Damjan J Ovsec: Tradicija ne bo izumrla, tega se ne bojim, ker ima človek potrebo po vsebinskem praznovanju

| 06.02.2025, 18:00 Nataša Ličen

Na pogovor o pomenu tradicije smo pred osrednjim slovenskim kulturnim praznikom povabili Damjana J Ovsca, etnologa in profesorja umetnostne zgodovine. Tradicija je naša oporna identitetna točka, ki mora zaživeti tudi v sedanjosti, je povedal v pogovoru in dodal, da se tradicije zavedamo, jo gojimo, hkrati pa se pojavljajo tudi nove. Tradicij je več vrst, je prastara tradicija, je stara in so nove tradicije. Med slednje sodi tudi praznovanje slovenskih državnih praznikov in izobešanje zastav.

»Tradicijo so včasih obvladovali meščani. Potice, naše vodilne jedi, niso izumili na podeželju, čeravno imam kmete rad - saj sem etnolog, to je samostanska oziroma meščanska stvar, ravno tako Miklavževanje. Res pa je, da so se na te predstave Miklavža s spremstvom priključile različne maske, tudi iz poganskega sveta. Zgodovina in tradicija sta pomembni, ker dajeta temelje današnjemu svetu. Gradnja hiše se ne začne s streho, začnemo s temeljem

»Na podeželju tradicijo še gojijo, oziroma, ker že imam svoja leta, vem, da je bilo kup stvari iz vaških praznikov ali šeg po vojni prepovedanih, in so jih začeli opuščali. Po osamosvojitvi pa so obujali pozabljene stvari, določene šege in običaje celo tam, kjer jih prej sploh niso imeli. Kar zadeva to področje se stvari izboljšujejo. Začeli smo se zavedati svoje bogate kulinarike, različne kuhinje posameznih regij. Po drugi strani pa je vse manj meščanske tradicije, ki je včasih kot lokomotiva vse skupaj vlekla za seboj. Meščani so po vojni, zlasti z zakoni iz leta 1948 in 1952, postali glavni razredni sovražnik, dogajale so se nemogoče stvari, s tem smo izgubili meščanstvo, z njim pa so različne šege padle v pozabo, vključno z bontonom.«

Bonton včasih ni bil samo priročnik za dobro obnašanje, ampak je bil priročnik za izboljšanje značajskih potez, tega se danes sploh ne zavedamo. Dejansko je šlo za to, da so postajali boljši ljudje.

»Ob vsem tem, da se na vasi danes obuja dosti tradicije, ne pomeni, da nimamo problemov. Etnologi imamo s tem težave, drugi v glavnem ne. Noč čarovnic, valentinovo in razni drugi uvoženi angloameriški prazniki so prodrli v svet. Močna država s svojo industrijo zabavništva, filmi in ne vem s čim še vse »diktira« tempo. Božič praznujejo tudi Kitajci, pa ne vedo za kaj gre. Ampak ga. In Veliko noč tudi. Imajo svoj pomladni praznik, povezan z jajci - jajce je planetarni simbol novega cikla in življenja sploh in to ni bilo težko povezati. Ker pa nimajo tradicije na način kot mi, barvajo piščance.«

»Na sploh se ljudje tradicije premalo zavedamo, včasih je bila izobrazba drugačna. Do spoštovanja tradicije pridemo preko šol. Doma že nekaj dobimo. Kaj je vsebinsko pri posameznem prazniku pomembno, je stvar etnologov, da to dešifriramo, če povem po domače. Pri domoznanstvu bi lahko govorili o tem. Ves način življenja je stvar etnologije. Zaobjeli bi lahko tudi praznovanje državnih praznikov, pomen izobešanja zastave, vsega kar je prinesla samostojna Slovenija. To postaja stvar posameznih delavcev v šoli in njihove prebujenosti. Tu vidim, da tradicija peša. Po eni strani na podeželju obujajo tradicijo, so tudi bolj povezani z naravo, v mestih pa - zlasti mladina, vedo zelo malo. Vsaj osnov bi se lahko naučili.Ko vprašam ljudi na ulici, namreč to sem včasih počel, marsikdo sploh ne pozna ozadij praznikov, kar je resnično hudo. Odgovori so porazni, ali jih sploh ni."

