In smo zagrizli pedala na prvih kilometrih letošnjega romanja | (foto: Rok Mihevc)

Od Marije k Mariji 2025: 1. dan – Ilirska Bistrica - Cerknica

Dogodki | 06.09.2025, 21:56 Jure Sešek Rok Mihevc Nataša Ličen Robert Božič

Ogrevanje pred 15. kolesarjenjem od Marije do Marije, od prijatelja k prijatelju, je del radijske ekipe začel že včeraj, ko smo se z vlakom odpeljali proti startu naše poti in Ilirski Bistrici. Na poti smo srečali prijazne in hudomušne sprevodnike Slovenskih z železnic, predvsem pa srčne ljudi, ki so nas sprejeli pri Sveti Maši v podružnični cerkvi v Dobropolju in dobrovoljne sestre de Notre Dame.

Tudi današnji dan smo začeli s sv. mašo v kapeli sester Marijinega darovanja, pri kateri nas je nagovoril župnik Stanko Fajdiga. Takoj je sledil vzpon proti Knežaku, kjer so nas v objemu kipa pokojnega očeta Franca Boleta pričakali dobri prijatelji in župnik Alojz Milharčič. Na poti do Pivke pa še pesem Zagorskih zvonov, kjer je nastala ta pesem in domači sladoled Kmetije Penko.

V Pivki smo opoldne molili skupaj s poslušalci in domačim župnikom Marjanom Škvarčem. Ta nam je oob tem položil na srce:
»Da bi vztrajali v tem času, ki ne govori, ampak molči in prenaša neverjetne stvari, ki se dogajajo in so vsi tiho, da bi vsaj vi nekaj povedali. Bog vam daj zdravja in sreče in korajže.«
Pred mikrofon smo ujeli še dve poslušalki in prijateljici, eno starejšo in eno mlajšo. Vprašali smo ju, zakaj nas radi poslušata:
»Zato, ker mi je najbolj všeč, ker druzga ne poslušam... Jaz ne morem druzga poslušati, zato je radio Ognjišče noč in dan pri nas prižgan... Hvala Bogu, da ste. Bog vam dej še zdravja in vso srečo,« je odgovorila prva.
Druga pa je dodala: »Zakaj radio Ognjišče? Zato, ker so vsebine zanimive, primerne za vse generacije, za veliko življenjskih situacij, dobiš modrosti, ena široka razgledanost in zato, ker je to radio s srcem in s plamenom.«

Tako je prve ure letošnjega 15. kolesarskega romanja Od Marije k Mariji, popoldne, za našo informativno oddajo, povzel Rok Mihevc.

Nataša pa je pozno zvečer svoje vtise prvega dne takole podčrtala:

Ko v poznem večeru v cerkniškem salezijanskem domu po sobah krožijo le še posamezni pridušeni pogovori sokolesarjev - preden misli utonejo v spanec, podoživljam polnost dneva. Zdi se, da smo na poti že dlje časa. Toliko vsega se je zgodilo. Le v enem dnevu.

Gostoto doživetij smo nekateri resda začeli zbirati že v petek popoldne, ko smo s kolesi sedli na vlak in se odpeljali do Ilirske Bistrice. Vlak mi je ljub, a se žal redko kam odpeljem z njim.

Izbira, da sem tokrat zraven, me je nagradila. Že z razgledi na zeleno mimo bežečo pokrajino, vsake toliko z dvignjenimi panoramskimi pogledi in predvsem s časom, ki je odtekal počasneje ter nam ponujal vse redkejše razkošje: brezskrbnost bivanja v trenutku.

V takšnem razpoloženju sem resnično z zanimanjem sledila "vodnikoma", župniku v Ilirski in Dariu, ki sta nas popeljala naokrog. Koliko zgodb in spoznanj.

Drugače zdaj gledam na kraj in okolico. Kot množica drugih, sem v želji čimprej uzreti širno morje, v prejšnjih letih le hitela skozenj. No, ob novih vtisih se vanj gotovo vrnem in v zavijem še v Brkine. Srčnost " notredamskih" sester in gostoljubje pa sta doživeto še dopolnila.

Potem pa sobotni prvi dan letošnje "uradne" radijsko kolesarske romarske poti. Sončno jutro, prav takšni ljudje, polno dobrot, pozornosti, naklonjenosti, ... in tako se je razvijal ves dan.

Ko pomislim na kolesarske kilometre pa se spomnim vonja pokošenih travnikov, niz zelenih odtenkov, s katerimi barva zgodnja jesen naravo. Polja koruze, pa širni gozdovi, ki se raztezajo vseokrog. Pogledi na vrhove, ki pogosto pritegnejo pozornost in ob poti urejena dvorišča, stare hiše, ki, ena lepša od druge, krasijo strnjene vasi. Na kolesu, potujoč skozi pokrajino, se kot razglednice vrstijo vedute naše domovine.

