Afriški misijon

Naš pogled | 08.04.2025, 16:03 Jure Sešek

V mojem razmisleku bi danes rad združil spoznanja minulih dni, dobrega tedna, ki smo ga s sodelavcem Izidorjem in Jano, ki prihaja s Slovenske karitas, preživeli v Južnem Sudanu in tisto, kar nas nagovarja v dneh Radijskega misijona. Tisto, kar me je nagovorilo v prvem dnevu, v nedeljo, ko smo spoznavali ljubljansko nadškofijo in poslušali misli nadškofa Zoreta in njegove odgovore na vprašanja vernikov. Afriška beda vsakdana in globine danes sicer precej plitke Evrope verjetno res težko sodijo v isti zapis, v en sam komentar. Tema misijona pa trdi nasprotno. »Verujem v enega Boga … » Veroizpoved, ki nas združuje, izpoved vere, ki nam daje ista izhodišča, ki nas utrjuje v enakem prepričanju. Verujem!

Ko sem pred štirinajstimi dnevi sedel v cerkvi sv. Jožefa v Djubi, sem se spomnil na misijonarja, ki nas je, ko sem bil še osnovnošolec, obiskal v župniji. Že kot otroka so me očarale zgodbe iz misijonskih dežel, takrat pa sem prvič pomislil na čarobnost vesoljnosti Cerkve. Misijonar je dejal: »Prav v tem trenutku, prav zdajle v mnogih deželah tega sveta izrekajo isto molitev, molijo Oče naš. Prav zdajle na oltarjih različnih celin čaka Gospod, isti Gospod, da pride v naša srca.«

Res, lahko smo si tako zelo različni, rojeni smo lahko v popolnoma drugačne razmere, v bogastvo ali v neznosno revščino, v svet, kjer znajo brati že majhni otroci ali v Južni Sudan, kjer je nepismena večina odraslih. Lahko smo rojeni v svet, v katerem vihamo nos, če osvežilna pijača ni dovolj ohlajena ali v svet, kjer večina nima dostopa do pitne vode.

V Južnem Sudanu nujno humanitarno pomoč s hrano že danes potrebuje več kot 70 odstotkov lokalnega prebivalstva, vključno z milijonom in pol beguncev, ki so zaradi vojne v Sudanu lani pribežali v Južni Sudan. Statistika je grozljiva, številke vpijejo o nepravičnosti in krutosti sveta. Sence so pri nas veliko svetlejše. Vem, tudi pod Triglavom so mnoge stiske, bolečine, a vendar so povsem neprimerljive z omenjenimi. Prepričan sem, da je naša največja težava lažje rešljiva kot tista, ki je tam ob ekvatorju najmanjša. Razlike so ogromne, prepad med razvitim in nerazvitim svetom je vedno večji, zdi se, da nikoli več ne bo manjši. Pa vendar: tu in tam kristjani začenjamo Veroizpoved z besedami: »Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari.« Vera nas povezuje, vera nam tudi zapoveduje, da moramo gledati eden na drugega, da si moramo pomagati, da moramo moliti drug za drugega.

Vedel sem, da so razvite države dolžne pomagati nerazvitim, da podpisani sporazumi in obveze zapovedujejo, da se del sredstev države nameni državam v razvoju, nerazvitim, ubogim. Slovenska pomoč prinaša vsaj nekaj upanja za boljšo prihodnost v to najmlajšo in eno najrevnejših držav na svetu.

Od prejšnjega tedna zaradi zaprtja podpredsednika države s strani predsednika, s čimer je bil kršen mirovni sporazum iz leta 2018, državi zopet grozi državljanska vojna. Prebivalci so bili v 50-letni vojni s Sudanom, od leta 2013 do 2018 pa še v državljanski

vojni, ko je v Južnem Sudanu umrlo 400.000 ljudi. Kakšna kruta zgodovina mlade države, koliko stisk, umiranja, bolečin, nerešljivih stisk. Nerešljive se zdijo. In, veste, med našim obiskom sem se spraševal, koliko smisla ima sploh pomagati v tako nemogočih razmerah. Človeka skrbi, da bo pomoč porabljena hipoma, nato pa bodo sledile le nove prošnje. Pa vendar: ob takih vprašanjih slišim odgovor Petra Opeke, Janeza Krmelja in ostalih misijonarjev, s katerimi sem imel milost srečati se: »Vredno bo, če bom pomagal enemu samemu. Ostalo je v Božjih rokah.«

Brez dvoma sem bil, ko smo v Južnem Sudanu, v skoraj popolni divjini, sredi žgoče savane obiskali skupnost, ki se je tam, sredi ničesar, naselila zaradi slovenske pomoči. Neposredno zaradi nje. Šest ur vožnje od glavnega mesta, desetine kilometrov brezpotja od naselja, ki je najbližje, so izvrtali vrtino in postavili vodnjak, ki je le del slovenskega projekta. Prej tam ni bilo ničesar, dobesedno: ni bilo žive duše! Danes so okoli vode, ki dobesedno prinaša življenje, preproste afriške hišice, v njih družine, ki jim ni nič več treba hoditi dve uri in pol do umazanega zajetja. Tekoča, hladna in čista voda na dvorišču. Daje življenje odraslim, otrokom, družinam, shiranemu govedu in čebelam. Lahko rečem: Slovenija je pomagala z življenjem! Prinesla ga je tja, kjer ga ni bilo. Čudež ...

Če ste spremljali našo pot, potem ste verjetno slišali za izraz »evakuacija«. Ja, nekaj dni pred načrtovanim sklepom smo, zaradi omenjene nevarnosti začetka državljanske vojne, z mnogimi humanitarnimi delavci sedli na letalo in odšli iz države, ki ta naziv nosi le uradno. Res se mi zdi tako zelo neurejena, nenavadna, uboga in nevarna, da ne vem, kdaj določeno ozemlje postane država in kdaj to ni. Ni povsem. A kljub stiski, ki smo jo začutili, ko so se naši gostitelji odločali, da zapustimo Južni Sudan, so mi v spominu ostala predvsem srečanja z ljudmi, njihova hvaležnost, veselje otrok, ko smo jim izročili prazno žogo, žena, ki so razlagale, kaj jim pomeni druženje v novozgrajenem zavetju, duhovnika, ki je prosil za sredstva, s katerimi bi lahko zgradil skromno poslopje …

Hvaležnost in svete maše, ki so v tej večinsko krščanski državi, kazale, da smo eno. Tako zelo različni smo si med seboj, pa vendar bratje in sestre. Bratje in sestre, skoraj sem zapisal med narekovajema, pa Gospod verjetno ni mislil tako. Mislil je dobesedno. Saj v isti veroizpovedi molimo: Verujem v enega Boga … Istega Boga. In že se vame tihotapi misel: in zakaj je meni dal živeti tule, v obilju, ljudem, s katerimi sem se srečeval v Afriki pa v neznosni revščini, skrbeh, vojni in smrti? Vprašanje, ki bi ga lahko zastavil škofu v katerem od naših misijonskih večerov. Vedno je tako: vsaka misijonska pot doslej je prinesla veliko več vprašanj kot odgovorov.

Afriški in naš Radijski misijon sta si v marsičem podobna. Oba sta lahko pravo »izpraševanje vesti« pred zakramentom odpuščanja. Oba sta lahko del poti do prav doživete skrivnosti Velike noči. Gospod je trpel in vstal za vse. Za nas tukaj in zanje tam. Ne le država, tudi mi imamo nalogo pomagati si. Post nas vabi tudi k temu.