Čudeži dostojnega umiranja kot predokus nebes

Naš pogled | 05.11.2024, 14:30 Manca Hribar

Za nami je počitniški teden. Z družino smo ga želeli preživeti predvsem skupaj, doma in v obiskovanju vseh tistih, ki so nam ljubi. Sredi tedna bi morali na obisk k moževi babi, prababici Lojzki, ki pa je zaradi slabega počutja naše srečanje prestavila. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da ga je prestavila v večnost. In tako so se naše počitnice ravno okoli praznika Vseh svetih spremenile v slovo od naše Lojzi. Slovo, ki je bilo težko, a tako blagoslovljeno.

Najini otroci so se z umiranjem bližnjega, nekoga, ki ga imamo tako zelo radi in nam je tako zelo blizu, soočali prvič. Najmlajši šteje le dobra tri leta, zato je situacijo doživljal tako, kot jo triletnik pač lahko. Drugače je bilo z osemletnim sinom in najstarejšo, deset let staro hčero. Naša Lojzi je s svojim slovesom odprla veliko vprašanj, na katere mami in ati ne znava razumsko odgovoriti. In ravno v tem se skriva bogastvo, tako otipljivo zavedanje, da je Stvarnik za vsakega od nas naredil načrt. Ki je točno tak, kot mora biti. Včasih nerazložljiv. A popoln.

Umiranje in smrt sta še vedno temi, ki sta tako zelo potisnjeni na rob našega izobraževalnega sistema, naših življenj, naših pogovorov. Zadnjič sem nekje prebrala, da se zdi, kot da je sodobna medicina na eni strani nepredstavljivo izboljšala kvaliteto našega življenja in ga podaljšala, na drugi strani pa razvrednotila umiranje in smrt. Predvsem ta prehod, ki je, ko spremljaš umirajočega, na trenutke težek, a v resnici daje tolažbo, upanje in vero. Vero v to, da se pri Bogu spet vsi snidemo.

 To so bile ženske, ki so znale odpuščati. Odpuščati resnične grozote, ki so jih v življenju doletele. In iz tega odpuščanja so znale tako močno ljubiti. 

V svojem življenju sem imela kar nekaj zgledov močnih žensk. Žensk, ki jih je druga svetovna vojna in povojno obdobje zaznamovalo. A ne zlomilo. Ravno nasprotno. Včasih se mi je zdelo, da jih je naredilo nezlomljive. Da se razumemo – to niso bile ženske, močne na način, ki si ga razlagamo danes. To so bile ženske, ki so znale odpuščati. Odpuščati resnične grozote, ki so jih v življenju doletele. In iz tega odpuščanja so znale tako močno ljubiti. Ljubiti Boga, ljubiti življenje, ljubiti svoje bližnje. V Lojzi je bila nalezljiva vedrina. Hvaležnost za vse, kar ji je Bog lepega podaril. Najprej dva otroke, potem šest vnukov, šest fantov, ki jih je imela tako zelo rada. In oni njo. Dočakala in aktivno spremljala je tudi osemnajst pravnukov. Ja, osemanjst. Prinašali so ji toliko veselja in smisla. Dekic, brezrokavnikov, kapic in šalov, ki jih je pletla za vse te male glavice, ne moremo niti preštet.

Predvsem pa nikoli ne bomo mogli prešteti vseh desetk, ki jih je za vse nas zmolila. S tem se nikoli ni hvalila, tega nikoli ni posebej izpostavljala, a situacij, ko sem se obrnila k možu in mu rekla: »Tole nam je pa Lojzi izmolila«, je bilo v najinih enajstih letih skupnega življenja nešteto.

Zato imajo njene besede, ki nam jih je namenila v četrtek, ko nas je še prepoznala, popoln smisel. »Če bom umrla, bom pa umrla.« Stavek, ki ga je izrekla s popolno mirnostjo, vdanostjo. Stavek, ki je najine otroke pustil odprtih ust.

Otroci bodo podobo bolniške postelje kmalu pozabili in v spominu jih bo ostala taka, kot so jo bili celo življenje vajeni

Zdi se mi, da je bilo teh nekaj dni njenega slovesa še zadnje darilo, ki nam ga je Lojzi dala. Otroci bodo podobo bolniške postelje kmalu pozabili in v spominu jih bo ostala taka, kot so jo bili celo življenje vajeni. Nasmejana, ljubezniva, vedno pripravljena na kakšen dober štos. Nikoli pa ne bodo pozabili trenutka, ko se ni več odzivala, a je ob tem, ko je naš triletnik glasno zmolil Sveti angel ob njeni postelji zelo jasno začela kimati z glavo. Ali pa, kako je odprla oči in se zazrla v najstarejšo hči, ko jo je po zgubanem čelu še zadnjič pokrižala.

In to so čudeži. Čudeži, ki nam jih lahko prinašajo tudi tiste situacije, ki bi si jih družba želela potisniti nekam daleč v kot in o njih nikoli ne spregovoriti. Situacije, ki bi jih država želela kar z zakonom preskočiti. In nam vzeti to bogastvo. Bogastvo dostojnega umiranja. Hvala, draga Lojzi. Hvala, ker si nam pustila nekaj čudežev. Nekaj otipljivega predosuka nebes, kjer se ponovno objamemo.