Ko vprašam ljudi na ulici, namreč to sem včasih počel, marsikdo sploh ne pozna ozadij praznikov, kar je resnično hudo. Odgovori so porazni, ali jih sploh ni.

Politika je po mojem mnenju zelo preluknjala jadra barke, na katerem bi se moral voziti Slovenski narod. Politike ne zanima kultura. NUK 2 »packamo« že štirideset let. Kako bo potem politiko zanimala tradicija? Nič ni trajno, stvari se spreminjajo. A vidim, da gre za čedalje večje odtujevanje od tistega kar je nekoč pomenilo nekaj svetega in duhovnega z vsebino. Vsebin ni več, so le abstrakcije in seveda materialna potrošnja. Za to poskrbijo, da trošimo, tudi če ljudje tega ne potrebujemo. Veste, da imamo največ trgovskih površin v Evropi na prebivalca? Potrošnjo zmanjšuje samo dejstvo, da ljudje nimajo denarja, kar preprečuje pretiravanje. Čez lužo si podarjajo klavirje in podobne drage reči. Pri nas ne gre za popolno komercializacijo. Morda tako izgleda, a je težava predvsem v odtujenosti duhovnega smisla in poznavanje vsebin praznikov.«

Mladi so drugačni, gledajo širše, so manj zajedljivi. Vanje vlagam upanje. Žal nimamo pravih ljudi na pravih mestih, bojim pa se, da tisti, ki so pravi, nočejo v politiko. To je velik problem.

»Standard je pomemben. Tega smo izgubili. Poleg tega je treba dodati še to, da je določena ekonomska neodvisnost nujna za delovanje meščanstva. Ekonomska situacija trenutno ni dobra. Denar imajo danes ljudje brez poznavanja sveta tradicije in vrednot. Kdor ima slednje, pa nima denarja. Premožni danes kupujejo ogromne avtomobile, ne pa slik domačih mojstrov. To jih ne zanima, tega ne znajo vrednotiti. Namreč, tistega, česar nimaš v sebi, ne vidiš zunaj. Brez smisla za estetiko je vseeno, kaj gledaš in kje si. To potem vpliva tudi na etiko, ki je ni in tako naprej. Pri vsem gre le za denar

V šoli je vsega preveč, a hkrati premalo

»Pojdimo v muzeje. Knjig je veliko, a ljudje ne berejo. Naše šole težko konkurirajo računalnikom in telefonom. So posamezniki, ki so željni znanja, talentirani, a gredo pogosto v tujino, ker doma nimajo možnosti napredovanja. Z demokracijo ne znamo najbolje. Na mladih svet stoji, pravijo, a mladi doma težko pokažejo svoje znanje. Res je več sproščenosti v šolskem prostoru, to je dobro, ni pa dobro, če se to prelevi v pobalinstvo. Nepoznavanje je greh, ljudje se nočejo pozanimati, potem pa v sebi in iz sebe plunkajo neumnosti. Ko je vse dovoljeno, je kmalu vse narobe."

"Verjamem v cikle in stvari se bodo spremenile, a ne v času mojega življenja, tako hitro pa ne gre. Splošna nacionalna kultura pri nas ni visoka. Smo pa Slovenci, Slovenke nadarjeni in ustvarjalni, koliko ljudi piše, tudi poezijo. Tega se ne zavedamo dovolj, ker nam manjka samozavesti. Bodimo optimisti. Vem, da je oguljena fraza, a je resnična, drugače ne gre, vzemimo se v roke, svet se ne bo spremenil, lahko pa začnemo spreminjati sebe. Pri sebi je treba začeti, šele potem imamo pravico pljuvati po drugih.«