Koga motijo zasebni vrtci?

Slovenija | 04.04.2025, 13:07 Tanja Dominko

Zasebne vrtce obiskuje nekaj več kot pet odstotkov vseh otrok, vključenih v predšolsko vzgojo, lani je to pomenilo približno 5200 otrok. Ostale države Evropske unije imajo enak ali višji delež zasebnih vrtcev, v Nemčiji 67 odstotkov, na Švedskem denimo 20 odstotkov. Ob zmanjšani rodnosti se je očitno pojavila skrb, da bodo javni vrtci zaradi prisotnosti zasebnih imeli premalo vpisanih otrok. Tako si lahko pojasnimo odločitev, da z novelo zakona ministrstvo poseže na to področje in omeji število zasebnih vrtcev.

Da je novela zmotila mnoge, kaže podatek, da je Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje nanjo v času javne razprave prejelo 927 pripomb. Večino so jih podali posamezniki, predvsem starši, ki so imeli ali še imajo otroke vključene v zasebne vrtce, so navedli. Na posamezne očitke se še ne odzivajo, predložitev predloga na vlado načrtujejo ta mesec. Odzvali so se tudi v Združenju zasebnih vrtcev Slovenije, kjer so močno razočarani, saj so s svojimi pripombami že sodelovali v postopku priprave zakona, a jim na ministrstvu niso prisluhnili.

Pogovarjali smo se s predsednico Združenja zasebnih vrtcev Tajo Steblovnik, ki kot ključno pripombo izpostavi »črtanje 34. člena zakona o vrtcih. Dolgoročno bi taka ureditev vsekakor pomenila, da zasebnih vrtcev v Sloveniji ne bo več.«

Se pa v noveli ohranjajo koncesije, zato je sledilo vprašanje, koliko je bilo teh koncesij doslej in kako vidi to rešitev?
»Sami smo tudi sodelovali v delovni skupini, kjer smo nekako preigravali predloge, kako bi se zadeva najbolje uredila in tudi naše strani je bila pobuda podana, da se bolje uredijo koncesije, namreč od 92 zasebnih vrcev v Sloveniji ima koncesijo 24 vrcev in ena varstvena družina, kar je razmeroma malo. Zakaj se osebni vrci ne odločajo za koncesije oziroma zakaj se občine ne odločijo, da jih razpišejo? To je predvsem težava v zahtevnosti delovanja pod obstoječimi pogoji koncesij, ko dejansko občina ni zavezana k nobenemu pokrivanju dodatnih stroškov, krije le strošek programa. Vemo pa, da je nemogoče poslovati, saj imamo še stroške z stavbami, z investicijami, z opremo, z vdrževalnimi deli, amortizacijo in če je vse to na plečih koncesionarja, pod takimi pogoji na dolgi rok ne more delovati. Tam, kjer so občine razpisale boljše pogoje, koncesije so. Tam, kjer so pa malce s figo v žepu poskušali prihraniti, pa seveda tudi vrtcev s koncesijo ni, ker pod takimi pogoji se ne da delati. V novem predlogu se sicer ti pogoji izboljšujejo. Vendar je potrebno povedati, da so dodane nove omejitve. Občina koncesije ne sme razpisati, če se je zaprl oddelek v javnem vrtcu. Ker vemo, da po Sloveniji v določenih okoljih še vedno vrtci delujejo v šolah, ker je šlo za začasne rešitve, ali pa v mogoče tudi v neprimernih prostorih, ki kvadraturno ne ustrezajo, in če bi se tam odločili za zaprtje oddelka, občina koncesije ne bi smela razpisati. Tako da predlog je nepremišljen in pa vsekakor popolnoma neusklajen z nami.«

Izgovor za spremembe ne more biti prihranek na strani občinskih proračunov, ker otrok v zasebnem vrtcu stane občino manj. 

