O Borih, belopoltih beguncih

Komentar tedna | 26.05.2025, 08:17 Polonca in Tomaž Sokol

Že grob pogled čez glavne svetovne medije nam kaže nenavaden način poročanja o političnih dogodkih. Če pa medijem prisluhnemo z mlace več tenkočutnosti, hitro zaznamo besede zavajanja, manipuliranja in preigravanja s čustvi gledalca.

To lahko opazimo še posebej, kadar gre za politike, ki se nagibajo h konzervatizmu in pridobivajo na zaupanju in posledično tudi moči, bodisi v lastni državi, bodisi celo na svetovnem parketu.

To, da so označeni s skrajnimi desničarji, je postalo že tako pogosto, da besede "skrajni" niti ne slišimo več. A nekatere medijske hiše so postale mojstrske, da ob teh politikih, še posebej, če so uspešni, med nami vzbujajo negativne občutke, postrežejo pa nam še s kakšno ponesrečeno fotografijo, kjer dotični izgleda kar se da antipatično.

Povsem vseeno je, ali ti voditelji delajo za svetovni mir, za reševanje življenj, za višjo kvaliteto življenja svojega naroda. Če jim ideološko niso všeč, so se pripravljeni postaviti tudi na stran teroristov in kriminalcev.

Eden od tovrstnih primerov se dogaja v zadnjih dneh, ko je Amerika podelila status beguncev belopoltim Južnoafričanom.

V Južnoafriški republiki je belcev le okrog 7%. To so potomci Nizozemcev, Nemcev in Francozov, ki so se tja naselili v 17. stoletju na, z nomadskimi domorodci, redko poseljena področja. Postali so nekakšen svoj narod imenovan Bori, s svojim jezikom in krščansko vero. Ukvarjali so se s kmetjistvom in skozi stoletja s premišljenim in trdim delom ustvarili velike kmetije, ki niso bile ključne le za prebivalce JAR, temveč za širše območje Afrike, saj se jih je držal vzdevek, da so "afriška košara kruha".

Sčasoma so Bori vzpostavili delujoč sistem z urejeno infrastrukturo, zdravstvo, šolstvo, varnost v države..., a je temeljil na rasni segregaciji. Belopolti prebivalci so veljali za večvredne, temnopolti

pa za drugorazredne. Gledano z današnjimi očmi je bil to povsem neprimeren in krivičen sistem, a kljub temu je, zaradi urejenosti povzočil izjemno rast prebivaltva. Še najmanj belopoltega - z redom, ki ga je ponujal, je postal privlačen temnopoltim prebivalcem s celotne Afrike. V času aparthaida se je namreč število temnopoltih prebivalcev zaradi večje rodnosti in obilnega priseljevanja, še posebej s severa Afrike, povečal za 259%.

Po padcu aparthaida in vzpostavitvi demokracije po letu 1991 pa so se razmere precej spremenile. Volilno pravico so dobili vsi prebivalci, belopolto prebivalstvo je še vedno ohranilo svojo moč v gospodarstvu in kmetijstvu, a ker so bili temnopolti prebivalci številčno v precejšnji premoči, v preteklosti pa zatirani, so za voditelje izvolili svoje predstavnike. Ti so oblikovali zakone, s katerimi so želeli popravo krivic iz časa aparthaida, a so postali rasistično nastrojeni proti belcem. Tovrstne oblike rasizma zahod danes ne problematizira, sovraštvo do belcev v JAR pa se le krepi.

Ker v državi nikoli ni prišlo do odpuščanja in sprave, varnost pa je strmo padla, se že leta dogajajo napadi na kmetije. Ti napadi se v zadnjih letih krepijo. Svetovni viri sicer zatrjujejo, da ne gre za rasno motivirane napade, saj da so med njimi žrtve tudi temnopolti kmetje, temveč naj bi šlo za roparske pohode, kjer naj bi kradli predvsem živino, pridelke in orožje.

Vendar ob poznavanju preteklosti in ob dejstvu, da pogosto ne gre za krajo, temveč večdnevno mučenje in klanje Borskih družin, trditev, da napadi niso rasno motivirani, stoji na majavih temeljih. Če temu dodamo še dejanja Juliusa Maleme, voditelja ene izmed političnih strank, ki na večih svojih govorih prepeva borbeno pesem "Ubij Bora, ubij kmeta" in je leta 2016 izjavil: "Ne pozivamo k pobijanju belcev, vsaj za zdaj ne.";

leta 2022 pa je med pričanjem na sodišču o sovražnem govoru zavrnil možnost, da bi se zavezal, da nikoli ne bo pozival k pobijanju belcev, češ, da si pridržuje pravico, da to stori v prihodnosti, če bo to potrebno, moramo razumeti Borske kmete, ki živijo v konstantnem

strahu. Nekateri imajo vzpostavljene nočne straže, drugi so s hvaležnostjo sprejeli ponujeno roko ameriške administracije, da jih sprejmejo kot begunce in jim ponudijo varnost in zatočišče.

Morda pokoli res uradno še ne veljajo za genocid, toda povsem razumem tiste, ki bodo zapustili svojo državo, preden bodo o genocidu pričevali s svojo mučeniško smrtjo.

Hude razmere v JAR predstavljata tudi dokumentarec Katie Hopkins Plaasmoorde: The Killing Fields in dokumentarec Lauren Southern Farmlands. Oba sta prosto dostopna na youtubu.

A članki o tej odločitvi ameriške administracije v glavnih medijih, tako slovenskih kot svetovnih, so predvsem polni posmehovanja Trumpu, zgražanja nad ameriško administracijo in celo poniževanja Borov.

Zato bodimo čuječi. Bodimo previdni bralci, poslušalci in gledalci. Bodimo pozorni na besede, ki v nas vzbujajo določena čustva ali stavke s katerimi manipulirajo z nami. In predvsem - iščimo različne vire informacij.