Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko | (foto: Jure Makovec)
Kako in kaj jesti
Svetovalnica | Nataša Ličen
Z dr. Karin Kanc, doktorico medicine, specialistko interne medicine, iz zasebne ordinacije Jazindiabetes, tudi integrativno psihoterapevtko, smo ob Svetovnem dnevu sledkorne bolezni, ob Tednu slovenske hrane in na dan tradicionalnega slovenskeg zajtrka, govorili o bolezni diabetes, predvsem pa preventivno o prehrani in zdravem življenjskem slogu.
Inzulin je edini hormon, ki zna razporediti po telesu sladkor iz hrane, ki jo pojemo. No, brez pomoči inzulina gre sladkor edino v možgane. Trebušna slinavka je izredno občutljiva in če na primer zjutraj na tešče najprej spijemo »smuti«, je to velika koncentracija sladkorja in praktično nič vlaknin, kar pomeni, da bo vnos sladkorja v kri izredno hiter. Za trebušno slinavko je to alarm, zato bo proizvedla ogromno inzulina, da bi čim prej »pospravila« ta sladkor iz krvi in ga razporedila po telesu. In tukaj ta mehanizem včasih ni povsem dobro reguliran in slinavka lahko nenadoma naredi za odtenek preveč inzulina in ljudi »pahne« v nizek krvni sladkor.
To občutimo tudi tako, da smo kmalu po obroku - čez pol ure recimo, spet lačni. Nimamo moči, se tresemo, moramo spet kaj pojesti in zgodi se jojo efekt.
Če bi zaužili recimo sadje na drugačen način, ne kot »smuti«, teh težav verjetno ne bi bilo. In prav kombinacija oziroma pravilno prehranjevanje je ključno. Med mediteranskimi narodi sem imela izkušnjo, da za zajtrk najprej pojedo solato, pri njih ni zajtrka brez paradižnika, paprike in podobnega. Vsi, tudi takšni, ki smo na srečo zdravi - kar zadeva presnove sladkorja, zjutraj za uravnavanje sladkorja, da bi bil le-ta normalen, potrebujemo bistveno več inzulina za vzdrževanje normalne ravni glukoze, kot čez dan. To je poseben mehanizem, to so hormoni, ki se ponoči izločajo, tudi rastni hormon in podobno. Jetra pač proizvajajo svoj sladkor in to se pri sladkorni bolezni tipa 2 zelo izkaže, ker imajo ljudje s to obliko sladkorne bolezni večinoma zjutraj najvišji sladkor.
Za zajtrk skušamo jesti čim manj sladkega, zaradi tega, ker je obremenitev trebušne slinavke res velika. Če bi na primer kosmiče z banano pojedli nekoliko pozneje, recimo okrog enajste ure, bi bila situacija že drugačna. Ker je telo pozneje v dnevu manj občutljivo na inzulini in je zato za presnovo potrebna tudi manjša količina inzulina.
Če bi na primer ob banani zraven pojedli še nekaj skute ali oreščkov, bi se banana relativno počasi vsrkala v telo, s tem pa bo situacija v presnovi manj dramatična.
Glede slovenskega zajtrka, vsekakor priporočamo izbiro polnozrnatega kruha, nanj namažimo maslo in nato med. Pa zraven še nekaj orehov. Vsekakor je priporočljivo, da je nekaj na kruhu, kar ustavi vsrkavanje oglikovih hidratov. Trebušna slinavka vam bo hvaležna, če ne bo teh strašnih skokov, ki so zelo, zelo škodljivi tudi za možgane. Vodijo lahko v zgodnjo demenco. Skratka, to je nekaj, na kar smo zdaj bolj pozorni in tudi pri inzulinski terapiji stremimo k temu.
Rada pečem, priznam, in pri peki sladkor iz receptov vsaj prepolovim, uporabljam pogosto kokosov sladkor, ki ima nižji glikemični indeks. Tudi moko lahko nadomestite, s polovično količino ali v nekaterih primerih še več, recimo fino mletih orehov ali mandljev. To bo veliko manjša obremenitev z oglikovimi hidrati za telo. Zagotovo zelo pomaga, če znamo kombinirati.
Pomembno je tudi gibanje. Star nemški pregovor pravi, da je treba po vsaki hrani narediti (vsaj)tisoč korakov.
Na primer jabolko. Bolje bo, če z jabolkom ne začnemo dan, ampak ga pojemo sredi dneva. Če ga boste narezali na krhle in ga pokapali s kakovostnim oljem, bo pa sitost po obroku sploh daljša. Ja, veliko je prehranskih trikov, na srečo. Z veliko skledo okisane in z oljem začinjene solate naredimo nekakšno posteljico v želodcu, vanj vnesemo dragocene vlaknine, zaradi katerih znižamo vrednost glikemičnega indeksa.
S tem pomagamo, da gre hrana, ki jo pojemo, tudi na pravo mesto. Če se gibljemo, gre energija iz hrane - in z njo sldkor v mišice, ker so te lačne. Drugače se energija skladišči v maščevje. Poslušajmo svoje telo in seveda ne pozabimo na tekočino.
