Maša zadušnica za papeža Frančiška v ljubljanski stolnici

NUNCIJEV NAGOVOR

Z nekakšno ganjenostjo predsedujem temu bogoslužju. Nekateri veste, da me je papež Frančišek dobro poznal, saj me pozna že od leta 2008, spoznala sva se že pred sedemnajstimi leti, precej pred njegovo izvolitvijo za papeža. Rad bi podelil z vami tri dogodke, ki se mi vračajo v spomin.

Pred konklavom, na katerem naj bi bil izvoljen za papeža, smo večerjali skupaj s kardinalom Monsengwom iz Kinšase in kardinalom Turcottom iz Montreala. S tema dvema kardinaloma sem bil tudi sicer povezan. Zanimivo je bilo videti držo teh treh predstavnikov Cerkve. Bili so izredno mirni in kardinal Bergoglio je bil najbolj veder izmed vseh. Jutro pred vstopom v konklave, s katerega se je vrnil kot papež, me je prosil, naj obhajam mašo, in me vprašal, če se strinjam, da bi bil on moj ministrant. Prikimal sem in v trenutku umivanja rok mi je umil roke. Tisti, ki je potem postal Petrov naslednik, mi je umil roke nekaj ur pred svojo izvolitvijo. Bil sem prvi škof, ki ga je posvetil kot papež.

V Gani sem služboval na svojem prvem delovnem mestu kot apostolski nuncij. Ko sem potoval z avtom po cesti sredi grmovja, posuti z lateritnim prahom, me je papež Frančišek poklical po telefonu. Prosil me je za dve ali tri misli za govor, ki ga je pripravljal za ameriški kongres. Kraj zaradi kaosa in prahu na cesti ni bil primeren, da bi se zbral in mu takoj odgovoril. Tako me je zvečer poklical še enkrat. Tri misli, ki sem mu jih predlagal, so bile povzete v govoru, skupaj z drugimi, seveda.

Zdaj pa poglejmo Slovenijo. Papež Frančišek je vašo državo poznal zelo dobro, celo podrobno, iz neštetih razlogov. Zato sem bil leta 2019 imenovan sem. V mojih šestih letih službovanja med vami mi je pisal več 60 krat in mi dal natančne smernice, ki imajo značilnost, da nekatere motijo in druge spodbujajo. Zame ni bilo lahko. Zvesto sem sledil njegovih napotkom in na to sem ponosen. Papež Frančišek je želel priti v Slovenijo. Določen je bil celo datum, sobota, 6. julija 2024. Njegov obisk je bil, žal, onemogočen. Slovenske oblasti so redno obiskovale Rim in za to se jim zahvaljujem, prav tako kot se jim zahvaljujem za njihovo navzočnost na papeževem pogrebu.

Pridiga naškofa Stanislava Zoreta

Spoštovani gospod apostolski nuncij msgr. Jean-Marie Speich, dragi bratje škofje, duhovniki in diakoni, spoštovani predstavniki političnega, družbenega in gospodarskega življenja, spoštovani predstavniki diplomatskih predstavništev v Republiki Sloveniji, dragi bratje in sestre.

Ko so pokojnega papeža Frančiška 14. februarja odpeljali v bolnišnico, smo ves čas pozorno spremljali poročila o njegovem zdravstvenem stanju. Skrbelo nas je, ker smo čutili, da nima več dovolj moči, da bi se lahko upiral bolezni, ki ga je mučila. Zato smo bili še bolj veseli, ko je 23. marca z balkona bolnišnice pozdravil romarje, potem pa so ga odpeljali v Vatikan, v Dom svete Marte. Ko se je na veliko noč pokazal v loži bazilike sv. Petra in zbranemu Božjemu ljudstvu podelil blagoslov »mestu in svetu«, nismo vedeli, da je podelil svoj zadnji blagoslov. Naslednje jutro je Jezus na njem izpolni svojo obljubo, ki jo je dal učencem, ko se je od njih poslavljal: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,3).

V tistem jutru je papež Frančišek prišel na konec svoje življenjske in svoje papeške poti. Naša pot v svetu in v Cerkvi se nadaljuje. Nocoj smo se zbrali, da bi Bogu izrazili svojo hvaležnost, da smo imeli papeža Frančiška; hvaležni smo za njegovo pričevanje evangelija. Papežu Frančišku pa se hočemo zahvaliti za zgled Kristusovega namestnika in Petrovega naslednika, ki je znal biti blizu vsakemu človeku in ga nagovarjati s svojo besedo.

