Nasilje nad žensko | (foto: Pixabay)
SOS telefon 080 11 55 za ženske in otroke – žrtve nasilja deluje 24 ur 365 dni v letu
Novice | Alen Salihović
V Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja so v izjavi za javnost opozorili na zaskrbljujoče razmere, s katerimi se še vedno srečujejo žrtve spolnega nasilja in zlorab. Kljub zakonodajnim spremembam in deklarativni podpori družbe, žrtve po izkušnjah društva še vedno pogosto naletijo na dvome, sramotenje in sekundarno viktimizacijo – zlasti v sodnih postopkih. O tem smo se pogovarjali s strokovno vodjo programa psihosocialna pomoč in podpora žrtvam nasilja v družini in spolnih zlorab pri SOS telefonu Ano Jereb.
Čeprav slovenska zakonodaja že od leta 2021 jasno določa, da v spolni odnos posameznik lahko vstopi le ob izrecni privolitvi druge osebe, žrtve spolnega nasilja v sodnih postopkih še vedno pogosto doživljajo sekundarno viktimizacijo. Na to opozarja Ana Jereb, strokovna vodja programa psihosocialne pomoči in podpore žrtvam nasilja v društvu SOS telefon.
»Tudi če je zakon dober, se v praksi pogosto še vedno dogaja, da mora žrtev dokazovati, kaj se ji je zgodilo,« poudarja Jereb in dodaja, da ženske poročajo o neprijetnih vprašanjih v sodnih dvoranah – o svojem spolnem življenju, številu partnerjev, celo o tem, ali so med dejanjem 'zamrznile', kar se lahko napačno razume kot privolitev. Po njenem mnenju so postopki pogosto vodeni na način, ki žrtev postavlja v obrambni položaj.
Velik del problema so tudi družbeni stereotipi. »Spolno nasilje se najpogosteje zgodi v domačem okolju, od oseb, ki jih žrtve poznajo – partnerjev, prijateljev, sodelavcev. Zato je za žrtve še težje spregovoriti,« pojasnjuje Jereb. Mnoge ne zaupajo institucijam, saj iz izkušenj drugih vedo, da bodo morale same dokazovati svojo nedolžnost. Uradne statistike potrjujejo zaskrbljujoče stanje: od 30 odstotkov žensk, ki doživijo fizično ali spolno nasilje, prijavo odda le okoli 7–8 odstotkov.
V društvu SOS telefon, kjer žrtvam nudijo varen prostor in jim verjamejo brez dvomov, opozarjajo na pomen spremembe družbenih vzorcev. »Vsaka oseba, še posebej tisti, ki delajo v institucijah, bi se morala vprašati, kakšen je njen odnos do žensk in do nasilja. Brez tega ne bo napredka,« pravi Jereb.
Kljub omejenim virom v društvu ostajajo zavezani podpori žrtvam. »Verjamemo ženskam. In to je največ, kar jim lahko damo – glas, prostor in možnost, da spregovorijo v svojem ritmu, s svojimi besedami,« zaključi. Ob tem družbo poziva k večji pogumnosti in sočutju: »Največ, kar lahko naredimo, je, da verjamemo – brez dvoma.«
