Bruce Lipton v Barceloni

Komentar tedna | 15.11.2024, 18:07 ddr. h.c. Marko Pavliha

Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, na kaj pomislite ob imenu Barcelona? Morda na glavno mesto Katalonije ali na drugo največje v Španiji, ki slovi po še nedokončani stolnici Sagrada Familia? Mogoče na baziliko Santa Maria del Mar, Kolumbov spomenik, ulico La Rambla, akvarij, slavno nogometno ekipo in stadion Camp Nou? Nemara na prelepo pesem pokojnega Freddieja Mercuryja in olimpijske igre? Ali na slikovit samostan Montserrat, ki se nahaja v bližnjem gorovju v skalovju in je najbolj obiskan španski romarski kraj s kipom katalonske zaščitnice črne Marije?

Vse to je vredno asociacij, ogledov in poslušanj, toda s soprogo tokrat nisva obiskala Barcelone zaradi znamenitosti, marveč zaradi sijajnih predavanj dr. Bruca H. Liptona, nekdanjega univerzitetnega profesorja, znanstvenika in duhovnega preroka, ki žlahtno premošča vsiljene vrzeli med človekom in naravo ter našim telesom, umom in duhom. Zagovarja nedogmatičnega boga kot občega stvarnika, čigar delček vsakdo nosi v sebi.

Dr. Lipton je svojo znanstveno kariero začel kot celični biolog. Njegove raziskave na stanfordski medicinski fakulteti so razkrile, da okolje, ki deluje skozi celično membrano, nadzoruje vedenje in fiziologijo celice ter prižiga in ugaša gene. Odkritja so bila v nasprotju s prevladujočo znanstveno paradigmo, da življenje upravljajo geni, vendar so postopoma postavila temelje za epigenetiko, eno današnjih najpomembnejših znanstvenih ved.

Skrivnostna so pota, ki so Bruca nekoč privedla na Montserrat, toda ne v redovno hišo, temveč na istoimenski karibski otok, da bi poučeval histologijo tiste slušatelje, ki si niso mogli privoščiti študija medicine na prestižnih ameriških univerzah. Prejšnji vikend pa je v zavetju barcelonskega Montserrata navdušil natrpano dvorano kongresne palače, ko je dva dneva živahno predaval od jutra do večera, zgolj z nekaj odmori, med katerimi se je nasmejano fotografiral z udeleženci in podpisoval svoje knjižne uspešnice. Nenehno je korakal po odru in včasih celo poskočil, komajda je popil kakšen požirek vode, jesti čez dan ni utegnil. Ker jih šteje že osemdeset, je več kot očitno, da tudi z neizmerno vitalnostjo dokazuje učinkovitost svojih poučevanj, ki bi jih v nadaljevanju rad jedrnato delil z vami.

Dr. Bruce Lipton opozarja na nekatera napačna dognanja klasične znanosti, denimo, da naj bi geni opredeljevali in nadzirali živa bitja, toda bistveno je okolje, evolucija naj bi temeljila na mutacijah, a so pomembnejše adaptacije, poglavitna gonilna sila razvoja ni tekmovanje, marveč sodelovanje. Po zastarelem prepričanju dominira snov, v resnici je ključna energija. Prav tako ni nobenega dokaza, da je zavest proizvod elektrokemičnih procesov v možganih, ker jih bržkone presega.

Tako kot požrešna gosenica, ki uničuje rastlinje, se zabubi in naposled postane čudovit metulj, tudi naša civilizacija pogublja naravo in porablja zmožnosti kar poldrugega planeta, čeprav ima le enega, zato se bo morala sesuti, da bi lahko zrasla nova. Paradoksalno je, da izviramo iz tistega naravnega raja, ki ga v zadnjih nekaj stoletjih pospešeno iztrebljamo, zdaj že v preddverju šestega množičnega izumrtja.

V našem telesu je 50 bilijonov celic, od katerih vsaka deluje kot baterija in kot pameten organizem ali mikro človeček, njihovo harmonično sodelovanje pa nam omogoča preživetje in razvoj.

Celico, katere ključni del je membrana z avtoreceptorji, bi lahko primerjali s televizijo, ki sprejema raznovrstne oddaje. Če se pokvari, to ne pomeni, da oddaj oziroma signalov ni več, zato tudi človek umre zgolj telesno, njegova zavest ali duh pa traja kot snop vseobsežnega energijskega polja.

Kvantna fizika namreč dokazuje, da atomi oddajajo in sprejemajo energijo, ki se prepleta v kozmičnem polju in določa materijo, vsi smo povezani z vsemi in vsem. Atomi se vrtinčijo kot nekakšni nano tornadi, kar ustvarja iluzijo trde snovi. Vesolje je zategadelj nematerialno, mentalno in spiritualno.

Že Buda je dognal, da postanemo to, kar mislimo. Z glavo tvorimo energijsko polje in še mnogo močneje s srcem. Ko se srečajo enaki energijski valovi dveh oseb, nastane konstruktivna interferenca oziroma harmonična resonanca ali dobre vibracije, ker se energiji združeno povečata, kar najbolje ponazarja ljubezen. V primeru slabih vibracij nastopi destruktivna interferenca, ker se energije izničujejo.

Pozitivne misli zdravijo, denimo molitev, negativne ubijajo, recimo sovraštvo, kajti na celice vpliva um s pomočjo hormonov. Zavestni um predstavlja le pet odstotkov naših mentalnih sposobnosti, ki so zaslužne za mišljenje, želje, ustvarjalnost, ljubezen in duhovnost. Preostalih 95 odstotkov obvladuje podzavestni um, v katerem so shranjeni podedovani in prevzeti programi iz otroštva, navade, travme, predsodki, strahovi in vse, kar povzroča miselni hrup. Pri tem so odločilni zadnji trije meseci nosečnosti in prvih sedem let, ko se otrok nahaja v hipnotičnem stanju in kot kamera snema slike, zvoke in preostale informacije, ki prihajajo zlasti od staršev in iz okolice.

Poglavitna funkcija uma je, da ustvarja sovisnost med prepričanji in realnostjo. Če spremenimo svojo zaznavo, zavest in prepričanje, bomo preoblikovali lastno biologijo. Nismo žrtve, marveč kreatorji. Ko se bo dokončno porušila obstoječa civilizacija, bo nastala nova, upajmo in verjemimo, da na višji ravni zavesti. Tedaj bodo zanamci po vzoru staroselcev spet celostno ozaveščeni kot telesna, umska in duhovna bitja, ljubeče prijazna do soljudi, živali, rastlin in občega stvarstva.

Zakaj ne bi imeli nebes že na Zemlji, da ne čakamo na onstranstvo?