Hkrati smo se zbrali tudi v večeru dneva, ki so ga kardinali zjutraj začeli s slovesnim somaševanjem »za izvolitev papeža«, potem pa jih je dekan kardinalskega zbora povabil: »Vsa Cerkev, združena z nami v molitvi, vztrajno prosi za milost Svetega Duha, da bi izvolili vrednega pastirja celotne Kristusove črede.« Mi se pri tej sveti maši pridružujemo molitvi celotne Cerkve, da bi kardinali v konklavu izbrali moža po navdihu Svetega Duha in po Božjem srcu, moža, kakršnega potrebuje Cerkev v tem trenutku zgodovine in kakršnega potrebuje tudi svet, da bi bila vsa njegova prizadevanja usmerjena v dobro vseh prebivalcev našega skupnega doma.

Vse od smrti papeža Frančiška smo slišali veliko lepih in bogatih misli o njem, o njegovem življenju, o smeri, ki jo je utiral v Cerkvi in v svetu, o dokumentih, ki jih je napisal in o pobudah, ki jih je vedno znova z vulkansko eruptivnostjo pošiljal v družbeni prostor in v Cerkveno okolje.

Sam bi rad v tem razmišljanju opozoril na nekaj preprostih, a hkrati zelo jasnih stalnic, ki nas nagovarjajo iz njegovega življenja. Že prvi večer, ko se je kot novoizvoljeni papež pojavil v loži bazilike sv. Petra, nas je presenetil; najprej je namreč sam sklonil glavo in prosil zbrano množico, naj moli zanj, potem šele ji je podelil svoj prvi papeški blagoslov.

Ta prošnja za molitev ni nikoli prenehala. Vsak nagovor, vsako srečanje in vsako pismo je zaključil s prošnjo: »In ne pozabite moliti zame!« Od kod papežu Frančišku takšno zaupanje v molitev in neprestana prošnja za molitev? Andrej Stanovnik, argentinski škof slovenskega rodu je v svojem spominjanju na papeža Frančiška posebej opozoril na molitev: »Bergoglio je bil zmeraj človek molitve, dolge molitve. Za nas, mlade bogoslovce, pa pozneje duhovnike in škofe, je bilo vedno tako pretresljivo, ko smo ga videli moliti … pri njem smo dolgo, predano molitev opazili že, ko je bil mlad bogoslovec. Predanost, sposobnost meditacije, globoka molitev. Od tod tudi njegov globoko verski pogled tako na zgodovinske dogodke kot na posamezne človeške usode« (Življenje, 248).

Pater Bergoglio po kosilu odide »v prvo nadstropje, kjer se tako kot vsako popoldne ustavi in zmoli pred kipcem svetega Jožefa z Jezuščkom v naročju. Roko položi na zaščitno steklo pred kipcem in skloni glavo. Sobratje, ki se vzpenjajo in spuščajo po stopnicah, ga vidijo negibnega, zatopljenega v molitev in popolnoma odmaknjenega od zemeljskih stvari« (Življenje, 137).

Iz te molitveno kontemplativne drže je dozorelo tudi spoznanje, ki ga je predstavil kardinalom 9. marca. V njem je izrazil svoje mnenje o tem, kakšna bi morala biti Cerkev, na kratko pa je opisal tudi identiteto naslednjega papeža. V nekaj besedah – v manj kot treh minutah – je povedal, da je evangelizacija raison d'être Cerkve, k njej pa nas priganja sam Jezus Kristus. Evangelizacija predpostavlja apostolsko gorečnost, ki Cerkev odpira za pot na obrobja, na miselna in bivanjska obrobja greha, bolečine, krivičnosti, nevednosti, nevere in vseh drugih oblik bede.

In kakšen papež bi bil potreben za uresničevanje te poti Cerkve na obrobja? »Glede naslednjega papeža pa menim, da bi moral biti nekdo, ki bo s svojo kontemplacijo in češčenjem Jezusa Kristusa pomagal Cerkvi, da bo odšla iz sebe na bivanjska obrobja in bo spet postala rodovitna mati, ki uživa v 'sladkem in tolažilnem veselju oznanjevanja'« (Življenje, 1187-189).

