Škofja Loka novi kraj počitka za žrtve iz Macesnove gorice, kakšen je odziv?

Slovenija | 01.04.2025, 14:12 Tanja Dominko

V Škofji Loki poteka prenos posmrtnih ostankov iz prikritega grobišča Jama pod Macesnovo gorico v tamkajšnjo kostnico. S tem je po mnenju predsednice republike Nataše Pirc Musar zagotovljena vsaj začasna dostojna hramba teh žrtev do določitve trajnega mesta pokopa. A ravno to, da vladajoči niso poskrbeli za trajno rešitev, je zmotilo komisijo, ki jo vodi Jože Dežman, in tudi nekatere druge civilnodružbene organizacije.

Posmrtni ostanki 3450 žrtev iz Macesnove gorice so bili začasno shranjeni v neprimernih kletnih prostorih kočevske komunale. Minister za obrambo Borut Sajovic je bil včeraj zadovoljen z začasno rešitvijo, saj bo v Škofji Loki možen možen vsaj prižig sveč in spoštljivo spominjanje. A vendar vse kaže, da je bila odločitev sprejeta brez širšega soglasja. V vladni komisiji za reševanje vprašanja prikritih grobišč, ki jo vodi Jože Dežman, pravijo, da so bili na lanskem srečanju pri predsednici republike svojci umrlih in predstavniki Katoliške cerkve soglasni, da se ne strinjajo z začasno lokacijo, dokler ne bo odločeno o kraju, načinu in času dokončnega pokopa.

Za naš radio je Dežman sicer dejal, da sektor za vojne grobove in grobišča zagotavlja komisiji odlične pogoje za delo in tudi finančna sredstva, vendar pa nastopi problem, ki ga poznamo že od Hude jame, da vlada ne zmore odločitve, kako pokopati žrtve. "Ta rešitev, da se iz popolnoma nespodobne shrambe prestavijo posmrtni ostanki v kostnico v Škofji Loki je sicer boljša kot Kočevje, manjka pa ta drugi del, garancija vlade, da bo začela postopke, da bo možen pogreb, ureditev kostnice in spomenika v Ljubljani. Tu je problem politične nesposobnosti vlade, da bi se odločila.«

Dr. Janez Juhant pa je v imenu Združenja ob lipi sprave zapisal, da vse kaže, da pristojni ne nameravajo urediti dostojnega pokopa žrtev, pač pa ga odložiti za nedoločen čas. »Temu odločno nasprotujemo, saj gre za teptanje pravic žrtev in njihovih svojcev do osebnega groba kot tudi stališč strokovne javnosti, društev in vseh, saj gre za pravico, da se pokop enkrat za vselej opravi in rehabilitira žrtve kot predvidevajo naš ustavni red in mednarodni dokumenti, ki jih je podpisala Slovenija. Tako ravnanje le podaljšuje trpljenje, ki so ga povzročili revolucionarji in je ovira za spravo med nami, saj država ne spoštuje demokratičnih stališč in določb mednarodnih konvencij, če ne obsodi grozot revolucije. Protipraven anonimen prenos je le odlaganje rešitev ne pa korak k spoštljivemu in dostojnemu načinu, da zapremo boleče obdobje naše zgodovine.«

Svojci žrtev tako, kot pravi dr. Juhant, ostajajo drugorazredni državljani, Slovenija pa brezpravna družba. Hkrati doda tole pomenljivo vprašanje: »Kako bi se počutili avtorji teh ukrepov, če bi njihove starše 80 let prekladali sem in tja in jim ne bi omogočili dostojnega groba?«

Komisija za reševanje vprašanja prikritih grobišč se sicer ne bo kar tako vdala. Od vladajočih pričakuje, da bodo storili vse, da se za te žrtve najde in uredi trajna lokacija na območju Mestne občine Ljubljana. »In če se združijo pozitivne energije, ki so sposobne ta problem rešiti, ga bomo rešili«, je še dejal Dežman.