Evharistija | (foto: Rok Mihevc)
Pri eni maši spomin več oseb, a le pod določenimi pogoji
Svet Marta Jerebič
Na veliko noč je v veljavo stopil nov vatikanski odlok o mašnih darovih. Dosedanji dokument je star več kot 30 let. Novi predpisi želijo zavarovati tako duhovno celovitost evharistične daritve kot tudi zaupanje vernikov v ravnanje Cerkve z njihovimi darovi.
Maše ne darujemo za nekoga
V zvezi z mašnimi darovi večinoma uporabljamo napačno izrazoslovje. Maše ne kupujemo ali plačujemo. Prav tako maše duhovnik ne daruje za pokojnega, kot splošno rečemo. Res je, da se pri molitvi poimensko spomnimo nekoga, ko duhovnik reče: »Spomni se, Gospod našega brata Antona« ali Spomni se naše sestre Marije, ki si jo s sveta poklical v sebi. A kot poudarja škofov vikar za Slovence v Gorici, sicer tudi cerkveni pravnik Karlo Bolčina, spominjati se pokojnih ali živih, ne pomeni, da duhovnik mašo daruje za pokojnega. »Ker edini darovalec vsake evharistije je Kristus, ker se v vsaki evharistiji ponavzoči njegova krvava daritev na križu. To pomeni, da se On daruje nam in mi se darujemo Njemu v smislu, da se mu predstavimo. To je edino darovanje. Znotraj evharistije, znotraj tega darovanja se spominjamo naših pokojnih.«
Skupni mašni nameni
Novi odlok dopušča »skupne mašne namene«, torej da se pri eni maši pri molitvi združi več namenov, a le pod naslednjimi pogoji: »Prvič: obvestimo vse, ki so prosili za mašni namen, da bo maša skupna. Drugič: od njih moramo imeti dovoljenje, ne moremo domnevati, da se strinjajo, ampak morajo izrecno dati privoljenje. Tretjič: če vsi dajo dar, mi lahko obdržimo enega od darov. Ostale moramo poslati na škofijski ordinariat. O tem, kam bo tisti denar šel, določi škof. Navadno škofje v tem primeru pošljejo denar v misijonske dežele, za Karitas ali pa za vzdrževanje redov.«
Po nekaterih župnijah nepravilna praksa
V nekaterih župnijah sicer duhovnik na začetku maše omeni več imen, tudi tiste za katere je mašne namene oddal drugam. A kot pojasnjuje Bolčina, to nima smisla. »Če ti pri maši nekoga imenuješ, pomeni, da se ga pri maši spomniš. Če tisti spomin oddaš drugam, bo imela tista oseba še nekje spominjanje.« Pravilno bi bilo, da duhovnik na koncu maše, pri oznanilih pove, da so ga za tisti dan prosili, da se pri maši spomni tudi še druge osebe, a da je bil mašni namen za nekega pokojnika oddan drugam.
Na vprašanje, zakaj je nepravilna praksa precej razširjena, pa Bolčina odgovarja, da si je "nekdo to izmislil, da bodo ljudje zadovoljni. Ampak poglejte - jaz sem zadovoljen, ne takrat, ko mi pokažejo torto in jo odnesejo, ampak ko mi jo dajo, da lahko odrežem kos. Torej ne smemo biti zadovoljni, ker je bil imenovan nekdo, za katerega sem prosil molitev, ampak ker je zanj molitev bila, to nas mora zadovoljiti."
Celotnemu pogovoru s Karlom Bolčino lahko prisluhnete na tej povezavi.
