Direktorji zavodov Frančiška Saleškega, A. M. Slomška in Sv. Stanislava | (foto: Tanja Dominko)
Kako miren je direktorski stolček v katoliški izobraževalni ustanovi?
Pogovor o | Tanja Dominko
V Pogovoru o smo tokrat gostili direktorje treh katoliških izobraževalnih ustanov, in sicer direktorja Zavoda sv. Stanislava mag. Antona Česna, direktorja Zavoda Antona Martina Slomška dr. Andreja Flogieja in direktorja Zavoda sv. Frančiška Saleškega Janeza Krnca. Vsi trije so o svojem delu dejali, da je na trenutke naporno, zlasti, ko naletijo na pomanjkanje kadrov.
Ali pri svojem delu uživajo? Česen pritrdi, pridejo pa tudi zahtevni izzivi, »ko kdo kaj narobe naredi ali pa rešujejo vprašanja s starši« in takrat je težje. Dr. Flogie se je ob vprašanju, ali uživa, zamislil, in takole odgovoril: »Če me sprašujete, ali rad opravljam to delo, je odgovor da. Z veseljem opravljam to delo skupaj z mojimi sodelavci, o tem zagotovo ni dvoma. Na vprašanje, če uživam v težkih trenutkih, pa je odgovor ne, ne uživam v težkih trenutkih.« Krnc je na tem položaju šele v tem šolskem letu, pravi, da to ni bila njegova izbira, da je pač kot salezijanec zavezan pokorščini. »Bil sem pripravljen prevzeti to vlogo, vendar ne z nekim navdušenjem na začetku. Moram pa reči, da po drugi strani sem pa pred sabo imel nek izziv kot neko priložnost, da se morda lahko bolj približam mladim.«
Razprava je prešla tudi na vprašanja glede razlike v financiranju med javnim in zasebnim šolstvom. Vsi trije imajo tukaj malo različno situacijo, ampak poudarjajo pa, da je nemogoče predvideti, kako se bo leto izteklo. Lansko leto so denimo končali z minusom, tudi vse investicije so na ramenih ustanovitelja, torej obeh nadškofij in pa salezijanske skupnosti, a zavedajo se, da je treba iti v korak s časom in posodobiti stavbo tudi zaradi varnosti. Pri tem nismo mogli mimo nedavnega požara v dijaškem domu v Ljubljani in vprašanja, kako sami skrbijo za požarno varnost. Vsi so poudarili, da nesreča ne počiva, kar so v Mariboru tudi sami izkusili. Izpostavili so, da so po ljubljanski tragediji že naredili potrebne korake za izboljšanje varnosti in zaščite učencev ter da redno pregledujejo varnostne protokole.
Pogovor smo sklenili s finančno stisko družin in poudarili pomen solidarnosti, saj so potrebe po pomoči precejšnje. Ne želijo si namreč, da bi bili dijaki prikrajšani za različne ekskurzije, na katere vse tri gimnazije odpeljejo celoten razred, ne le finančno dobro stoječih učencev, zato je Teden katoliškega šolstva priložnost za dobroto.
Kljub izzivom, ki se pojavljajo, so vsi trije sogovorniki izrazili optimizem in željo po izboljšanju sistemov in okolja, da bi zagotovili boljšo prihodnost za mlade ljudi, ki se izobražujejo v katoliških zavodih.
