Za dostojanstvo človeka v Kristusu in prave temelje države

Komentar tedna | 10.01.2025, 15:08 dr. Janez Juhant

Koncem 19. stoletja je Anton Mahnič v Rimskem katoliku spodbujal slovenske katoličane k tako imenovani »ločitvi duhov«. Hotel je, da se katoličan jasno odloči ali za vero ali pa za liberalno-svobodomiselno borbo zoper vero in Cerkev, ni pa mogoče oboje hkrati.

Ne le on, tudi ljubljanski škof ter kasnejši goriški nadškof in kardinal Jakob Missia in drugi ugledni duhovi so spodbujali k jasnosti in odločnosti. Kdor ne sprejema resnice vere, ki jo oznanja Cerkev, se ne more šteti za katoličana.

Mahnič ima zasluge, da je za slovenske katoličane po zgledu drugih evropskih narodov z odločno podporo škofa Missie izvedel prvi katoliški shod 1892, kjer so katoličani izdelali duhovne, vzgojno-izobraževalne, socialno-politične in organizacijske smernice za življenje po veri Cerkve.

A namesto da bi se Slovenci poenotili v veri, so liberalci in komunisti uvedli nasilni razkol, ki še bremeni Slovenijo. Tako so uvajali protikrščanski nazor, ki spodkopava človekovo dostojanstvo in nasilno uničuje narod. Zdaj politična oblast ob svetovno levičarski medijski in finančni podpori nadaljuje to uničevanje.

Morda bo kdo rekel: kaj pa se me to tiče? Živim svoje življenje, osvobojeno spon preteklih avtoritet, posebej fajmoštra in Cerkve. Slovenci so duhovnika nucali le za sol, zato Mahnič pri nas ni našel dovolj razumevanja za svoj odločen katoliški projekt, morda ga je bolj kot škof na Krku pri Hrvatih.

Pozunanjenje življenja ter nasilni posegi dveh vojn in revolucije so Slovencem potrgali verske korenine. Podlegali so svobodomiselnim vabam, še bolj pa, kot je zapisal Ušeničnik po Mahničevi smrti leta 1920, njihovim izpeljankam v komunistični obljubi raja na zemlji, ki je vernim Slovencem s silo in terorjem izkoreninila krščanske duhovne temelje in z liberalistično mantro domnevne osvoboditve vzpostavila novi razred »izbrancev«.

In glej zlomka, ne le v totalitarni državi, še danes nas v svobodni Sloveniji terorizirajo, kot pravi Berdjajev, mladci, nasledniki revolucionarjev, ki v Sloveniji nastopajo gospodovalno, nasilno, brezobzirno, brez posluha za demokratični dialog in sodelovanje.

Zastrašujoča je njihova dvoličnost in predanost laži: V svobodni Sloveniji uporabljajo sredstva nasilja, razglašajo pravnost, a nam vztrajno teptajo osnovne pravice. Delajo se mirovnike, izvajajo pa vsestransko nasilje nad drugimi. Pridigajo enakost, iščejo pa le ugodnosti zase.

Še vedno za izvajanje oblasti blatijo vero in Cerkev, kar so počeli liberalci in komunisti. Za promocijo se radi slikajo s škofi in papežem, a ker jim gre le za oblast in denar in jim je zato vera moteča, s prefinjenimi metodami izključujejo duhovnike iz javnosti, omejujejo cerkveno življenje in delovanje: Zato za lase privlečene prepovedi blagoslovov in nevarno ogrožanje družine in naroda v vzgojnih ustanovah od vrtcev, šol, do univerze, ki postajajo gojišče tako imenovane »prebujenjske« ideologije in spodkopavanja temeljev preživetja.

Novela kazenskega zakona o preprečevanju simbolov tako imenovanega fašizma je le skrajni izraz te dvoličnosti, ki naj bi enim dopuščal, da v imenu svobode žalijo in zatirajo demokrate, drugim pa zapiral usta. Vladajoči brez sramu zavračajo pokop nedolžnih Romov in domobrancev zaradi ohranitve revolucionarnih privilegijev.

To razklanost in brezsramno razvrednotenje in ponižanje človeka so z nasiljem uvedli komunisti, zdaj ga vzdržujejo njih nasledniki, ki se brezsramno in brezkompromisno v družbenih podsistemih skrivajo za simbole revolucije.

Ti povprečneži pokorno z lažjo, prevaro in izkoriščanjem ropajo državo, spodkopavajo temelje naroda, ogrožajo človekovo dostojanstvo, družbo pa pehajo v propad z medijskimi manipulacijami, šolstvom in blatenjem sposobnih voditeljev naroda.

Se bomo v Cerkvi znali povezati in skupaj razviti strategije zoper to izpodkopavanje temeljev vere in človečnosti?

Poznavalci menijo, da je za (dobro) delovanje države potrebnih vsaj štiri milijone prebivalcev. Slovencev nas je slabih dva milijona, a zaradi revolucionarne razklanosti, ki se ne odpravlja, pač pa jo ta oblast le še poglablja, ne gradimo boljše družbe in nas prehitevajo drugi narodi. Zato so nam premalo v korist tudi priseljenci.

Kako bomo v teh razmerah ohranjali dom in rod, družino in narod, sploh človeka in njegovo dostojanstvo? Mahnič je bil prepričan, da je kljub peklenskim silam, ki se bore zoper Cerkev, s pristno vero v Kristusa mogoče ohranjati resnico, dostojanstvo človeka in temelje poštene politike. Sto petdeset let kasneje je vprašanje le še bolj pereče, saj nam gre za naše preživetje. Zato, verni in neverni demokrati, osvestimo se in se složni uprimo temu propadu!