Slišati, srečati, delovati: o srcu, kulturi dialoga, bratski ljubezni in dobroti

Komentar tedna | 22.11.2024, 14:48 Dr. Igor Bahovec

V prihodnjem tednu bo teden Karitasa. Geslo letošnjega leta je Poti do srca. Ker gre za sporočilo Karitasa, najprej pomislimo na srca teh, ki so v potrebi in potrebujejo pomoč. Vendar se mi zdi, da se je enako pomembno ozreti na lastna srca. Srce darovalca in srce tega, ki dar potrebuje.

Toda, kako razumemo srce in kaj pomeni napotiti se na pot do srca, svojega in drugih? Kako to lahko vpliva na delovanje Karitasa in na našo držo podpiranja solidarnosti z ljudmi v potrebi? Začnimo pri različnih razumevanjih srca.

V naši sodobni kulturi prevladuje pogled, ki srce povezuje s čustvi. Tudi ko se srce povezuje z ljubeznijo, prevladuje pogled, ki ljubezen razume predvsem kot ljubezensko čustvo, pogosto v povezavi s telesom, redko z mislijo ali duhom. Vendar so tudi drugačni pogledi, ki se jih morda ne zavedamo do mere, ki so jo vredni, in jih zato ne živimo. Poglejmo nekaj primerov literature, filozofije, Svetega pisma, življenja.

Morda je primerno začeti s Francetom Prešernom. Zadnja kitica Zdravljice pravi:

»Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo; /.../«

Kaj je Prešeren mislil s tem, da je srce povezoval z mislimi? Ali človek misli v srcu? Je Prešeren tako zapisal, ker je našel dobro besedno igro ali je skušal izraziti globlji smisel? Nekaj o tem pove prva kitica, v kateri zapiše, da sladko vince »oživlja žile, srce razjásni in oko«. S srcem so povezani mnogi deli človeka, pri Prešernu čustva, misli, telo, volja.
Podobno je zapisal Antoine de Saint-Exupéry v Malem princu. Pravi: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem, bistvo je očem nevidno.« Na drugem mestu zapiše, da fizične oči ne vidijo celote, da ne morejo videti bistva.

V tradiciji cerkvenih očetov ima človek zunanje, fizično oko, in notranje, duhovno oko. V srcu pa se povezuje oboje, kajti Sveto pismo v srcu prepoznava središče človekove osebe. Citatov kjer nastopa srce, je samo v Novi zavezi več kot 140. Dobro je spomniti na dva vidika. Po poročilu evangelijev Marija pogosto ni razumela dogajanja z Jezusom: na primer besed pastirčkov in modrih po Jezusovem rojstvu, pa besed starčka Simeona v templju, ali ko je dvanajstleten deček Jezus rekel, da mora ostati v hiši svojega Očeta. Luka zapiše: Marija je vse to nosila v svojem srcu in premišljevala. Premišljevati v srcu – to je zelo Marijanska drža, ki si jo je dobro učiti.

Drugi vidik pa je, da je srce res prostor, kjer je človek cel, kjer je globina človeka, kjer je bistveno. Človek v srcu razume, se odloča, trdno sklene, veruje in podobno. V čistem srcu se različni deli človeka brez prisile povežejo v dopolnjujočo celoto. Vendar pa ni vsako srce dobro, krotko, ponižno. Sveto pismo govori o zakrknjenosti srca, mesenemu srcu, nevoščljivosti, poželenju in podobno. Končno ne gre prezreti besed Matejevega evangelija: »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« (Mt 6,21) Vsak človek, vsaka skupina mora kdaj poskrbeti za očiščenje srca. Sveto leto je izjemna prilika, da vanj vključimo tudi ta vidik duhovnega življenja.

Globino srca je dobro razumel Martin Buber, judovski mislec in globoko veren mož. Bil je eden prvih, ki je v sodobni filozofiji uveljavil dialoški princip in pomembnost odnosov jaz-ti, to je dveh izmed bistvenih vidikov osebe in vsakega pristnega medosebnega odnosa. Vsak resnični dialog, tako Buber, vključuje srečanje iz srca v srce - tako dialog oseb kot dialog skupin, kultur, narodov, cerkva. Druga značilnost pristne dialoškosti pa je, da se tekom dialoga ustvari nekaj novega – on to imenuje »das Zwischen«, vmes. Nekateri dialoškost povezujejo z novimi vrednotami. Izkušnje kažejo, da resnični dialog spreminja odnose, odpira nova spoznanja in spodbuja povezano delovanje.

