Nuncij Leskovar: Najbolj me je presenetila maša, dolga kar sedem ur. Po petih urah sem ...

Slovenija | 13.10.2024, 10:02 Marta Jerebič

Papež Frančišek je slovenskega nadškofa Mitja Leskovarja aprila letos imenoval za apostolskega nuncija v Demokratični republiki Kongo. Po Iraku je to njegova druga destinacija v vlogi nuncija. Več o tem, kako se je ustalil in s kakšnimi izzivi se sooča v Kongu, nam je povedal v minulih dneh, ko se je mudil na oddihu v Sloveniji.

Posnetku pogovora lahko prisluhnete na tej povezavi.

Že ob imenovanju za nuncija v Iraku ste povedali, da je treba Cerkvi služiti tam, kjer te Gospod in Cerkev potrebujeta, ne tam, kjer bi - recimo temu - 'vašemu visočanstvu' najbolj ustrezalo. Verjetno torej niste bili posebej presenečeni, da vas papež znova pošilja v državo, ki jo pretresajo konflikti … ali pa je bila ta destinacija vseeno nekakšno presenečenje?

Malo presenečen sem že bil, ko me je z Državnega tajništva kardinal Parolin obvestili o nameravani prestavitvi, ampak najbrž bi bil enako presenečen tudi nad kakšno drugo destinacijo: držav je na zemeljski obli okrog 200, nunciatur pa 116, ali še kakšna več. Tako da je težko predvideti, kam boš šel... To vprašanje rajši prepuščam Božji previdnosti.

Preden se podrobneje poglobiva v Kongo še pogled na delo v Iraku. Kako bi strnili vtise štiriletnega delovanja v Bagdadu?

Prva beseda, ki mi pride na misel ob vašem vprašanju, je hvaležnost za izkušnjo v deželi, kjer je nekoč bival očak Abraham, v deželi, kjer so se cerkvene skupnosti oblikovale že v prvem stoletju krščanstva in v katerih še danes govorijo jezik, ki so ga uporabljal tudi Jezus in apostoli, namreč aramejščino. Bogastvo starodavnih vzhodnih krščanskih obredov in prekaljena vera iraških kristjanov sta me še posebej zaznamovala. Prav posebna milost pa je bil obisk papeža Frančiška pred dobrimi tremi leti, ki je Iračanom prinesel novo upanje in poživil zavest, da so verske in etnične različnosti v iraški družbi pravzaprav njeno bogastvo, ki ga je treba varovati in negovati.

Ko papež pride na obisk v neko državo - Demokratično republiko Kongo je obiskal v začetku lanskega leta – se vedno v nagovoru oblastem dotakne naravnih in kulturnih značilnosti tiste države. Kako bi Kongo opisali vi? Kakšni so vaši prvi vtisi? Koliko časa ste pravzaprav zdaj že tam?

V Kongu sem zdaj tri mesece. Dovolj za prve vtise, za kaj več pa še premalo. Ljudje tukaj so zelo gostoljubni, povsod so me sprejeli z veseljem. Dežela je velika za več kot sto Slovenij in je bogato obdarjena: zemlja je plodna, vode je v obilju in rudnine kot so baker, litij in kobalt, tudi zlato, predstavljajo soliden vir dohodka, ki pa v na žalost v izdatni meri konča v zasebnih žepih.
Poleg francoščine se tu govorijo še štirje avtohtoni jeziki, ki se potem delijo še v manjše skupine in narečja. Skrb za skupno dobro, infrastrukturni projekti in na vzhodu celo obramba države šepajo, tako da življenje za večino ljudi tukaj res ni lahko. Najbolj nastradajo begunci, ki jih je v Kongu več kot sedem milijonov. Marsikaj bi se dalo urediti, a je korupcija tolikšna, da zadeve hitro zastanejo, problemi pa ostanejo.

Kaj se je doslej v Kongu za vas izkazalo kot največje presenečenje v primerjavi z destinacijami, kamor ste bili poslani v preteklosti? Na kaj se je morda najtežje navaditi, kaj najbolj pogrešate?

Največje presenečenje je bila zame sveta maša ob škofovskem posvečenju novega škofa v Buti, ki je trajala kar sedem ur. Dolgčas mi sicer ni bilo, ker je bilo duhovno vzdušje res dobro. Bilo je tudi veliko dobrega petja in plesanja, sem pa po petih urah prosil, da nam prinesejo malo vode, da se malo odžejamo.
Na kaj se je težko navaditi? Na primer na komarje. Pravzaprav se nanje niti nočem navaditi, ker prenašajo nekatere bolezni. Kljub vsej previdnosti me včasih vseeno pretentajo in se dobro najejo.

Pa repelenti kaj pomagajo?

O, ja, kar pomagajo. Imam tudi različne, da se ne naveličam ena vonja. Našel sem celo repelent, ki je za nas za ljudi brez vonja. Tistega imam še posebej rad. In so učinkoviti. Vsaj nekaj ur dobro zaščitijo.

