Najstniki ne marajo rutine, želijo pa biti slišani in razumljeni

Svetovalnica | 19.11.2024, 09:22 Nataša Ličen

Nada Zupančič je zakonska in družinska terapevtka ter karierna svetovalka, žena in mati treh odraščajočih otrok. V jutranjem svetovalnem pogovoru smo z njo govorili o najstnikih. Kakšno obdobje je to, kako vzpostavljamo stik z mladostniki, zakaj se odzivajo burno, kako pomagati ob črnoglednosti, ki je v določenem obdobju tudi njihova značilnost. Kako pomiriti strah v njih, kako jih spodbuditi in jim okrepiti pozitiven pogled ter vero vase.

Z otrokom ohranjajmo stik. Delimo si zanimanja.

Vsak otrok posebej prinese nekaj svojega na svet, tako je tudi vsak nekoliko drugačen najstnik, otroci nehote pritisnejo na stvari, s katerimi se sami težje soočamo. Na primer, če nas je strah ali smo pogosto jezni, nas najstniki izzovejo v tem. Otrok ne postane kar naenkrat odrasel človek. Nihanje v vedenju in odzivih otrok je zaradi nepredvidljivosti za starše težko, ko se otrok v nekem trenutku z nami pogovarja že zelo zrelo, že naslednji trenutek pa se vede kot otrok.

Spanje je zelo pomembno. Dokazano je, če spimo premalo, smo bolj črnogledi.

Najstniki tega ne počno nalašč, izboriti si morajo svojo svojskost ali enkratnost. Širijo svoj prostor, želijo več dovoljenj, manj prepovedi, več ustvarjalnosti in samostojnosti. Nekateri njihovi poizkusi so lahko zelo neumni ali celo otročji, toda najstnik s tem preizkuša svoje sposobnosti in talente ter tako dobiva na samozavesti. Ko se najstnik loteva nečesa na svoj način, smo lahko starši do tega togi ali bolj odprti. Starejši kot so, bolj jih vključujemo, da tudi oni kaj predlagajo, tudi kakšno spremembo glede družinskega življenja.  

Najstnika je treba slišati

Ko je otrok majhen, smo njegov glavni vzor. Sedaj pa je pred nami mlada oseba, ki se razvija in dobiva tudi od zunaj veliko informacij, vzorov, kako živeti. Najdimo čim več priložnosti, da poslušamo svojega otroka, kaj doživlja in kaj razmišlja. Tako bo upal priti do nas tudi takrat, ko bo v stiski ali ko bo provokativno spraševal, zakaj živimo kot živimo. Koliko je sprejet in razumljen doma, je ključno tudi za njegov čustveni razvoj.

Če a priori dajemo sodbe na svet najstništva, na nek način zavračamo tudi našega mladostnika.

Naši možgani si želijo varnosti, ne marajo nepredvidljivega. Zaupanja se učimo tudi z izročanjem, z molitvijo. Ne vemo kam bo peljalo našega otroka, mi si morda zanj želimo kaj drugega, in to gotovo vzbuja v nas negotovost. Spustiti otroka je zahteven del vzgoje. Zaupajmo, življenje bo izborilo svojo pot in tudi če trenutno deluje brezizhodno. Drugo pa je, da ne pritiskam nanj, ampak najstnika povabimo k sodelovanju in reševanju. Povezanost je zelo važna.

Vzpostavljanje meja

Najstniki želijo vedno več svobode. Kako postaviti mejo? Začnimo postopoma in ko se nam upre, ga vprašajmo, kaj ga moti? Razložimo recimo najstnici, zakaj ji ne dovolimo, da bi noč prespala pri fantu. Razložimo pomen spanja in z mehkobo spodbudimo, naj naš najstnik ali najstnica poizkusita spati dlje in bosta videla, kako se bosta potem počutila. Uporabimo posluh zanje in za njihova občutja. Gre za samostojne osebe, seveda, vedno bodo otroci staršev, a so samostojne osebe, ki so hvaležne za vključevanje, slišanost in razumevanje.«