Prav ta molitvena drža pokojnega papeža Frančiška je najbolj prihajala do izraza v njegovi izjemni sposobnosti poslušanja. To je bil eden od temeljnih poudarkov, pa tudi ena značilnih drž papeža Frančiška. V doslej še neobjavljenem videu, v katerem je meseca januarja nagovoril mlade, je dejal: »Ena od zelo pomembnih stvari v življenju je poslušanje, naučiti se poslušati … pomembno je poslušati.« Dobro vemo, da moliti ne pomeni zapolniti čas in misli z neštetimi besedami in obrazci. Zares moliti pomeni odpreti ušesa duše in srca za govorico Duha. Kot je apostol Peter poslušal Jezusa, ki ga je spraševal: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« – »Pasi moje ovce!«, tako je tudi papež Frančišek najprej prisluhnil Jezusu Kristusu, ter izpolnil njegovo naročilo. Kdor pa zna prisluhniti Bogu in ga poslušati, bo znal tudi prisluhniti človeku in ga poslušati.

Poslušanje je papežu Frančišku pomagalo, da je znal tako osebno srečati vsakega človeka. V stiku, ki je morda trajal nekaj sekund, se je zdelo, da se je čas ustavil, papežev pogled in popolna navzočnost pa sta se za vedno vtisnili ne samo v spomin, ampak v doživetje.

Kako ne bi nekdo, ki je znal tako dobro poslušati Boga, ne slišal krikov tistih, ki so odrinjeni na rob družbe, krike tistih, ki so na geografskih in bivanjskih obrobjih, krike tistih, ki so žrtve kulture »odmetavanja«, o kateri je pogosto govoril; kako ne bi slišal krikov tistih, katerih življenja so zaznamovana s strahom in umiranjem zaradi vojn in vseh vrst nasilja. Iz tega krika, ki je tako močno odmeval v njegovi pozornosti do ubogih, se je rodil njegov krik, ki ga je vse do zadnjega, do blagoslova »mestu in svetu« na veliko noč, kričal vsem ljudem po vsem svetu, najbolj pa tistim, ki odločajo o miru in vojni, ki odločajo o napredku in uničevanju, ki odločajo o življenju in smrti, in se pri tem včasih obnašajo kot pohlepneži, ki preštevajo dobiček in izgubo. Pri tem je bil papež Frančišek vedno zelo odločen; tudi diplomatsko izražanje je pustil ob strani, da je mogočnikom in tistim, ki jih podpirajo, s svojim krikom prebil oklep okoli vesti in jih prebudil k dialogu, ki odpira pot do miru.

Nikakor pa ne smemo pozabiti, kako je papeževo poslušanje Stvarnika odpiralo njegovo pozornost za tisto zamolklo ječanje »naše sestre zemlje«. »Ta sestra se pritožuje zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, s katerimi jo je obdaril Bog. Rastli smo z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji, da nam je dovoljeno njeno ropanje« (LS 2). Kljub tej stvarni ugotovitvi našega ravnanja z našim skupnim domom pa papež Frančišek kot mož, ki je zasidran v Bogu, nadaljuje: »V srcu tega sveta je še vedno navzoč Gospod življenja, ki nas ima zelo rad. On nas ne zapusti, nas ne pušča samih, saj nas je dokončno združil z našo zemljo. Njegova ljubezen pa nas vodi, da bi še naprej odkrivali nove poti. Bodi mu hvala!« (LS 245).

In kako lahko odgovorimo na vse te krike, ki se dvigajo k Bogu? Edini pravi odgovor je usmiljenje, h katerem nas je papež Frančišek vedno vabil. Usmiljenje, s katerim nebeški Oče obiskuje človeštvo, in usmiljenje, s katerem moramo mi, ljudje, sprejemati drug drugega. Usmiljenje odpira vrata za prihodnost, sicer so vrata zaprta nad preteklostjo.

V tej maši zadušnici se tudi mi zahvaljujemo Bogu za papeža Frančiška, za njegovo besedo in za njegov zgled. Obenem pa se z velikim zaupanjem in vero obračamo na Svetega Duha, naj vodi delo kardinalov v Sikstinski kapeli, da bodo na čelo Cerkve izbrali moža, ki bo znal prisluhniti Božjim navdihom in slišati krike ljudi, ki prosijo za pravičnost in zahtevajo spoštovanje svojega dostojanstva; moža, ki bo znal spregovoriti besedo, ki bo odmevala v Cerkvi in v svetu in prebujala uspavano vest sodobnega človeka.

Papež Frančišek naj počiva v miru, mi pa mu obljubljamo, da ne bomo pozabili moliti zanj. Pa tudi on naj se sedaj v nebesih nasloni ne na steklo, ampak na Božje srce, in naj prosi za nas in za vse ljudi.

Hkrati pa naj se iz naših ust in src dviga molitev, ki so jo v začetku konklava zmolili kardinali volivci: »Veni, Creator Spiritus – O, pridi, Stvarnik, Sveti Duh!« Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit