Alenka Rebula: Praznik je namenjen opustitvi slabega in počastitvi dobrega. Tega pa je vedno nekaj.

Za življenje | 14.12.2024, 11:50 Nataša Ličen

Nismo vajeni ovrednotiti tistega, kar gre. Bolni smo za kritičnostjo. Če poslušamo pogovore, je v ospredju pogosto tisto, kar ni v redu. Praznik je ena od iznajdb človeštva, ki je namenjena temu, da poudarimo lepo in vredno. Težko si ukažemo veselje. Kar lahko naredimo pa je, da zavestne ne počnemo stvari, ki v nas in v drugih ustvarjajo slabo voljo.

»Ko nehamo potiskati oblake na nebo, se pokaže sonce«, pravi Alenka Rebula. V adventni soboti smo se pogovarjali o možnih poteh za večje zadovoljstvo med prazničnimi dnevi. Učimo se, kako uvajati mir v svoje življenje.

Odkar se je Alenka odmaknila od svojih tradicionalnih navad, je pripovedovala v pogovoru, torej od pričakovanj, kaj vse mora postoriti za dobro počutje drugih, ter ustvariti to in ono, sicer prazniki ne bodo lepi, ji je bolje. Obremenjena je bila, kot številni med nami, od praznikov, ker je toliko vsega, kar mora nastati. Številni izražajo stisko, povečan pritisk. Pritisk, kako naj bo vesel december, je močan. Vprašajmo se o cilju praznikov.

Zakaj mora biti vesel december? Tega še vedno ne razumem. Cilj je, da smo ob praznikih bolj resnični, odprti, naj bi kaj zgradili, si kaj dali ... Zapovedano veselje lahko postane velika mora.

»Omejimo se; naš december naj bo naš. Pustimo zapovedano veselje, pustimo, kar nam hočejo prodati, kar zahtevajo in navijajo, da mora biti. Gremo v tisto, kar je lahko naše, za nas, torej zelo verjetno bo december normalen mesec, ki se odvije in na koncu praznični teden. Lahko improviziramo ali prej pripravimo kaj malega, da se imamo doma lepo, kakšen obisk, izlet, sprehod, da se stvari zaključijo v miru in v mejah tega, kar je normalno človeško.«

To kar nam predstavljajo, da naj bi bilo, presega meje človeka.

»Zakaj se preganjamo? Če je naš cilj, da nam je lepo z ljudmi, ki jih imamo radi, naj vse kar delamo služi temu. Uvedemo lahko kaj novega in opustimo tisto, kar smo delali v preteklosti, kar nas ni izpolnjevalo, ter sploh ni pomembno. Bilo mi je smešno ali tragično, ko so pripovedovali, kako vsi hitijo konec leta z obveznimi praznovanji. Vsako podjetje, šola, vrtec, kolektiv, vsi morajo praznovati in narediti nekaj posebnega, od tega je ogromno stresa, obveznosti, nakupovanja in veliko strahu, da ne bo uspelo, da koga ne pozabimo in da ne bo kdo užaljen ter tako naprej. Morda bi začeli bolj razmišljati o izpeljavi stvari. Za cilj si dajmo prisrčen trenutek, malenkost, nekaj za razbremenitev vsega tega.«

Dobro bi bilo, če bi si - prav zaradi prazničnosti, vzeli nekaj časa zase, si rezervirali ure in prostor, za tisto, kar se nam zdi res pomembno. Vendar, če se ne odločimo za to in se ne organiziramo, ne bo uspelo. Obrniti moramo vrstni red.

»Običajno tega ne programiramo, prostega časa zase, na listku piše: kupi, pojdi, telefoniraj, uredi, pospravi, ... kje pa piše: od te do te ure bom v miru sama? Brez miru v sebi tudi drugih ne srečamo. Ko sem v nezadovoljstvu s seboj, sem razbolela, hudo mi je in to se razlije navzven, do drugih ne morem biti sočutna, ne pride do bližine, ne morem dati, ne morem razumeti ter ne zmorem slišati. Dober cilj je, da si želimo biti v miru z drugimi, to je naša odgovornost. Kako se drugi odzove na to, pa ni več naša odgovornost. Zato cilj, da delam vse za dobro počutje drugega, ni uresničljiv. Za vzdušje v drugih ne moremo jamčiti. Mi lahko le da(je)mo, kaj bodo drugi naredili z darilom, ne moremo odločati. Radi bi razpolagali z občutki drugih, da bi bilo lepo nam. Toda to ni v službi ljubezni. Ena od značilnosti ljubezni je, da gleda kar je, in ne da zahteva.«