Najstniki ne marajo rutine, želijo pa biti slišani in razumljeni

Svetovalnica | 19.11.2024, 09:22 Nataša Ličen

Nada Zupančič je zakonska in družinska terapevtka ter karierna svetovalka, žena in mati treh odraščajočih otrok. V jutranjem svetovalnem pogovoru smo z njo govorili o najstnikih. Kakšno obdobje je to, kako vzpostavljamo stik z mladostniki, zakaj se odzivajo burno, kako pomagati ob črnoglednosti, ki je v določenem obdobju tudi njihova značilnost. Kako pomiriti strah v njih, kako jih spodbuditi in jim okrepiti pozitiven pogled ter vero vase.

Z otrokom ohranjajmo stik. Delimo si zanimanja.

Vsak otrok posebej prinese nekaj svojega na svet, tako je tudi vsak nekoliko drugačen najstnik, otroci nehote pritisnejo na stvari, s katerimi se sami težje soočamo. Na primer, če nas je strah ali smo pogosto jezni, nas najstniki izzovejo v tem. Otrok ne postane kar naenkrat odrasel človek. Nihanje v vedenju in odzivih otrok je zaradi nepredvidljivosti za starše težko, ko se otrok v nekem trenutku z nami pogovarja že zelo zrelo, že naslednji trenutek pa se vede kot otrok.

Spanje je zelo pomembno. Dokazano je, če spimo premalo, smo bolj črnogledi.

Otroci tega ne počno nalašč, izboriti si morajo svojo svojskost ali enkratnost. Širijo prostor. Nekateri njihovi poizkusi so lahko zelo neumni ali celo otročji, toda najstnik s tem preizkuša tudi svoje sposobnosti in talente ter širi prostor, tudi znotraj družinskega. Smo starši pri tem, ko se najstnik dela loteva na svoj način, togi ali odprti, je ključno.  

Najstnika je treba slišati

Poslušajmo otroka in iščimo kompromis. Vloga staršev je razlagati, naučiti, peljati, kar naenkrat pa je pred nami osebnost, ki se razvija in dobiva tudi od zunaj veliko vtisov. Zato ne moremo pričakovati, da se bo odzival na naša pričakovanja kot bi pritisnili na gumb. Za pogovor z najstniki ustvarjajmo okolja, kjer se lahko sprostimo in si tako tudi lažje povemo stvari, ki se nam dogajajo. To je lahko na krajšem sprehodu, med obedom, kjer pač nismo napeti.

Če a priori dajemo sodbe na svet najstništva, na nek način zavračamo tudi našega mladostnika.

Naši možgani si želijo varnosti, ne marajo nepredvidljivega. Zaupanja se učimo tudi z izročanjem, z molitvijo. Ne vemo kam bo peljalo našega otroka, mi si morda zanj želimo kaj drugega, in to gotovo vzbuja v nas negotovost. Spustiti otroka je zahteven del vzgoje. Zaupajmo, življenje bo izborilo svojo pot in tudi če trenutno deluje brezizhodno. Drugo pa je, da ne pritiskam nanj, ampak najstnika povabimo k sodelovanju in reševanju. Povezanost je zelo važna.

Vzpostavljanje meja

Najstniki želijo vedno več svobode. Kako postaviti mejo? Začnimo postopoma in ko se nam upre, ga vprašajmo, kaj ga moti? Razložimo recimo najstnici, zakaj ji ne dovolimo, da bi noč prespala pri fantu. Razložimo pomen spanja in z mehkobo spodbudimo, naj naš najstnik ali najstnica poizkusita spati dlje in bosta videla, kako se bosta potem počutila. Uporabimo posluh zanje in za njihova občutja. Gre za samostojne osebe, seveda, vedno bodo otroci staršev, a so samostojne osebe, ki so hvaležne za vključevanje, slišanost in razumevanje.«