Celjski škof Matjaž: Vladova smrt nas mora strezniti

CELOTNI NAGOVOR ŠKOFA MAKSIMILIJANA MATJAŽA

Spoštovana družina pokojnega duhovnika Vlada: sestre Irena, Bernarda, Silva in brat Peter, ostali sorodniki, farani župnij Bizeljskega, Kapel in Dobove, bratje duhovniki, diakoni, škof Stanislav in vsi zbrani ob današnjem slovesu.

»Ko bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, gotovo ne pustil podkopati svoje hiše. Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.« (Lk 12,39)

Že nekaj dni nas Božja beseda pri bogoslužju spodbuja k čuječnosti – naj imamo svetilke v rokah in naj čakamo, da se vrne naš Gospod in da mu odpremo vrata, ko pride in potrka.« (Lk 12,36) Ko se danes z mašo zadušnico poslavljamo od našega brata duhovnika Vlada, ki je tako nenadoma in nepričakovano stopil pred Gospodarja življenja, nam te spodbude govorijo še s posebno močjo. Gotovo nas ne želijo prestrašiti in še bolj užalostiti, ampak v nas okrepiti čuječnost.

Vemo namreč, da nas ne pričakuje nekdo, ki bi nam nastavljal zanko in bi čakal na najslabši možni trenutek, da bi se prikazal, temveč nekdo, ki nas ljubi in ki za vsakega izmed nas stopa tudi v njegov najtemnejši trenutek, da bi nas okrepil in bi zahrepeneli po Njem.

Tako verujemo, da je tudi našega Vladota Gospod pripravljal na to srečanje in da ga je z veseljem sprejel, čeprav je tako nenadoma potrkal. Zadnjih šest dni svojega življenja je namreč preživel s sobrati na romanju po krajih prvih krščanskih skupnosti, kar je nedvomno velika milost. Vsak dan nam je namreč tam Gospod na različne načine odkrival, kako je naše življenje že skrito v Bogu. S krstom nas je po svoji daritvi rodil za Božje življenje in pri vsaki sveti maši spreminja vse, kar mu izročamo, v novo življenje, ki več ne pozna pregrade smrti.

To je najbolj veselo in milostno sporočilo evangelija in Gospod ne neha iskati načinov, da bi nas v to prepričal. Bolj kot vse si želi, da bi se okrepili v veri v njegovo ljubezen in bi lahko izpustili iz rok različne strahove, ki nas strašijo in prepričujejo, da lahko samo sami najbolje poskrbimo zase, da je v prvi vrsti na nas, da nekaj naredimo.

Vendar pa, ali potem sploh še potrebujemo Boga? Žal je takšnega praktičnega ateizma tudi med nami verniki veliko in preveč. Tudi med duhovniki. Bog gotovo ne potrebuje naših žrtev. Tudi molitev ne. Želi pa si našega srca, našega konkretnega zaupanja in brezpogojne zvestobe. Želi si našega iskrenega spoznanja, da sami ne bomo mogli rešiti vsega. Bog nas je poklical najprej zato, da bi bili z njim. In šele ko bomo srečni in veseli v Njegovi družbi, bodo lahko preko nas ljudje začutili lepoto našega Boga in bo naše življenje postalo rodovitno.

Vlado je slutil, da je to temeljno sporočilo Božjega klica v duhovništvo. Vedno je bil vesel, delaven duhovnik, vedno pripravljen pomagati. Odraščal je v trdni kmečki družini, kjer so vera, delo in povezanost med brati in sestrami rasli skupaj z žitom na domačih njivah in travnikih. Od malega je bil navajen dela in preko dela je znal plesti pristne človeške vezi, ki so mnogim odprle tudi pot do Boga. Bil je človek poln izzivov, poln energije in veselja. Od doma se je naučil biti dober gospodar, kar mu je prišlo zelo prav pri številnih obnovah, ki se jih je na svojih duhovniških postojankah loteval.