Največ pa pomenijo srečevanja. Zato gremo, zato smo na poti.

Povsod, kjer smo se ustavili, se je zbrala številčna skupina poslušalcev in prijateljev, kar posebej osreči. Skupaj smo peli ob duetu harmonike in kitare, in bili nasploh uglašeni v vzajemni naklonjenosti. Beseda težko opiše, zato pridite na mali šmaren v Stično in boste vse to upam doživeli tudi sami.

Nekaj utrinkov s poti vam je na voljo v nadlajevanju strani. Kolesarsko romanje lahko spremljate prek oglašanj v naš radijski program, najbolj ažurno pa odmeva na našem FB profilu, kjer najdete še mnoge zanimivosti iz ozadja.

Rakek

Naselje Rakek ima, po podatkih iz leta 2020, približno 2190 prebivalcev

Rakek je bil nekoč majhno naselje na področju sedanjega Rakovega Škocjana, ki leži na južnem robu Cerkniškega polja, v bližini Cerkniškega jezera. Tam je bilo prvotno naselje s cerkvijo sv. Kancijana (Škocjan), ki je bila v 19. stoletju opuščeno, ohranjene so le še ruševine, nekoč pa so ljudje tam našli zavetje pred Turki. Pozneje so se prebivalci preselili na področje sedanjega Rakeka.

Rakek se je hitro širil po izgradnji železnice med Trstom in Ljubljano, zlasti pa po prvi svetovni vojni, ker je tukaj potekala "rapalska" meja med kraljevino Jugoslavijo in Italijo. Preko Rakeka so prevažali velike količine lesa iz okoliških gozdov.

Župnik na Rakeku je Janez Šket, župnija pa sodi v Občino Cerknica.
Župnijska cerkev je posvečena Srcu Jezusovemu, stara cerkev, ki je deloma še ohranjena znotraj nove cerkve, pa je imela sv. Urha za glavnega zavetnika. Ohranjen je tudi stari zvonik. Prezidava cerkve je potekala med leti 1935 in 1938, osnovni načrt je naredil arhitekt Jože Plečnik, dela pa je dokončal njegov učenec Valentinčič.

Z Rakeka prihaja prof. dr. Pavel Kunaver. Po njegovi zaslugi je bil Rakov Škocjan leta 1949 zavarovan kot naravna znamenitost. Kunaverjeva pot poteka od železniške postaje do Malega naravnega mostu v Rakovem Škocjanu, od tam naprej pa vodi označena Naravoslovna učna pot.

Domačini radi opozorijo na nekaj točk, ki jih velja obiskati:

• Cerkev Srca Jezusovega je arhitekturno pomembna tudi zaradi Plečnikovega posredovanja. Na pokopališču je Plečnikova grobnica za družino lesnega trgovca Žagarja.

• V naselju Rakek stoji spomenik žrtvam 2. svetovne vojne, ki ga je ustvaril slovenski kipar Jakob Savinšek in je umeščen pred železniško postajo..

V gozdovih je skrita kraška dolina Rakov Škocjan, krajinski park že od leta 1949. Po njem se pretaka voda med Cerkniškim in Planinskim poljem. Nastal je, ko se je porušil strop podzemskega rova. Iz razvejanih Zelških jam, izpod navpične stene izvira potok Rak, ki teče najprej pod Malim naravnim mostom, po dveh kilometrih površinskega toka pa še pod Velikim naravnim mostom, nato se znova izgubi v kraško podzemlje. Mali in Veliki naravni most v Rakovem Škocjanu sta ostanka stropa nekdanjega podzemskega rova. V času deževja, ko priteče voda iz številnih kraških izvirov, Rak naraste tudi do višine oboka Velikega naravnega mostu. Po dolini je speljana naravoslovna učna pot, ki je opremljena z informativnimi tablami. Ta voda potem priteče v okolici Vrhnike kot Ljubljanica...

Enostranski drevored ob cesti Unec-Rakek je v preteklosti ščitil furmane pred sončno pripeko v poletnih mesecih, pozimi pa je bil v zametih uporaben za označbo ceste. Pod pokroviteljstvom UNESCO, v okviru projekta Mladi posvojijo spomenik, so pred leti učenci Rakovške šole pričeli z ohranjanjem drevoreda.

Postojna

Občina Postojna je imela sredi leta 2023 približno 17 520 prebivalcev, kar jo uvršča na 27. mesto med slovenskimi občinami. Župan Občine Postojna je Igor Marentič. Župnik je mag. Jožef Koren, duhovni pomočnik pa mag. Ivan Likar, ki je tudi župnik župnije Studeno (od premestitev dalje).

