Jure Sojč | (foto: Izidor Šček)
Ali ni za pot najbolje vprašati tistega, ki pride od zgoraj?
Svetovalnica | Rok Mihevc
V Misijonskem jutru smo z duhovnikom Juretom Sojčem govorili o zgodovinskem ozadju Nicejske veroizpovedi, o izzivih verovanja v Božjo resničnost v času napredne znanosti, globalizacije in nezainteresiranih mladih.
Osebno se mu zdi Nicejsko carigrajska veroizpoved malce trda in nerazumljiva, a teološko zelo bogata in to, kar izpovedujemo, je zanj nekaj trdnega. »Predstavljajmo si, da smo na morju, vihar premetava ladjo sem in tja, ne vemo kam ... Potem na daleč vidimo svetilnik in vemo, v katero smer je treba. Potem pa prideš tja in vidiš, da ga prav tako premetava sem in tja. Se pravi, če bi rekli Jezusu, da je nekaj nižjega od Boga, bi bil kot ladjica s tistim svetilnikom. Se pravi ena gotovost. Če hočemo svetilnik na morju, moramo vedeti in biti prepričani, da je ta svetilnik globoko v morju, da je usidran, da iz samega dna prihaja gor. In taka se mi zdi tudi naša veroizpoved. Ko rečemo v Kristusu, povemo vse.«
Ali ni najbolje vprašati tistega, ki pride od zgoraj navzdol, ali ne bo on vedel, katera pot je prava? In to je Kristus.
Nadaljeval je še z enim slikovitim primerom, vzponom na hrib, ko ne veš, katera pot je prava, vidiš samo vrh. »Potem vidiš ljudi, ki se vzpenjajo gor in imajo različne poti. Ali ni najbolje vprašati tistega, ki pride od zgoraj navzdol, ali ne bo on vedel, katera pot je prava? In to je Kristus. Prišel je po poti in spodbuja, da hodimo za njim. V Kristusu smo odrešeni in smo to telo, se pravi novo telo, Cerkev.«
