Veterani folklorne skupine Tine Rožanc v pripravi na jubilejni nastop | (foto: rozanc.si)
Če bomo izgubili kulturo in vero, je slovenstva lahko hitro konec
Via positiva Nataša Ličen
Tako kot radio Ognjišče, praznuje trideset let delovanja tudi skupina veteranov pri folklorni skupini Tine Rožanc. Ob prazničnem jubileju pripravljajo to soboto, 23. novembra, koncert v Antonovem domu na Viču. Na pogovor o plesni dediščini smo povabili Andreja Kuneja, dolgoletnega plesalca v folkornih skupinah, zadnjih nekaj let pa tudi predsednika veteranske folklorne skupine Tine Rožanc.
Praznik radia in praznik folklornega plesa
Andrej Kunej: »Sem reden poslušalec Radia Ognjišče in imam veliko spoštovanja tudi do vašega načina podajanja o vrednosti ohranjanja izročila in dediščine. Če bomo izgubili kulturo in vero je slovenstva lahko hitro konec. Truditi se je treba na vsakem koraku, ne glede na to ali je to vera, ples ali pesem, da vse, karkoli je naše in domače, iz ljudi in iz srca, ohranimo. S tem bomo preživeli in poudarili kdo smo in od kod smo.«
Moja plesna zgodovina je dolga skoraj štirideset let. Pritegnilo me je najprej razgibano dogajanje na vasi.
»Teče deseto leto, kar sem pri veteranski skupini. Kot pri vseh ostalih stvareh, biti veteran pomeni plesati dolgo časa. Veterani smo po stažu plesa, ne po letih. V mladosti nas žene energija, v starejših letih te nimamo. Zato je veteranu, ki je plesal že v mladosti, tudi na starejša leta veliko lažje plesati, ker ima to v sebi. Lažje pleše, lažje dojema ritem in vse te stvari. Tisti, ki se pozneje odloči za ples, se tega težko priuči, kljub močni volji. Čeprav je vsega spoštovanja vredna odločitev za ples v katerem koli odbobju življenja. V zadnjem času je prišlo do menjave generacij, ustanovitelji se počasi poslavljajo.«
Ko zares plešemo, je kot bi leteli
»Veterani nismo več tako poskočni, velikokrat pa s svojo eleganco in s svojo držo, ljudem pokažemo, da ni vse v norenju. Veliko je tudi v sporazumevanju med pari na odru, v njihovi usklajenosti. Čutenje plesa se odraža tudi v načinu odziva, če se na odru plesni koraki kdaj ne izvedejo po načrtih. Ples mora biti enoten, vsa ta povezanost je ključna, da gledalci ne opazijo, če gre kdaj kaj narobe. Zato je treba tudi velikokrat ponavljati. Zaporedje korakov si lahko hitro zapomnimo, vendar se je treba ob postavitvi med seboj tudi začutiti. Vadimo več mesecev v zelo poznanem prostoru, za nastope pa se selimo na druge odre, kjer je treba drugačen razdalje predelati v glavi in se znati postaviti, da zaplešemo kot smo vajeni in naučeni.«
Glasba je plesalcu lepilo
»Če pleše več parov je boljši učinek. Tudi glasovno, ko ob plesu še zapojemo zraven, se pokaže mogočnost, v vsej svoji luči in veličini. Folklora ni samo za na oder, izhaja iz vsakdanjega življenja. Povezuje se z življenjem ljudi. Živimo v času, ko so te stvari postavljene na oder, ker s tem osveščamo ljudi, in prikažemo, kaj so nekoč dejansko počeli. Včasih so zaplesali po opravljenem delu. Ob vsakem prazniku. Bilo je spontano, danes pa z vsebinskimi predstavami vse to prikažemo, da ples ni sam sebi namen.«
