Praznik dela po slovensko

Komentar tedna | 02.05.2025, 14:35 Matej Cepin

Priznam: za izbiro teme tokratnega Komentarja tedna sem si vzel veliko časa. Ne zato, ker bi imel občutek, da je izbire veliko ampak zato, ker se v tem »mrtvem tednu« dogaja manj družbeno pomembnih dogodkov kot sicer. Mnogo prijateljev in znancev, predvsem srednje generacije in tistih z družinami, se je ta teden odpravilo na oddih: na daljšega, za ves teden, ali pa na krajšega, le »za praznike«.

Praznike … koliko ljudi v Sloveniji se praznik dela sploh dotakne? Kakšne rituale, povezane s tem praznikom, smo razvili? Katerih dogodkov se udeležujemo? Česa se spomnimo? Je res celotna vsebina praznika dela pri večini ta, da pač na ta dan ne delamo? Pa ne le en dan, za ta »bogat praznik« si vzamemo kar dva prosta dneva! Dvakrat toliko kot, na primer, za praznovanje velike noči.

Za tiste, ki veliko noč praznujejo le na ravni prehrane, njene ostale razsežnosti pa se jih ne dotaknejo, se je v zadnjih letih oblikoval slabšalni izraz šunkojedci. In zdi se, da nas je v odnosu do vsebine praznika dela takšnih ignorantskih šunkojedcev večina. No, ko govorimo o odnosu do praznika, me to niti ne čudi preveč. Ta praznik je pogosto prostor ideološkega boja. Še ena od situacij, v katerih smo se kristjani navadili ostati tiho. In, konec koncev, zakaj bi praznoval civilizacijske dosežke na področju dela bolj kot npr. civilizacijske dosežke na področju družine, zdravstva, aktivnega staranja, vzgoje … nobeden od ostalih civilizacijskih dosežkov si namreč ni izboril kar dveh prostih dni.

Z delom smo zaznamovani vsi.

Opažam, da je še bolj kot odnos do praznika dela v Sloveniji problematičen odnos do dela samega. Z delom smo zaznamovani vsi. Za mnoge ni drugega področja v življenju, ki bi mu posvečali toliko pozornosti, besed in skrbi kot prav delu. Delovnemu mestu, delu v gospodinjstvu, šolskemu delu, skrbi za okolico, za bližnjega, delu za skupnost, pa tudi prostovoljstvu.

Za Slovence nasploh pravijo, da smo delaven narod. Pa vendar se zdi, da se prav na tem področju soočamo s toliko izzivi! Delo je prav v Sloveniji močno nadpovprečno obdavčeno glede na primerljive države. Resne pokojninske reforme, ki označuje konec delovne dobe, nismo sprejeli že leta, minus v pokojninski blagajni pač ignoriramo. V povezavi z delovnimi mesti se pojavljajo vedno nove zdravstvene težave, med mojimi znanci je v zadnjih letih močno naraslo število izgorelih. Tradicionalnemu slovenskemu -izmu, alkoholizmu, pa bi zlahka pridružili še deloholizem. Pred nekaj leti mi je znanec pokazal test s 40 trditvami, ki naj bi pokazal, do katere mere sem podvržen temu -izmu, ki ima veliko podobnih posledic kot kakšen drug, le da velja za veliko bolj družbeno sprejemljivega. Sebe sem seveda takoj prepoznal kot deloholika, pa še marsikoga drugega!

Zdi se, da ni čisto zdrav že naš narodni odnos do dela. Tisti, ki se je skozi desetletja in morda stoletja zapisoval v slovensko kulturo. Verjetno zanj velja podobno kot za družbeno udejstvovanje: skozi zgodovino smo bili vedno podrejeni, zato smo navajeni nekoliko bolj poslušati in »biti pridni« kot pa postavljati sisteme in prevzemati odgovornost. V gene imamo vcepljeno mentaliteto, oz. lepše: miselnost pomanjkanja. Rasli smo z zgodbami o revščini, garanju, skromnosti in omejenih življenjskih možnostih. Cenimo Marte, ne Marij.

Je naključje, da prav na današnji dan beremo evangelij, v katerem Jezus pomnoži kruh, da je sita vsa množica okoli njega, z ostanki pa napolnijo še 12 dodatnih košar? Pomenljiv je naslov tega odlomka: Kristus nam daje kruha v obilju. Zakaj? Ker je v teoriji mentaliteta obilja ravno nasprotje mentaliteti pomanjkanja, s katero je tako okužen odnos Slovencev do dela!

Zdi se, da ni čisto zdrav že naš narodni odnos do dela.

Ljudje z mentaliteto pomanjkanja vidijo stvari v življenju kot omejene. Kot torto: če nekdo vzame večji kos, je bo za druge ostalo manj. Življenje zato postane tekmovanje, delo pa trpljenje, ki je potrebno za preživetje. Mentaliteto pomanjkanja zaznamuje kratkoročno razmišljanje, postavljanje dolgoročnih ciljev ji ni blizu. Spremljata jo tudi strah pred prihodnostjo in jeza na tiste, ki se sladkajo z »mojimi kosi torte«.

Njeno nasprotje, mentaliteto obilja, vsaj zame, najlepše opiše Psalm 23: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišča; k vodam počitka me vodi … in tako naprej. Ljudje s takšno miselnostjo vedo, da zanje nekdo skrbi. Dobrine vidijo kot neomejene. Slutijo neskončne možnosti za rast in pridobivanje znanja, motivirani so za ustvarjanje novih povezav med ljudmi. Radi raziskujejo, vodi jih radovednost, krasi jih hvaležnost, tudi za preproste in morda za koga samoumevne stvari. Posledično jih obkrožajo ljudje s podobno miselnostjo. Razmišljajo v konceptu zmagam-zmagaš.

Najlepše pri tem pa je, da lahko sčasoma svojo mentaliteto spremenimo. S preprostimi navadami, kakršne so npr. izražanje hvaležnosti, prepoznavanje talentov ali odprtost za novosti.

Dovolite mi, da vam v zvezi s tem preberem molitev sv. Johna Henryja Newmana, ki jo te dni moški po vsem svetu beremo v spletni aplikaciji Exodus90 in je zelo pomenljiva tudi za naš odnos do dela. Prevedel sem jo sam, tako da se opravičujem za morebitne nedoslednosti. Takole gre:

Ustvarjen sem, da naredim nekaj ali da postanem nekaj, za kar ni ustvarjen nihče drug; V Božjem načrtu imam mesto, ki ga nima nihče drug; Naj bom bogat ali reven, naj me ljudje prezirajo ali cenijo, Bog me pozna in me kliče po imenu.

Imam svoje poslanstvo. Na nek način me potrebuje za svoje namene. Imam vlogo v njegovem velikem delu; sem člen v verigi, vez med ljudmi. Ni me ustvaril zaman. Delal bom dobro, opravljal bom njegovo delo.

O Gospod, izročam se ti. Popolnoma ti zaupam. Izpolni svoje visoke namene v meni, kakršni koli že so. Delaj v meni in po meni. Rojen sem, da ti služim, da sem tvoj in da sem tvoje orodje. Amen.

Veselo drugo polovico praznika dela vam želim!