Milan Knep: Od delavca do potrošnika: Kam nas pelje nova ideološka bitka?

Komentar tedna | 11.04.2025, 14:22 Milan Knep

Zadnje pol leta ugotavljam, da sem na lastni koži občutil že dva kulturno-civilizacijska preobrata, sedaj pa se nahajam v tretjem, ki še ni oblikovan, a s pospešim oboroževanjem in carinsko vojno že vnaša negotovost, kakršne še pred nekaj meseci nismo niti slutili.

Začetni mejnik prvega obdobja, ki je bil postavljen davno pred mojim rojstvom, zaznamuje letnica 1848, ko je izšel Marxov Komunistični manifest. Sto dvajset let, vse do leta 1968, ko se zgodi mehka kulturna revolucija, ves svet, od ZDA do Sovjetske zveze, obvladuje ideologija dela. Eden od poslednjih reliktov tega obdobja je časopis Delo, največji slovenski dnevnik. Ideologijo dela kot osrednjo družbeno vrednoto, ki jo je poganjala komunistična internacionala, je oblikovala globalni delavski razred, ki ga je povezovala Marxova parola – Proletarci vseh dežel združite se. Tudi Hitler in Mussolini sta nagovarjala delavstvo, le da sta se pri tem naslanjala na rasno ideologijo. Kdor je tistih sto dvajset let hotel vladati, je moral imeti za seboj delavstvo, kot bazično nacionalno in obenem globalno kategorijo ljudi.

Sredi šestdesetih let dvajsetega stoletja pride zaradi naprednih tehnologij do velikanskega porasta materialnih dobrin. V zgodnjem otroštvu, tam okoli leta 1962, smo za nedeljsko kosilo jedli govejo juho, pražen krompir, meso iz juhe in solato. Šest let pozneje smo imeli ob nedeljah na mizi pohanega piščanca, na dvorišču pred hišo je stal eden od fiatovih modelov, v kinodvoranah pa so vrteli Sončni krik, Maškarado in druge filme domače produkcije, ki je brezsramno vključevala drzne prizore golote. Kaj se je dejansko zgodilo? Proletarski delavski razred se je po letu 1965 začel spreminjati v srednji razred, ki je že imel zagotovljene temeljne delavske pravice in dopust na morju, v stanovanju televizijo in pralni stroj, v trgovinah pa izbiro dobrin, da se je od ponudbe otrokom mešalo v glavi. Delavec je postal potrošnik, ki ga revolucionarne ideje očetov niso več zanimale.

Politikom se je po letu 1968 postavilo vprašanje, kako in s kakšno ideologijo sedaj nagovarjati vse bolj raznolike potrošnike. Ugotovili so, da potrošniki niso več enotna globalna družbena kategorija, kot še nekaj let prej delavstvo. Politiki so bili prisiljeni iznajdevati nove kategorije ljudi in za vsako na novo odkrito kategorijo ljudi iznajdi njim prirejene pravice. Vzorec umetnega izmišljanja novih kategorij ljudi za potrebe vladanja je LGB, ki mu je bil leta 1990 dodan T (transgender) plus, za tem so dodali: Q (queer oz. qustioning), plus I (intersex), plus A (asexual), plus še kaj, kar si bo kdo na novo izmislil. Posebna kategorija ljudi so tudi migranti, ki se delijo v celo vrsto podskupin (azilanti, ekonomski in politični migranti itd.), nadalje narodne in jezikovne manjšine, skupine podnebnih in zelenih aktivistov, mirovnikov in antikapitalistov, borcev za pravice žensk in umetne oploditve zunajpartnerskih oseb, psihiatričnih bolnikov in otrok s psihičnimi in vedenjskimi motnjami in tako naprej v nedogled.

Za obravnavanje vseh teh novodobnih kategorij ljudi, ki so zasedle izpraznjen prostor odmrlega delavskega razreda, so bili potrebni novi ideološki koncepti. Marksistični razredni boj je bilo treba transformirati. Namesto delitve na mezdne delavce in kapitaliste smo dobili progresiste in konzervativce, globaliste in domoljube, tiste, ki prisegajo na univerzalno in multikulturno, in tiste, ki vidijo vrednoto tudi v lokalnem in nacionalnem. Ti novi ideološki koncepti so začeli vdirati v vse pore družbe predvsem prek kulture, ki se oblasti udinja s suženjskim prevpraševanjem družbenih tem, z razkrinkavanjem domnevno vseprisotnega patriarhata, s prepoznavanjem homofobije, islamofobije, antisemitizma, rasizma, mizoginije itd.

V Sloveniji bo šlo, žal, počasneje, ker nam zlite v en monolit vladajo tri revolucije v enem...

Za vso to izmišljeno množico kategorij ljudi in njihovih pravic, za te umetno ustvarjene ideološke zasnutke, je leva politična agenda morala iznajti še magnet, nek sociološki pojem, ki bo vso to raznolikost potegnil pod en plašč, pod eno politično streho, v okrilje ene samozvane svobodnjaške klike, da ugrabi državo in prek njenih oblastnih mehanizmov nadzira ljudi in kapital. Temu magnetu, tej čarobni formuli, ki v levi blok zbira razdrobljeno družbo potrošnikov, rečejo inkluzija. Njen cilj je, da kar največ vsega, ljudi, kapitala in kulture, vključi v levi pogon; kar pa ostane zunaj, ta lažna vključujoča politika izključi, in vsemu, kar ni njeno, onemogoči enakovredno participacijo v družbenih procesih. To stori tako, da izključeno stran umaže s pridevniki desnega populizma, domačijske folklore, fašistoidne ekskluzivnosti itd.

Očitno se z izvolitvijo Donalda Trumpa novembra 2024 zaključuje petinšestdesetletno obdobje mehke kulturne revolucije in progresističnega globalizma. Počasi se bo začela vračati normalnost, vsaj v nekaterih segmentih. Če imamo od nekdaj samo moške in ženske športne discipline, bomo namesto razdrobljenega kulturnega spola, gender, spet dobili samo moški in ženski spol. Ideologija woke, nova prebujenost, ki je bila pri nas cepljena na levo agendo, bo izgubila zagon, lokalne produkcije in kulture se nam ne bo več treba sramovati. Univerzalizem bo vse manj omalovaževal narodno identiteto in pristno domoljubje.

V Sloveniji bo šlo, žal, počasneje, ker nam zlite v en monolit vladajo tri revolucije v enem: komunistična, mehka in nova prebujenost. Pripadnost katolištvu, univerzalnemu odrešenju v Kristusu, nas dviga nad vse prej opisane družbene pojave od leta 1848 do danes. V veri lahko ob vseh minljivih kulturno-civilizacijskih modelih, ki se vse hitreje menjajo, že živimo prihodnji vek. Vstajenje je že tu.