Kako varno oziroma nevarno je življenje v Kinšasi? Greste lahko ven s kolesom?

V Kinšasi se počutim razmeroma varnega. S kolesom se res še nisem vozil in tudi za sprehod po mestu bolj slabo kaže, a z avtomobilom kar gre. Je pa res, da se je v večernih urah bolje izogibati nekaterim predelom mesta, ker tolpe najstnikov, ki so odraščali na ulici, napadajo avtomobile in jih dokaj nasilno izropajo. Nekatere cerkvene ustanove skušajo pomagati tem mladostnikom in vsaj nekatere uspejo spraviti na boljša pota, sem ter tja kdo celo začne hoditi v šolo. Težava pa je vendarle tam in nevarnost tudi.

Torej, ko greste ven, imate spremstvo? Ali greste lahko tudi sami?

Navadno imam samo svojega šoferja, sicer pa nimam policijskega spremstva. Če bi bilo kaj posebnega, bi zanj lahko zaprosil. Najbrž bi bilo to pretiravanje glede na varnostno situacijo. V Bagdadu je bilo to morda malo ostreje. Tukaj pa mislim, da to ne bi bilo smiselno.

Vseeno pa je vzhodni del Demokratične republike Kongo že dolgo prizorišče nasilja. Kaj se pravzaprav tam dogaja in koliko se vpliv tamkajšnjega konflikta čuti v Kinšasi?

Na vzhodu dežele so zelo dejavne različne uporniške milice, ki se bojujejo v glavnem proti vladnim enotam, včasih pa tudi med seboj. Včasih pa tudi med seboj sklepajo kakšna zavezništva, vsaj na kratke steze. Razlogi zanje so različni in se prepletajo: zgodovinski, etnični oz. plemenski, ekonomski in politični, v primeru islamskega fundamentalizma tudi religiozni. Ena izmed milic je namreč zelo fundamentalistično nastrojena, tudi proti kristjanom. Pomemben dejavnik so tudi naravna bogastva v tem delu Konga, ki vzbujajo apetite nekaterim sosednjim državam. Le-tem vojno stanje dokaj ustreza in ga zato vzdržujejo, saj v neredu lahko lažje uveljavljajo svoje ekonomske interese. Najvišjo ceno za takšne malverzacije plačujejo preprosti ljudje, še zlasti begunci.
Glavno mesto je na drugi strani te prostrane države in je od vzhodne meje oddaljeno več kot pet tisoč kilometrov, tako da je vpliv vojne na vzhodu v Kinšasi samo posreden.

Od kod so pravzaprav ti begunci, zdaj ste jih omenili že dvakrat?

7 milijonov 400 tisoč beguncev je notranjih beguncev, torej iz samega Konga. Poleg teh pa je še več kot milijon čezmejnih beguncev, in sicer iz Južnega Sudana ali še od kod drugod, ki so se zatekli v Kongo, ali pa ljudje iz Konga, ki so se zatekli v kakšno od sosednih držav.

Na vzhodu države ste se 18. avgusta mudili tudi vi, ko ste se v Uviri udeležili beatifikacije štirih mučencev. Kakšen zgled so za vernike?

Ja, res je, bil sem v Uviri na vzhodu dežele. Že samo to, kako se pride do tja, je bila kar ekspedicija. Na žalost infrastruktura, pa tudi letališča in druge transportne poti, niso prav dobro razvite, tako da sem letel iz Kinšase v Etiopijo, v Addis Abebo, od tam v Bujumuro, glavno mesto Burundija, od tam pa potem pol ure z avtomobilom čez majo nazaj spet v Kongo. Kakorkoli že, zgled teh uvirskih mučencev je res močan. To so bili trije italijanski misijonarji in en domačin, duhovnik, ki so bili umorjeni leta 1964. Že takrat so bili na tem območju težki časi uporniške vojske, med njimi tudi ena, ki je bila pravzaprav maoistično, torej komunistično nastrojena proti Cerkvi in proti pravzaprav vsemu, kar je bilo krščanskega takrat tam. Iz tega sovraštva do vere in Cerkve so umorili te tri misijonarje in enega domačina. Ljudje so močno ne samo ganjeni, ampak se jih je to pričevanje teh mučencev – ob beatifikaciji se je seveda o tem še več govorilo - zelo dotaknilo. To so bili misijonarji, ki so tja prišli oznanjati Kristusa, postavljati osnovne stvari, malo šolstva, malo zdravstva. Tam so se razdajali za tamkajšnje ljudi brez kakšnih drugih interesov. Vedeli so, da so časi zelo nevarni, ampak so se odločili ostati z ljudmi. Ta njihov pogum in njihova gorečnost so močan zgled. To se je pokazalo tudi pri sami slovesnosti. Ogromno ljudi, veliko navdušenje.

Je tudi ta slovesnost trajala sedem ur?

Nekaj manj, če se prav spomnim, kakšnih štiri ali pet. Ampak res lepa slovesnost z odličnim petjem in tudi res dobrim duhovnem vzdušjem.

