Škof Matjaž: Za takšne ljudi se danes zahvaljujemo

Slovenija | 23.12.2024, 11:37 Marta Jerebič

Škof Maksimilijan Matjaž je včeraj v celjski stolnici daroval sveto mašo za domovino. V pridigi je dejal, da se nam država ni zgodila zaradi moči in velikosti, ampak zaradi srčnosti in vere mnogih, ki so o njej sanjali in verjeli v Božjo pravičnost.

Dodal je, da se nobena resnična in trajna sprememba ne more zgoditi samo od zunaj, ampak je potreben odgovor celega človeka, njegovega srca in duha. Takšen odgovor so možni dati tisti, ki presegajo sami sebe in svoje potrebe. 

"Moč stopiti iz samega sebe in skrbeti tudi za druge, ne samo zase in svoje potrebe, sprejeti stisko bližnjega kot lastno stisko, so lastnosti velikih ljudi. Za takšne ljudi se danes zahvaljujemo, takšne ljudi tudi danes potrebujemo. Ti so soustvarjalci novega življenja, ki ne mine."

Nagovor celjskega škofa Maksimilijana Matjaža objavljamo v celoti:

Blagor tistim, ki so verovali!
Spoštovani veterani osamosvojitvene vojne, spoštovani gostje, dragi bratje in sestre, vsi, ki ste danes prišli sem, da tudi na ta način počastimo in se zahvalimo za veliki dar domovine.

Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod. (Lk 1,45)

To Elizabetino blagrovanje, ki je bilo namenjeno Mariji, na globok način povezuje našo današnjo dvojno slovesnost: praznovanje 4. adventne nedelje, tik pred vstopom v božični praznik in praznovanja praznika domovine, praznika samostojnosti in enotnosti, ko se zahvaljujemo za izpolnitev stoletnih sanj in hrepenenj našega naroda po samostojnosti in svobodi.

Samo tisti, ki so verovali, so lahko uspeli. Samo ljudje z vero se namreč zavedajo, da ni vse odvisno od njihovega dela, da je potrebno imeti odprte oči in srce, da vidim in slišim drugega in da preko drugega slišim in sledim tudi tistemu Drugemu, pisanemu z veliko. Po drugih bomo lahko zaslišali Drugega in tisto, kar Božja previdnost v sedanjem trenutku od nas pričakuje.

Današnja Božja beseda nam govori o treh ključnih dejstvih, o treh resnicah, ki premikajo človeško zgodovino in dajejo rast Božjemu kraljestvu med nami.

Majhnost

V 1. berilu smo slišali napoved preroka Miheja: »Ti Betlehem, majhen si, a iz tebe pride tisti, ki bo vladal Izraelu.« (Mih 5,1)

Kristus se ni rodil v svetovni prestolnici, ne v Jeruzalemu, ampak v majhnem pastirskem Betlehemu. Ni se rodil v ugledni duhovniški rodbini, ki sta ji pripadala Zaharija in Elizabeta, ampak ubogemu, nepomembnemu, nepoznanemu paru iz Nazareta. Kristus se ni rodil v templju, ampak v štali pri pastirjih.

Rodil se je tam, kjer so ga pričakovali in po njem hrepeneli. Ni mogel v hiše in srca tistih, ki so bili polni samih sebe, ki so se zanašali na svoje moči in predstave.

Tudi nam se država ni zgodila zaradi moči in velikosti, ampak zaradi srčnosti in vere mnogih, ki so o njej sanjali in verjeli v Božjo pravičnost. Tudi danes se nam ni potrebno izgovarjati na majhnost. Vemo, kaj resnično šteje: »Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč«, je zapisal apostol Pavel.

Telo je postalo oltar
V 2. berilu apostol predstavi skrivnost Božjega učlovečenja z besedami: »Žrtev in daritev nisi hotel, a telo si mi pripravil.« (Heb 10,5) Z drugimi besedami, Bog človeka ne rešuje od zunaj, z neko silo, ki bi vse zmlela pred seboj in bi naredila nekaj novega na način, da bi uničila staro. Bog človeka rešuje od znotraj. On se je naselil v človeško življenje, po Mariji je prevzel naše telo. Tako je naše telo postalo oltar in češčenje vsemogočnega Boga. Človeško telo je postalo svetišče, na katerem lahko darujemo, častimo in poveličujemo Boga.

Tako se tudi nobena resnična in trajna sprememba ne more zgoditi samo od zunaj, ampak je potreben odgovor celega človeka, njegovega srca in duha; odgovor srca, ki so ga zmožni tisti, ki presegajo sami sebe in svoje potrebe.

To se je zgodilo takrat pred dobrimi tridesetimi leti, ob prelomnem trenutku naše zgodovine. Takrat so mnogi v sebi začutili klic za to poslanstvo, ki presega njihovo življenje, moč in človeški pogum. Izrekli so svoj »da«, da se je lahko rodilo nekaj novega, da se je lahko rodila domovina, da lahko danes praznujemo samostojnost in enotnost.

Zavedamo se, da je samostojna država dar in znamenje klenega, v vero in domovino zakoreninjenega slovenstva, ki živi iz božične skrivnosti.

Stopiti iz sebe k drugemu

O tretji resnici, ki premika zgodovino, pa govori današnji evangelij.

Marija je po tem, ko je angelu izrekla svoj »da, zgodi se mi po tvoji besedi«, hitro vstala in šla »v gore, v mesto na Judovem« (Lk 1,39), na pot k svoji teti Elizabeti, ki je bila noseča in se je znašla še v večjih težavah kot ona. Marija se ni ukvarjala s tem, kaj se je zgodilo, ne s tem, kaj vse se bo še spremenilo v njenem življenju, ampak je šla tja, kjer jo je nekdo potreboval.

Moč stopiti iz samega sebe in skrbeti tudi za druge, ne samo zase in svoje potrebe, sprejeti stisko bližnjega kot lastno stisko, so lastnosti velikih ljudi. Za takšne ljudi se danes zahvaljujemo, takšne ljudi tudi danes potrebujemo. Ti so soustvarjalci novega življenja, ki ne mine.

Papež Frančišek je v svoji veliki socialni okrožnici Vsi smo bratje pisal prav o tem: »Življenje vsakega izmed nas je povezano z bivanjem drugega; življenje ni čas, ki mine, temveč čas srečanja.«

Dragi bratje in sestre, spoštovani gostje,

ustvarjati čase in prostore za srečanje je tudi eden glavnih namenov vsake prenove, vsake zdrave države in tudi zdrave Cerkve. To je tisto, k čemur nas v Cerkvi zadnja leta spodbuja papež Frančišek, ko govori o sinodalni prenovi. Papež pravi, da se Cerkev ne sme ukvarjati sama s sabo, da ni sama sebi namen, ampak je poslana, da živi in prinaša Kristusov evangelij v današnji svet. Da prinaša nove načine, obarvane z vedno novo ljubeznijo, pripravljenostjo darovati se, videti stisko in potrebe drugega ter slišati klic, ki me vabi naprej, ki me postavlja, kakor bomo slovesno klicali v prihodnjem letu, za romarje upanja v tem času.

Prosimo za to danes tudi pri tej sveti daritvi. Bog nam vedno znova pošilja svojega Duha, ki nas obrača v pravo smer in nam daje pravega poguma, da bomo zmogli prav spoznati in prav storiti, kar od nas terjajo življenje, bližnji, dostojanstvo človeka in Boga.

Želim vam, da bi božični prazniki, ki so pred nami, v vas okrepili in ogreli to vero v ljudomilega, pravičnega in živega Boga med nami.