Kje so operativci SDV danes?

Naš pogled | 14.01.2025, 19:50 Tone Gorjup

Kaj je ostalo od tajne policije, ki je leta 1988 nadzirala vse pore slovenske družbe, bila po prvih večstrankarskih volitvah še vedno polno operativna, v letih po osamosvojitvi pripravila teren za zamenjavo oblasti in pred desetimi leti na primer poskrbela za čiščenje kreditnih map v največji banki?

Nemogoče je, da bi na tisoče ljudi poniknilo in povsem opustilo delo, za katerega so bili izšolani ali bolje vzgojeni. Kako uporabna je lahko mreža tajne policije tudi desetletja po njeni ukinitvi, kaže primer Vladimirja Putina. Čeprav je bil Komite državne varnosti novembra 1991 razpuščen, slednji še vedno črpa iz njenega bazena, neposlušni pa izginejo.

Je kaj takega možno tudi pri nas?

Služba državne varnosti je bila uradno razpuščena z razpadom Jugoslavije. V njej so delovali mladi ljudje, danes v poznih petdesetih, šestdesetih letih ali starejši. Mnogi so še zaposleni v najrazličnejših službah in poklicih.

Ko smo prejšnji mesec poslušali, kaj vse je razkril nadzor nad Centrom za varovanje in zaščito, ki deluje v okviru Generalne policijske uprave, človek nehote pomisli, da bi nekateri uslužbenci utegnili prve izkušnje nabirati v Službi državne varnosti. Tam je bilo zbiranje podatkov, ki bi lahko služili za izsiljevanje, nekaj vsakdanjega.

Tudi danes je to zelo priročen način, da si nekoga podrediš. Seveda živimo v demokraciji in je to veliko težje. Specializirana državna tožilka Mateja Gončin se je temu denimo odločno uprla.

Pa vendar, zakaj nekateri odstopijo, ko jim nekdo zagrozi, in drugi storijo, česar ne bi nikoli pričakovali. Zakaj se je na primer France Bučar pridružil skupini romarjev, ki so šli oktobra 2011 na magistrat prosit Jankoviča, naj reši Slovenijo pred Janšo.

Ob takih primerih se nehote vprašaš, ali so arhivi, ki so jih po nareku partije leta 1990 množično uničevali, res uničeni ali pa nekateri čakajo na primeren trenutek, ko bo treba nekoga opozoriti, češ, pazi, kaj delaš! Dobil oziroma ohranil boš službo, če boš izpolnil naša pričakovanja. Včasih so dejali: Pazite se, Stalin ima dolgo roko! Danes: Razmisli kaj boš storil, da ti ne bo žal.

Da kljub demokraciji živimo v napetih časih, je potrdil zadnji predsednik Centralnega komiteja zveze komunistov Slovenije Milan Kučan. V tej vlogi je imel popoln nadzor nad Službo državne varnosti in ko naj bi bila ta razpuščena, je postal predsednik predsedstva Republike Slovenije in bil nato dobrih deset let predsednik Slovenije.

Težko si predstavljam, da bi od najbolj zvestih dobival poročila do cvetne nedelje 1990 - takrat smo imeli volitve - potem pa ne več. Tudi varnostniki so ga spremljali prej in pozneje. Verjetno ni zaupal komur koli. Spominjam se posnetkov na nacionalni televiziji, ko so praznili police v njegovi pisarni. Kam so šli fascikli? Po logičnem sklepanju bi rekli da v državni arhiv. Ni pa nujno, da vsi.

Zakaj vse to o Kučanu? V nedeljo se je na mitingu v Dražgošah, ki vsako leto v tem času poteka na grobovih nedolžnih domačinov, odvil kratek, a zanimiv prizor, ki kroži po spletu. Nekdanji prvi mož tako socialistične kot demokratične Slovenije je novinarko POP TV vprašal ali še ima službo. In ko mu je odgovorila in ga vprašala, zakaj to sprašuje, je spomnil, da je danes vse dinamično, ’sad te ima, sad te nema’. Pomenljiva pripomba oziroma komentar.

Kučan je pred dnevi govoril tudi o možnosti koalicije, ki bi povezala levi in desni politični pol. V javnem pogovoru z naslovom: Komu bi zares koristila velika koalicija? je dejal, da v tem trenutku v Sloveniji ni možna in zanjo ni pogojev. Po njegovi oceni ne bi bila koristna za družbo, za njeno stabilnost, za njen razvoj, za mirno življenje državljanov v tej državi, ampak bi bila prej vir novih konfliktov in novih težav.

Na to so se naslednji dan odzvali udeleženci pogovornega omizja z naslovom: Temelji slovenske demokracije in samostojnosti. Ocenili so, da je Kučan s tem podprl delitev v političnem prostoru. To je sedanja leva politika, ki ne razmišlja oziroma ne vidi potrebe po dialogu, ampak po čiščenju, močno zaostrila.

Ob koncu se lahko vprašamo, koliko ljudi v politiki ali tudi drugod je še takšnih, ki bi storili vse, da se napoved Kučana o prihodnji vladajoči politiki uresniči. In koliko je takih, ki bodo morali na primer vsaj na videz podpreti nov obraz na levi, če želijo ohraniti stolčke?