Ste se od prihoda v Demokratično republiko Kongo mudili še v kakšnem drugem delu države, ki je v vas pustil poseben vtis?

Bil sem tudi v Lubumbashi-ju, drugem največjem mestu Konga, ki leži na njegovem jugo-vzhodu ob meji z Zambijo. Območje je gospodarsko bolj razvito zaradi rudnikov, ki so tu dokaj razširjeni. Od tam sem šel še v Manono, rudarsko mestece v provinci Tanganyka, in sicer na posvečenje nove romarske cerkve. Prav tako lepa slovesnost. Ogromno ljudi, ki pridejo od blizu in daleč, z motorji, peš ali kakor pač kdo lahko.

Če primerjate vero (vernost) ljudi v Sloveniji in Kongu, kakšen vtis dobite?

Težko je posploševati. Cerkev v Kongu je sicer še razmeroma mlada, čeprav je začetek krščanstva tam pravzaprav že v 16. stoletju, a je glavni val misijonarjev prišel šele potem v 19. in 20. stoletju. Čeprav je torej Cerkev še razmeroma mlada, je pa zelo dejavna. Veliko je otrok in morda tudi to pripomore k večjemu navdušenju v veri. Osebna vera pa je itak težko merljiva in torej tudi težko primerljiva: globoko verni so v Kongu in v Sloveniji, pa tudi versko površnih je v obeh deželah več kot dovolj.

Kaj so sicer v Kongu največji izzivi Cerkve in družbe nasploh?

Za tamkajšnjo Cerkev je eden večjih izzivov formacija bodočih duhovnikov, redovnikov in redovnic. Poklicev je veliko, semenišča in noviciati so povečini polni, kar pa seveda zahteva veliko usposobljenega osebja, pa tudi materialnih sredstev. Zgodi se celo, da koga odslovijo, ker v semenišču ni več prostora.
Velik izziv za družbo in tudi za Cerkev je revščina, ki je hkrati eden izmed razlogov in posledica korupcije. Ne veš, kaj je bilo prej: kura ali jajce. Težko je ljudem govoriti, naj bodo pošteni, če s svojim delom ne zmorejo nahraniti niti svojih otrok. To je en velik paradoks: dežela je bogata in rodovitna, a za večino ljudi je življenje zelo trdo.

Kakšne sadove je prinesel papežev obisk v Kongu v začetku lanskega leta?

Vsekakor je bil papežev obisk velika spodbuda. Njegova bližina je dala mnogim novo upanje in tudi poživila njihovo motivacijo. Papež je tudi opozoril na nekatere problematične drže in spodbudil k skrbi za skupno dobro. Toda podobno kot za njegovo potovanje v Irak bi rekel, da je bil tudi njegov obisk v Kongu predvsem simbolne narave. Pa ne v smislu, da ne bi imel vpliva: ravno nasprotno. Simboli delujejo, lahko so močni, lahko so celo odločilni in “zavrtijo” družbo, ne moreš pa jih izmeriti in točno opredeliti njihovih učinkov. Poleg tega je današnji svet preveč zapleten, da bi lahko kakšno dogajanje ali razvoj pripisal samo enemu dogodku, pa čeprav gre za papežev obisk. Jaz ga razumem predvsem kot močan simbol, ki deluje kot veter: ne vidiš ga, a zaziblje mnogo dreves, kakšnega tudi podre. Pripelje oblake, ki napojijo zemljo in jih spet odžene, da sonce vse ogreje. Simboli so nekaj podobnega: neoprijemljivi, a vendar pomembni in včasih celo odločilni.

Kaj vidite kot največji izziv v vlogi nuncija v Kongu?

Biti odprt za Božjo modrost, da bom v okoliščinah, ki so včasih težke, našel pravo idejo, pravo besedo in prav način, da jo bodo lahko sprejeli tudi drugi. Človek sam ne more kaj dosti opraviti, skupaj z drugimi pa lahko. Se pravi, ta izziv, da ne bi kaj, če rečem po gorenjsko, po domače, “zafušal”, ampak da bi bil res v pomoč Cerkvi in družbi sredi njunih izzivov.

Za konec še vprašanje, kako se je vrniti domov in kdaj greste nazaj v Kongo?

Priti domov je seveda zmeraj prijetno, srečati se s sorodniki in prijatelji, to vedno dobro dene. Tudi v Stično sem šel na duhovne vaje, kjer so me menihi lepo sprijeli in to vsekakor potem pomaga, da se lahko človek nekoliko spet z napolnjenimi materijami vrne na delovno mesto. Ostajam še kakšnih dobrih deset dni, sredi oktobra, pa potem nazaj v Kinshaso.

Gospod nuncij, nadškof Mitja Leskovar, hvala za obisk v našem studiu.

Hvala za vabilo, želim vam vse dobro, vam in seveda tudi vsem poslušalcem in poslušalkam Radia Ognjišče.

Celotnemu pogovoru lahjko prisluhnete na tej povezavi.

Fotografije so iz osebnega arhiva nadškofa Mitja Leskovarja.