Robert Kužnik | (foto: NL)
Malar, ki je v slovenske domove prinesel umetnost
Via positiva Nataša Ličen
Ker smo še vedno v božičnem obdobju, ko si posamezniki po lepi navadi še vedno vztrajno pošiljamo razglednice s pozdravi in dobrimi željami, smo se spomnili na bogastvo, narodno izročilo, ki se med drugim izraža tudi v Gasparijevih razglednicah. Med vidnejšimi poznavalci ustvarjalnega opusa Maksima Gasparija je Robert Kužnik.
Robert Kužnik je po izobrazbi inženir lesarstva, prihaja iz Studia Zibka, ki ga je ustanovil pred leti z mislijo na kulturno dediščino. »Zibka kot simbol rojstva dediščine, studio pa, ker sem po duši oblikovalec in ker je s tem nazivu dodane tudi nekaj sodobnosti«, je razložil v oddaji Via positiva.
Zakaj prav Gaspari? To sem se tudi sam večkrat spraševal. Cerknica in rojstna vas Maksima Gasparija, Selšček, sta blizu. Kot otrok sem tudi sam dobival na dom njegove razglednice. Tako se je čut do teh »drobnih lastovk«, teh sličic, nekako vtisnil v spomin.
Čut za risbo
»Življenje me je po nekaj letih dela v lesni industriji pripeljalo do grafičnega studia v Cerknici, bil sem na začetku tudi urednik lokalnega časopisa, in pozneje štirinajst let delal v marketingu večjega podjetja. Oblikovalska žilica, vse to znanje se mi je s tem nadgrajevalo. Po covidu, ko sem izgubil službo, sem se moral postaviti na realna tla in se vprašati, kaj bom počel?« Njegova ljubiteljska oblikovalska dejavnost, ko je že leta 2015 začel izdelovati določene Gasparijeve izdelke, videl da se to med ljudmi »prijemlje« - konkretno so bile to Gasparijeve narodne jaslice, kulturna dediščina, ki je bila v zatonu - ga je spodbudila, da je s tem nadaljeval. »Dediščino razširjam naprej, da se kaj ne pozabi.«
Gaspari je z risbo ohranil istovetnost in duh slovenskega naroda
»Imel sem veliko srečo, da sem spoznal tudi Petra Marinška, njegov oče Marjan Marinšek je bil strasten zbiralec Gasparijevih del, lahko rečemo, da je bil eden prvih ambasador življenja Maksima Gasparija, tako sem se srečal tudi z jaslicami. Peter, tudi fotograf, je naredil dobro reprodukcijo in iz tega sem začel graditi. Prišel sem potem tudi v stik z dediči M. Gasparija, z njimi razvil odnos in kmalu dobil avtorske pravice. Vzporedno s tem sem razmišljal, kako bi nadaljeval z Gasparijevo dediščino. Porodila se je ideja, da začnem zbirati njegova dela, karkoli iz njegovega življenja in ustvarjanja. Dobesedno sem hodil od hiše do hiše in spraševal, če ima kdo kakšno njegovo sliko ali kakšne druge stvari o Gaspariju, kakšne predmete. Gaspari je bil takrat javnosti znan predvsem po razglednicah, ki so prihajale skoraj v vsak slovenski dom. Po več letnem raziskovanju in obsežnem gradivu, ki sem ga uspel pridobiti, je nastala obsežna knjiga, ki je izšla leta 2022 v samozaložbi. Iz ljubiteljstva se je razvil poklic.«
»Kamorkoli sem šel po Sloveniji sem spraševal, če kdo kaj ve ali ima o Gaspariju. Nisem se zavedal, v kaj se spuščam. Strokovnjaki, kritiki, umetnostni zgodovinarji, so Gaspariju itak rekli, da je ljudski slikar, ljudski »malar«. Dejansko se je pokazalo, da je največ zapustil po zasebnih zbirkah. Počasi sem iskal in našel veliko biserov. Dunaj je Gasparija zelo zaznamoval, tam je spoznal še druge umetnike, takratni cvet slovenske umetnosti, ki so se združili v Društvo Vesna. Njihov glavni namen je bil, da tisto, kar črpajo iz naroda - dediščino, o kateri se veliko govori in bi jo morali bolj spoštovati in gojiti, poskušajo skozi umetnost vrniti Slovenskemu narodu. Pojavile so se prve razglednice in na njih motivi naše kulturne dediščine, krajine, in vseh drugih elementov, ki so zaznamovali slovensko deželo. Gaspari je živel vse svoje življenje po geslu »Iz naroda za narod«. Prišli so prvi motivi o naših običajih, nošah, šegah in navadah. Gaspari je prvi v Sloveniji, ki je v veliki meri pripeljal umetnost v slovenske domove in to vzel zelo resno.«
Zelo malo ljudi ve, da je bil Gaspari tudi pesnik. Našel sem jih preko sto, izdal zato tudi pesniško zbirko njegove poezije. Nastaja pa že tretja moja knjiga o Gaspariju. A mislim, da tudi ta še ne bo dovolj.
»Ko sem začel pisati, sem videl, da bo gradiva preveč, v knjigo sem dodal tisto, kar se mi je zdelo pomembno za bralca. Pomembno se mi je zdelo, kako je živel kot umetnik – takrat še neuveljavljen, v Kamniku, Munchnu, Ljubljani, na Dunaju, kako je služboval po slovenskih šolah za uemtnost, kako je videl osebe, ki so ga spremljale skozi življenje, kakšen je njegov umetniški opus, ki sem ga v knjigi na kratko predstavil, vključil sem približno štiristo del, ki niso razglednice, to so na novo odkrite najdbe, v knjigo sem dal tudi njegove podpise po določenih obdobjih. Umetnik skozi življenje zori in tudi podpis se spreminja. V petinsedemdeset letnem delovanju v umetnosti je zapustil ogromno. Knjiga je prinesla veliko novih spoznanj o njegovem življenju in delu.«