Ni čakal, da kdo drug naredi. Ni se ustrašil zahtevnih podvigov, ne tukaj na Bizeljskem, ko se je na začetku moral soočiti res z zelo težkim stanjem, in ne tistega v Dobovi, ko je razbesnela narava uničila ostrešje zvonika. Ob vsem tem je znal biti blizu ljudem – tudi takrat, ko ti niso bili popolni, ko so bili drugačni, ko so se borili s svojimi posebnostmi. Bil je duhovnik s srcem, ki se je zavedal tudi svoje nepopolnosti in je ni skrival za maskami. Prav za to pristnost so mu mnogi še posebej hvaležni.

Dragi bratje in sestre, Vladotova smrt, smrt komaj 54 letnega duhovnika, enega mlajših v naši celjski škofiji, pa je vendarle za nas vse glasen krik nebes, da se bo moralo v življenju naše Cerkve nekaj resno spremeniti. Tako v razumevanju vloge duhovnikov kot vloge Božjega ljudstva. Duhovniki pač niso »supermani«, ki bi lahko sami reševali vse gospodarske, duhovne in človeške izzive župnij in verniki niso zgolj uporabniki storitev. Očitno tudi Bog ne potrebuje »supermanov«. In ni to tisti model duhovništva, ki si ga je Bog na začetku zamislil. To lahko razberemo tudi iz dejstva, da je tok duhovniških poklicev postal zelo redek. Vedno več župnij bo ostalo brez duhovnika. Vladova smrt je pustila prazne tri župnije. V prihodnjih letih jih bo še veliko več.

Zato je verjetno prva prošnja, ki jo danes tukaj skupaj kot Cerkev prinašamo pred Gospoda, naj nam da razumeti, kako živeti živo Cerkev v času, ko bodo samo še redke župnije imele stalnega duhovnika. Gotovo ni rešitev v tem, da bi preostalim duhovnikom nalagali poleg prve in druge še tretjo ali Bog ne daj četrto župnijo. Saj bi s tem samo podaljševali agonijo in še pospešili njihov odhod. Vladova smrt nas mora glede tega strezniti. Župnija ni župnik, ampak živo občestvo vernikov, ki skupaj živijo svojo vero in drug drugemu pomagajo priti do darov zakramentov in iz njih živeti. Tam, kjer bodo to razumeli, bo ostalo življenje. Prepričan sem, da nas bo Božji Duh učil hoditi to pot, če bo le našel v nas dovolj vere, zaupanja in ponižnosti za pravo spreobrnjenje.

Verujemo, da Vlado že doživlja osvobajajočo moč svojega novomašnega gesla, ki si ga je pred 28 leti izbral za moto svojega duhovniškega poslanstva: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24) Takrat gotovo še ni slutil, kako globoko bo zaznamovalo njegovo pot. Težko je človeku sprejeti dejstvo, da je pravo bogastvo le tisto, ki ga daruješ, da postaja življenje rodovitno le takrat, ko si pripravljen izpuščati in umreti.

Priporočimo se mu zato danes, naj nam pomaga rasti v tej modrosti. Ob žalosti, ki nas preveva ob njegovem odhodu, naj nas krepi njegova vera, ki je bila izrečena tudi v njegovem zadnjem zapisu pogrebnega nagovora, ki bi ga moral podeliti v ponedeljek, a je na poti do pokopališča omahnil v Očetovo naročje:

»Ne vemo namreč ne ure ne dneva«, je zapisal. »Kristjani smo prepričani, da se naša pot ne konča s telesno smrtjo in križ ni zadnji smisel človekovega življenja. Kar verujemo o Jezusovem življenju in smrti, to upamo in verujemo, da se bo zgodilo slehernemu od nas. Jezus je namreč dejal, da se človek pri svojem umiranju ne srečuje s smrtjo, ampak z Bogom, s Stvarnikom, s tistim, ki vsem bitjem daje življenje. On je Bog živih, ne Bog mrtvih.«