Habemus papam

Komentarji | 16.05.2025, 14:10 Marjana Debevec

Pred nekaj dnevi sem se zalotila, kako sem med hojo po gozdni poti z nekakšnim veselim ponosom v roki držala rožni venec. Saj ne, da bi po navadi skrivala, da molim, vendar je bilo tokrat drugače.

Kot bi z nekim zanosom želela vsem pokazati, da tudi jaz pripadam tej Cerkvi, ki je izvolila papeža, tej Cerkvi, ki jo je javnost v zadnjih tednih zaznala kot nekaj edinstvenega in kateri bi kar vsi želeli vsaj malo pripadati. Tako je bilo namreč moč zaslutiti, ko si spremljal prenose pomembnih televizijskih hiš velikih dogodkov, kot sta bila pogreb papeža Frančiška in izvolitev Leona XIV.

Kot da se je za trenutek prekinilo stereotipno poročanje o Cerkvi, na kar je spomnil tudi papež Leon XIV., ko je v ponedeljek sprejel novinarje. Naenkrat niso bile več pomembne Cerkvene afere ali frakcije, ampak je prevladala tista Cerkev, ki je po mojem mnenju zelo podobna prvim krščanskim skupnostim, vendar veliko večja, obogatena z dvatisočletno zgodovino, izkušnjami, življenjem, preizkušnjami in svetostjo mnogih njenih članov.

Začutilo se je, da je Cerkev sicer v svetu, vendar tudi nekaj, kar temu svetu ne pripada; da ni last nobene stranke ali človeške ustanove; da je nekaj edinstvenega v celotnem vesolju.
V času vedno globlje razdeljenosti tako v svetu, kot tudi v Cerkvi – pomislimo samo na različne struje, ki mislijo, da edine posedujejo resnico, da morajo rešiti svet, pozabljajo pa, da je Nekdo drug svet že odrešil - smo lahko srečni, da pripadamo Božjemu ljudstvu, ki je res da grešno, nepopolno, vendar tudi Božje.

To je vrh doseglo v čakanju na bel dim, ko smo mediji še posebej pozorno spremljali najbolj znani dimnik na svetu. In tudi to čakanje je pomenljivo v današnji družbi, ko smo navajeni vse dobiti na klik. Posebni so občutki, ko niti približno ne veš, kdo bo izvoljen ali kdaj.

In potem se je zgodil bel dim. Bilo je prejšnji četrtek malo po 18. uri. To je bil trenutek, ki sem ga skupaj z vso vesoljno Cerkvijo tako močno pričakovala. Ko sem stopala proti studiu, od koder smo v živo prenašali vse, kar se je dogajalo v Vatikanu, so mi v oči stopile solze ganjenosti, čeprav sploh še nisem vedela, kdo je novi papež. Močno pa sem se zavedala, da je Cerkev Božja ustanova in da je na delu Sveti Duh.

Zato, kot je dejal nekdanji urednik zbirke Cerkveni dokumenti, dr. Rafko Valenčič, se ne moremo spraševati, ali nam je papež všeč, ali kakšen je, ampak, kaj nam želi Bog po njem sporočiti. Pa tudi, da papeža niso izvolili samo tisti kardinali v Sikstinski kapeli, ampak vsi verniki, ki smo molili in prosili za Svetega Duha zanje.

No in potem je prišel novi papež – Robert Francis Prevost. Mediji ga niso omenjali kot možnega naslednika apostola Petra, so pa kardinali v njem prepoznali tistega, ki je primeren za današnji čas. Pomislimo: prihaja iz ZDA, pa ni čisto pravi Američan, saj ima oče francosko italijanske korenine, mama pa španske. Skoraj 20 let je deloval kot misijonar v Peruju, zato ima poleg ameriškega tudi perujsko državljanstvo. Zadnji dve leti pa je kot odgovorni za enega najpomembnejših uradov rimske kurije – dikasterija za škofe – dobro spoznal tudi delovanje Cerkve od znotraj.

Kaj nam je zapustil Frančišek?

Nekaterim politikom bo bolj pri srcu, drugim manj, nekaterim strujam bo všeč, drugim bo šel v nos. Kot se je to zgodilo pri papežu Frančišku, za katerega so me ob njegovi smrti vprašali, katero veliko delo bo zapustil, kot je na primer Janez Pavel II. objavil Katekizem Katoliške Cerkve. Malo sem pomislila, potem pa mi je bilo takoj jasno: Zapustil nam bo živeti evangelij.

Čeprav nekateri pametujejo in so celo cinični do njegovih potez, je že zdaj jasno, kako veliko dediščino nam je zapustil s tem, da je nenehno iskal evangeljsko držo v stiku z vsakim človekom in z vsako situacijo.

Velik je bil tudi v tem, da si je upal priznati, da se je zmotil in spremeniti mnenje – spomnimo samo na primer zlorab v Čilu. Že njegova prva pridiga kardinalom po izvolitvi je nakazala smer njegovega papeževanja: Smo Cerkev, ki je skupaj na poti.

Prvi nagovor

Zato sem željno pričakovala tudi prvo pridigo novega papeža in kaj nam bo sporočil. Res je bila pomenljiva. Večkrat sem jo že poslušala in premišljevala, pa vsakokrat razumem nekaj novega. Novi papež je namreč matematik in kanonski pravnik, tako da so njegove misli precizne, jasne in strnjene.

Najprej me je nagovorila misel, da naj bi Cerkev vedno bolj postajala svetilnik, ki razsvetljuje noči sveta. In to ne toliko zaradi veličastnosti njenih struktur ali mogočnosti njenih stavb ampak zaradi svetosti njenih članov.

Ko je orisal stanje današnje družbe: iskanje gotovosti v uspehu in denarju, zasmehovanje kristjanov, izguba smisla življenja, nasilje nad dostojanstvom ljudi v najhujših oblikah in kriza družine, te družbe ni obsodil, ampak nam je le pokazal, v kakšen svet smo poslani pričevati vero v Jezusa, Božjega Sina.

Bo uspel povezati razdeljeno Cerkev?

Nekateri ugibajo, katere bodo prve poteze novega papeža, ki bo še naprej uporabljal omrežje X, s katerim je zaradi svoje evangeljske drže razjezil že tudi kakšnega politika; papeža, ki pripada redu Avguštincev, ki močno poudarjajo moč občestva; papeža misijonarja, ki si zna zavihati rokave in pristopiti k ljudem v stiski; papeža, ki rad tudi zapoje, papeža, katere prve besede so bile: Mir z vami.

Mislim, da niso toliko pomembne njegove poteze, kot naše zaupanje v Cerkev, ki je Mati, naša molitev za papeža in odgovor na njegovo povabilo pred prvo opoldansko molitvijo na Trgu sv. Petra, naj bomo vsak v svojem stanu pastirji po Jezusovem srcu, sposobni drug drugemu pomagati hoditi v ljubezni in resnici.

Upam in želim si le, da bi papež Leon XIV. v duhu svojega gesla: »Mnogi, a v enem Kristusu eno«, prispeval k umirjanju strasti med nami, k blažitvi razdeljenosti v Cerkvi, da ne bomo toliko sumničavi drug drugega in se spraševali, ali ima ta ali drugi prav, ampak bomo vsi skupaj bolj sledili Kristusu.