Glavna župnijska cerkev je posvečena sv. Štefanu, zavetniku konj, kar odraža zgodovinski pomen furmanstva na območju.

Iz Postojne je skladatelj Alojz Srebotnjak, ki sodi med najvidnejše skladatelje sodobne slovenske resne glasbe in je avtor obširnega, raznolikega opusa glasbenih del. Odtod izhaja tudi Igor Bavčar, pomembna politična osebnost slovenske osamosvojitve.

Župnijska cerkev sv. Štefana je mogočna baročna cerkev iz leta 1777 z bogato poslikavo, klasicističnimi in rokokojskimi detajli ter dvema zvonikoma. Trenutno poteka v cerkvi obnova prezbitarija. Pred cerkvijo je kip Janeza Pavla II, ki je delo Mirsada Begića, in križ vere, delo arhitetka dr. Leona Debevca.

Pred šolo v Postojni je kip Miroslava Vilharja, delo Stojana Batiča.

Cerkev sv. Danijela v Zalogu je poznogotska cerkvica s “papeževim križem”.

Obiskovalci Postojne si najpogosteje ogledajo tudi Postojnsko jamo, Predjamski grad in Grad Prestranek.

Slavina

Začnimo s statistiko: Krajevna skupnost Slavina je po podatkih januarja 2022 štela 251 prebivalcev . Župnija Slavina ok. 1200; župnija v soupravi Matenja vas z Orehkom tudi ok. 1200 prebivalcev. Slavina spada v Občino Postojna, župan je Igor Marentič. Župnik župnije Slavina je Jožef Jakopič.

Župnijska cerkev v Slavini je posvečena Marijinemu vnebovzetju. Podružnice vključujejo: Selce (sv. Križ), Koče (sv. Marjeta) in Žeje (sv. Jurij) , Prestranek (kjer ni cerkve) Župnija v soupravi je Matenja vas. Tam so: (Štivan - rojstvo Janeza Krstnika); Rakitnik (Marijina zaroka); Grobišče (ni cerkve); nekdanja župnija danes podružnica; Orehek (sv. Florijan in pokopališka cerkev sv. Lovrenca)

Iz župnije Slavina izvirata rodbini Kalister in Gorup. V obeh so zaradi svojih podjetniških sposobnosti izstopali predvsem Matija Kalister, Janez Nepomuk Kalister, Franc Kalister in Josip Gorup pl. Slavinjski, največji slovenski bogataš vseh časov, pa tudi Ivana Muha rojena Gorup, sestra Josipa Gorupa, ki velja za najbolj podjetniško žensko takratne tržaške družbe.

Še vedno je živa legenda o cerkvi na otoku o Mariji na jezeru, omenjena tudi pri Valvasorju.

Geografi in zgodovinarji so to področje imenovali kar Postojnska vrata.

Hudi časi, vojske in druge stiske so dali pečat vernosti prebivalcev. Številne cerkve govorijo o njej. Najstarejša med njimi je prav v Slavini. V preteklosti pa tudi danes ji rečejo kar Marija na jezeru. Vse Postojnsko in Pivško je sodilo pod to staro prafarno središče. Tu je stala cerkev že v devetem stoletju. Pripovedka o nastanku slavinske cerkve govori o pobožni vdovi, ki je živela v gradu na griču Taboru. Ob večerih je večkrat videla na jezeru pod gradom nenavadno svetlobo in premikajočo se luč. Zaobljubila se je: če se jezero posuši, bo na tistem mestu sezidala cerkev. Jezero je usahnilo, graščakinja pa je držala obljubo in postavila kapelo Mariji v čast. Sem so prihajali molit Ijudje iz vseh krajev. O dogodku poje tudi pesem: “V davnih letih si izbrala dom na jezeru pri nas. In naš rod si varovala, Mati Slavinska vsak čas.”

Župnijska cerkev v Slavini je danes predvsem znana po zaobljubljenem dnevu, 5. avgustu (vse od leta 1855). Letos so torej obhajali 170. obletnico zaobljube vernega ljudstva na Pivki ob rešitvi pred kolero.

12.00 Pivka

Občina Pivka, v kateri leži župnija, je imela sredi leta 2023 približno 6170, naselje Pivka pa nekaj več kot dva tisoč.

Župnik župnije Pivka je Marjan Škvarč, duhovni pomočniki so Zdenko Štrukelj, Niko Štrancar in Gašper Naglost. Občino Pivka vodi župan Robert Smrdelj.