Ivan Cankar je za najgloblje bistvo človeka uporabil izraza dno duše in skrita kamrica. Mislim, da da ni narobe, če ji rečemo skrita kamrica srca. Zanimivo, Cankar v Podobah iz sanj, v črtici Zaklenjena kamrica, zapiše, da v to kamrico vsak človek in vsak narod nosi kar je najdragocenejšega: »vse kar je kdaj najgloblje doživel, /.../ čutil in mislil«. Živ spomin na vse to je po Cankarju vir očiščenja in utrjenosti, vere in zaupanja, okrepljenih moči in odprtosti življenju.

Živeti v skladu s srcem tako pomeni prisluhniti, se srečati, čutiti in misliti, delovati – vendar ne delovati iz prisile ali zunanjega moralnega imperativa, ampak iz notranjega klica. Po drugi strani pa je treba priznati, da človek ni vedno zmožen takega življenja – lahko pa krepimo hrepenenje po takem življenju in sčasoma se hrepenenje marsikdaj uresniči.

Glede srca bi bilo potrebno veliko napisati o novi encikliki papeža Frančiška z naslovom: Dilexit nos – Ljubil nas je: o človeški in Božji ljubezni srca Jezusa Kristusa. Izdana je bila konec oktobra tik pred zaključkom sinode in mnogi pravijo, da je v njej papež izrazil ključ za razumevanje sinode in širše sporočila vsega pontifikata.

Mislim, da so zgoraj zapisane misli in delovanje soglasne s sporočilom enciklike. V njej pa najdemo še mnogo drugega. Resnično povabim k branju, medosebnemu pogovoru, delovanju. Dokler ni prevoda v slovenščino lahko encikliko beremo v različnih tujih jezikih, saj je prosto dostopna na internetnih straneh Svetega sedeža.

Zelo pomembno se mi zdi, da je papež na veliko mestih pokazal, da resnično češčenje Jezusovega srca učinkuje v dveh smereh. Na eni strani gradi vero, odnos do Boga, krepi versko skupnost v kateri poteka molitev in celotno Cerkev. Na drugi strani pa pošilja osebe in skupine k drugim, k ljudem v potrebi, stiski, materialni, duševni ali duhovni. Pobožnost Jezusovega srca kristjana vabi v odnos do drugih, pri tem pa ga krepi, je vir upanja in poguma. Ljubezen, ki je v središču sporočila Jezusovega srca, ne more ostajati le na enem izmed teh dveh vidikov. Zato sta tako molitev, ki ostaja brez odnosa do bratov v stiski, kot družbeni aktivizem, ki ne goji globoke vere, napačni drži. Omenimo še, da papež jasno pokaže, da je pravilno izražanje odnosa do Jezusovega srca povezano z nežnostjo, usmiljenjem, pozorno ljubeznijo. To je način, s katerim je Jezus prinesel odrešenje nam, in to je način, s katerim smo povabljeni in poklicani, da smo njegove priče in pričevalci.

Mislim, da nas klic Jezusovega srca ne more pustiti apatične, nezainteresirane za stiske mnogih ljudi tega časa. Nenazadnje si moramo priznati, da je vsak človek včasih potreben pomoči in prosi zanjo. Vendar ne smemo prezreti krika ubogih, denimo osamljenih, zapuščenih, tudi teh, ki so izgubili upanje in pogum. Poleg ubogih je enciklika posebej pozorna na odnos do migrantov in odnos do stvarstvo.

Teden Karitasa nas vabi, da nekaj časa posvetimo osebni refleksiji kako živimo ta vidik življenja. Vabi nas, da se zahvalimo za mnoge dobrote, ki smo jih prejeli kot dar ali smo jih zaslužili s svojim delom, in jih delimo s tistimi, ki so potrebni. Delimo lahko materialne dobrine, lahko pa svoj čas, pozornost ali pa se drugače zavzamemo za bolj pravično družbo. Prvi korak »poti do srca«, to je do globin drugega, je poslušanje. Šele poslušanje s srcem in v srcu nas bo usposobilo, da drugemu ne le pomagamo na zunaj – kar je sicer potrebno narediti!, ampak je to izraz tega, da se z njim čutimo povezane, da bi radi živeli bratstvo in družbeno prijateljstvo.

Ob prazniku »Kristusa, Kralja vesoljstva« se je morda dobro spomniti tudi tega, kakšna je vizija njegovega kraljestva in h kakšnemu delo smo poklicani v njem. Vera kot osebni odnos do Svete Trojice nas vabi in poziva, da smo soudeleženci pri prizadevanju za pravičnost in pri delovanju za mir in spravljeno različnost. Srce ima pri tem veliko vlogo.