Ko se leto začne z visokimi valovi

Komentar tedna 09. 01. 2026, 14:45 Matej Cepin

Verjetno bi težko našli tedna, ki bi bila med seboj v večjem kontrastu kot sta bila zadnja dva. Teden na prelomu leta je bil, vsaj zame, verjetno pa tudi za mnoge med vami, eden najmirnejših v letu. Ko pa sem se v ponedeljek po praznikih ponovno skušal vrniti v vsakdan, so me kar naenkrat pričakali visoki valovi opravil – in vsa naj bi bila opravljena takoj.

Med prazniki je naša četrtorojena, 10-letna Klara, organizirala zdaj že tradicionalno družinsko prireditev, na kateri vsak član družine predstavi nekaj svojih talentov. Ker sam nisem ravno umetniško nadarjen, sem kot eno svojih točk pripravil hitri pregled lanskega leta skozi družinske fotografije. Za pripravo si nisem vzel veliko časa, morda 15 minut, a bil sem presenečen. Ob pripravi me je namreč obdal velik val hvaležnosti za vse, kar smo doživeli in zahrepenel sem po tem, da bi si znal za takšen pregled fotografij lanskega leta vzeti še veliko več časa.

Nekaj dni za tem smo se s prijatelji pogovarjali, kako smo preživeli praznike. Eden je dejal, da sta si z ženo vzela čas za pogled na leto, ki prihaja. Tudi po njegovem pričevanju sem si zaželel, da bi si znal vzeti več časa. Tokrat ne za pogled nazaj, ampak naprej, za postavljanje ključnih prioritet in poudarkov prihajajočega leta.

Saj poznate tisto o študentu, ki je prišel profesorju potožit, da se ni imel časa naučiti za izpit, pa je profesor vzel pivski kozarec in vanj nasul pesek. Študentu je dal v roke velik kamen in rekel, naj ga potisne v kozarec. Seveda ni šlo. Profesor pa je pesek stresel ven in velik kamen položil v prazen kozarec. Nato je temu dodal še manjše kamne. Ko je kozarec izgledal že dokaj poln, pa je vanj nasul še del tistega peska. In vprašal študenta: »Misliš, da je kozarec zdaj poln?« »Da,« je odvrnil študent. Toda ne. Profesor je vzel še pest mivke in jo nasul v kozarec. »Pa zdaj?« je vprašal. »Zdaj pa je kozarec zagotovo poln,« je odvrnil študent. A tudi tokrat se je zmotil. Profesor je namreč v kozarec dolil še nekaj piva.

»Veš, kakšen je nauk tega poskusa?« ga je vprašal, »Če v svoj koledar najprej umestiš manj pomembne naloge, pomembnejših ne boš mogel več spraviti vanj. Če pa v koledar najprej umestiš najpomembnejše naloge, ti bo ostal čas tudi za manj pomembne. Pa ne le to, čas ti bo ostal tudi za kozarec piva!«

Ja, sredi razburkanih voda si je težko vzeti čas tako za refleksijo preteklega leta kot tudi za vnos nekaj več namenskosti v prihajajoče leto. V kaosu je pač težko loviti ravnotežje in izbirati prioritete.

To so začutili tudi učenci v današnjem evangeljskem odlomku. Po Jezusovi pomnožitvi kruha so šli v čoln in se mučili z veslanjem, saj je v nasprotno smer pihal močan veter, jezero pa je bilo zelo razburkano.

Razburkano jezero je simbol za nepredvidljivost. V trenutku se lahko zgodi kar koli. Lahko močno pljuskne v čoln, lahko te kam odpihne. V takšnih razmerah potrebujemo veliko energije že za golo preživetje, za prilagajanje na sile, ki so močnejše od nas. Težko je načrtovati, nemogoče je počivati in se v miru pogovarjati.

Ta teden pa ni bil razburkan le zame osebno. V že tako konfliktnem dogajanju na mednarodnem področju sta izbruhnili še dve novi zgodbi: Venezuela in Grenlandija. Razburkano je tudi domače družbeno dogajanje, pa gre verjetno šele za ogrevanje pred volilno kampanjo. Morda je še najbolj mirno v Cerkvi, kjer pa tudi ne veš, do katere mere je ta mirnost dobra, od kod naprej pa ta ista mirnost lahko nakazuje tudi na njeno zaspanost in oddaljenost.

Nasprotni veter pa je nekoliko drugačen simbol od visokih valov. Pri njem ne gre toliko za nepredvidljivost – nakazuje obup ter malo ali nič učinka kljub nenehnemu veslanju. Nasprotni veter izkušamo, ko se trudimo in trudimo, pa ni rezultata, ko le težko vidimo smisel, ko se v naša življenja počasi plazi izgorelost, ko imamo občutek, da nismo na pravem mestu ali ko že več let ne vidimo izhoda iz težke situacije.

Stopimo skupaj in verujmo, da se lahko z Njegovo pomočjo veter in razburkanost pomirita!

Ob naraščajočem kaosu, kakršnega na več ravneh prinaša ta teden, zlahka pomislim na razburkano jezero in na veter, ki ju ne morem ustaviti. Na vreme nimam praktično nobenega vpliva. In vprašam se, v čem je pravzaprav smisel vsega, kar počnem. Naj ne bom narobe razumljen: ne obupujem, se pa resnično sprašujem, katere so v tem času »prave stvari«, ki jim je smiselno posvetiti pozornost. Kateri so največji kamni, ki jih je potrebno najprej dati v kozarec? Doma: kako na ta novi (oz. nori) svet, ki izgleda, da bo čez nekaj let še bolj kaotičen, kot je zdaj, pripravljati otroke? Katere drže jim pomagati razvijati, katere kompetence jim posredovati, kam jih usmerjati? Pa tudi na Socialni akademiji, ki jo vodim. Naše poslanstvo je namreč prepoznavati, usposabljati in podpirati tiste, ki jim ni vseeno, kam gre ta svet.

Kaj je zame osebno, za Socialno akademijo in za našo malo Slovenijo tisto pravo, kamor naj usmerimo pozornost?

Na družbeni ravni me z upanjem navdaja »novi sloj krščanske civilne družbe«, predvsem pripadnikov mlajših generacij, o katerih sem govoril v Komentarju tedna sredi decembra. Opaziti ga je bilo mogoče pred zadnjim referendumom. Z upanjem pa me ti posamezniki navdajajo zato, ker, v nasprotju z učenci iz današnjega Evangelija, Jezusa ne vidijo kot abstraktno prikazen ampak so ga sposobni povabiti v svoj čoln. Z večjim pogumom in z večjo taktičnostjo znajo kljubovati nasprotnim vetrovom. Zdi se, da jih tudi ni toliko strah, kot je bilo učence.

Stopimo skupaj in verujmo, da se lahko z Njegovo pomočjo veter in razburkanost pomirita! Tega upanja ne smemo izgubiti.

Vsem nam želim, da bi si v novem letu znali vzeti čas za občutenje hvaležnosti, za razločevanje in za razmislek o tem, kateri so tisti pravi zavesljaji, ki jih je potrebno narediti. Da ne bi zgolj ponavljali vzorcev, ki so pred 20 leti delovali, danes pa morda ne več. In da bi znali Jezusa povabiti medse ter mu pustiti, da ustavi močne nasprotne vetrove v naših zasebnih in v našem skupnem jezeru.