Župnijska cerkev v Pivki je posvečena sv. Petru, posredno s krajem Št. Peter na Pivki je bila prvič omenjena leta 1300, neposredno pa leta 1526. V jedru je gotska, v 17. stoletju jo je prezidal Janez Sever, leta 1907 je Feliks Toman izklesal glavni oltar s kipom sv. Petra papeža, ki sedi na tronu. Leta 1944 je bila ustanovljena župnija. Notranjščino cerkve krasijo freske, ki jih je naslikal Stane Kregar leta 1957. To je bilo prvo Kregarjevo delo v cerkvah. Freske prikazujejo Zadnjo večerjo in prizore iz življenja svetega Petra. Za čudovito poslikavo je zaslužen dr. Anton Požar, domačin, ki je bil duhovni upravitelj v Št. Petru, kulturni in narodni delavec, profesor in ravnatelj v semenišču v Vipavi. Pozornost pritegne tudi levi stranski oltar, nad katerim je Marija Kraljica z angelci. Tja jo je, po nasvetu arhitekta Jožeta Plečnika, dal postaviti arhitekt Anton Bitenc. Tudi slikana okna so bila izdelana po načrtih Staneta Kregarja leta 1973.

Opoldanska molitev je potekala iz cerkve svetega Petra v Pivki. Vodil jo je domači župnik Marjan Škvarč.

10:11 Knežak

Naselje Knežak ima kakih 450 prebivalcev, sodi pa v občino Ilirska Bistrica. Župan je Gregor Kovačič, župnik župnije Knežak pa Alojz Milharčič.

V Knežaku je, zaradi zgodovinskega in duhovnega pomena, posebne pozornosti vredna župnijska cerkev, pred njo pa spominsko obeležje, doprsni kip msgr. Franca Boleta. Ob odločitvi za spominsko obeležje je župnik Alojz Milharčič dejal: »Franc Bole je bil velik in poznan človek in duhovnik. Spomenik postavljamo nam živim v spomin nanj in njegovo prizadevno delo za oznanjevanje Besede.«

In takole so nas pričakali s harmonikama v Knežaku. © Rok Mihevc

V Knežaku nas je nagovoril tamkajšnji župnik © Rok Mihevc

8:40 Slovo iz Ilirske Bistrice

Po doživeti sveti maši v kapeli Marijinega darovanja pri sestrah De Notre Dame začenjamo naše 15. radijsko kolesarjenje Od Marije k Marije, od prijatelja k prijatelju, hvaležni za gostoljubje redovnic in vse njihove dobrote, ki nam bodo dale moč za prve kilometre. Kava je bila res nekaj posebnega. S. Irena in vse sosestre, Bog povrni vaše gostoljubje!

Župnija Ilirska Bistrica je del dekanije Ilirska Bistrica v škofiji Koper. Župnik župnije je Stanko Fajdiga, kaplan pa Tilen Kocjančič, duhovna pomočnika sta Anton Ličan in Bogdan Saksida.

Po podatkih Občine Ilirska Bistrica živi na območju občine približno 13.255 prebivalcev, območje občine pa se prekriva z območjem dekanije Ilirska Bistrica, ki obsega šest župnij: Ilirsko Bistrico, Jelšane, Podgraje, Knežak, Podgrad in Hrušico. Župnija Ilirska Bistrica šteje nekaj več kot 8.300 prebivalcev, od tega jih je približno polovica v mestu, drugi pa so v 29 vaseh. Pravijo, da je župnija obstajale že v 11. stoletju, čeprav je prvi doslej znani zapis iz leta 1272.

Župan občine Ilirska Bistrica je dr. Gregor Kovačič.

Današnja Ilirska Bistrica je nastala iz dveh naselij: Trnovo in Bistrica. Župnijska cerkev se dviga na vzpetini v predelu Trnovega, posvečena pa je svetemu Petru. Gotski prezbiterij je iz petnajstega stoletja, pozneje je bila povečana in barokizirana. V šestdestih letih dvajsetega stoletja jo je poslikal Tone Kralj, ki ji je dal današnjo podobo. Na zunanji južni strani je na cerkveno steno naslonjen Plečnikov nagrobnik družini Žnideršič, kjer počiva tudi Anton Žnideršič, znan po svojem »AŽ panju«. Župnija ima poleg Župnijske cerkve sv. Petra še 24 cerkva in kapel, v katerih vsaj občasno obhajajo sveto mašo in druga bogoslužja, vsako nedeljo pa poleg župnijske cerkve še v mestni cerkvi sv. Jurija, v cerkvi sv. Helene na Premu, v cerkvi sv. Štefana v Harijah in v kapeli Marijinega darovanja v samostanu sester de Notre Dame.