Za subvencije za otroke v zasebnih vrtcih so občine v letu 2022 namenile do 0,6 odstotka občinskega proračuna, torej zelo malo. Če v občinah delujejo zasebni vrtci, je zanje to prihranek? »Ja, to je res. Mi smo na primeru največje slovenske občine tudi naredili ta izračun in nekako smo prišli do končne številke, da je otrok v zasebnem vrtcu za Mestno občino Ljubljana za 46 odstotkov cenejši kot otrok v javnem vrtcu. Pa niti nismo upoštevali investicij, ki so še dodaten strošek občine v javne vrtce. Pri zasebniku je seveda strošek investicije stvar zasebnika samega. Kar se tiče strahu pred ogrožanjem javne mreže, ves čas poudarjamo, da je v zasebne vrtce vpisanih komaj pet odstotkov otrok. Z obstoječo zakonodajo je bila javna mreža več kot očitno zaščitena in ta odstotek ni presegal neke pomembnejše številke. Izgovor za spremembe ne more biti prihranek na strani občinskih proračunov, ker otrok v zasebnem vrtcu stane občino manj. Dejstvo je, da bo občina za tega otroka morala plačati predšolsko vzgojo, ne glede na to, ali bo v otrok v zasebnem vrtcu ali bo pa v javnem vrtcu v občini ali v javnem vrtcu izven občine. Občina je zavezana zanj plačevati. Je pa res, da je razlika, ki nastane v ceni, na ramenih staršev.«

Kaj pa ekonomski vidik delovanja zasebnega vrtca? Steblovnikova je tudi sama direktorica vrtca Bambi, zato me je zanimalo, ali je interes med ustanovitelji kljub vsemu prisoten in si želijo, da bi bilo takih vrtcev več? »Odgovor na vprašanje, zakaj vpisati otroka v zasebni vrtec, se med starši zelo razlikuje. Lahko je to sama lokacija, logistika družine, vzgojne metode vrtca ali pa prepričanje družine. Ekonomika delovanja zasebnih vrtcev je pač takšna, da imamo že z zakonom predpisano, da ne smemo biti dobičkonosni, kar pomeni, da vsak morebiten dobiček, ki bi se ustvaril, moramo vračati nazaj v dejavnost, v otroke. Torej, da bi se lotili te dejavnosti podjetniki s ciljem zaslužka, teh v tej dejavnosti ni in jih tudi ne bo. Ustanovitelji zasebnih vrtcev smo tisti, ki verjamemo, da lahko s svojim pristopom nekaj doprinesemo, nekaj spremenimo in naredimo nekaj boljšega za našo prihodnost. Z eno besedo, smo entuziasti.«

Se mi zdi, da če bomo na tej črti šli desetletja nazaj, potem res za našo prihodnost nismo naredili popolnoma nič dobrega. In če želimo spodbujati nataliteto, pojdimo tem staršem naproti, pomagajmo jim, spodbujajmo jih, da bo rojstev več, ne manj.

Steblovnikova tudi pravi, da take odločitve, kot jih prinaša ta novela, vsekakor ne bodo povzročile, da bi se starši raje odločali za več otrok. »Že tako imamo zmanjšano rodnost, upad število rojstev. Zdaj bi pa radi še te starše, ki se odločajo za rojstva, dodatno obremenili s prisilo vpisa v eno in edino možnost, ki jim bo ostala, kar se mi zdi nepojmljivo za neko moderno napredno družbo. Starši so v današnjem času bistveno bolj poučeni, s pomočjo tehnologije dostopajo do številnih raziskav, resnično so dobro poučeni in ne smemo podcenjevati tega vidika, pač pa moramo zasledovati njihova načela in pa vzgojne principe in jim omogočati možnost izbire. Se mi zdi, da če bomo na tej črti šli desetletja nazaj, potem res za našo prihodnost nismo naredili popolnoma nič dobrega. In če želimo spodbujati nataliteto, pojdimo tem staršem naproti, pomagajmo jim, spodbujajmo jih, da bo rojstev več, ne manj. Mi si nikakor ne želimo, da bi zasebni vrtci obstajali samo še za elito, ker namreč v določenem okolju, večjem mestu mogoče še kak vrtec lahko deluje, si morda starši lahko privoščijo 800 evrov oskrbnine na mesec za otroka. Večina prebivalstva pa tega denarja nima in si tega ne more privoščiti. Naš cilj je biti dostopni za vse.« Steblovnikova, ki vodi Združenje zasebnih vrtcev, v sklopu katerega delujejo tudi katoliški vrtci, pravi, da še niso izgubili upanja in da računajo na to, da bodo njihovim pripombam prisluhnili v nadaljevanju postopka sprejemanja zakona.