Fructalovemu soku ni nerodno

Naš pogled | 30.10.2024, 07:17 Jure Sešek

Zdi se mi, da je svet dandanašnji izgubil sram. Da ljudem ni več nerodno. Tudi takrat, ko bi jim lahko bilo, jim pač ni! Vidim, da, denimo, mladi danes brez težav izpeljejo veliko tistega, za kar je bilo nam strašansko nerodno, celo tako zelo, da si česa nismo upali storiti

Samozavestni so, ne bojijo se zavrnitve, drugače gledajo na to, da se bo treba izpostaviti. Naučili smo jih, pokazali so jim, da je tekmovalnost nujna, da je za dosego cilja treba preskočiti ovire, ki so pred teboj. In skačejo. No, pri kakih drobnih vsakdanjih stvareh jim je še nekoliko zoprno, mnoge večje težave pa preskakujejo ... Pri mnogih ni vprašanja: "Kaj bodo pa drugi rekli?" Na: "Ti ni nič nerodno?" odkimavajo in začudeno sprašujejo: "Zakaj?"

No, nerodnosti ne poznajo niti odrasle glave. Posebej daleč od nje so politiki na najbolj izpostavljenih mestih. Verjetno povsod, za domače kraje pa vem zagotovo. Z lahkoto stopijo pred kritike, vedno ponosno odgovarjajo, da je vse super, da vse teče kot namazano, le, da tega mi ne znamo prav dobro videti. Z nasmehom nam zabrusijo, da jih bomo še dolgo gledali na položajih in, da se bomo morali pač kar navaditi na to. Pa čeprav se zdi, da se vse podira. Od samovšečnih in s pretirano pozitivno samopodobo obdarovanih pomembnežev pač dobimo odgovor, da mi živimo v svojem svetu, da je ta nerealen in virtualen. Slišimo, da iščemo le slabo, da tarnamo brez potrebe in dodajo: oprostite, Sloveniji gre super, ljudem v njej tudi vse bolje. Vse je jasno, vse je krasno ...

Pred dnevi je rekel gospod Golob v parlamentu: Le kaj se greste, vi na moji desni? Predsednica Svetovne banke nas je nekaj dni neprestano hvalila vsemu svetu, ameriški predsednik Biden je Slovenijo opeval ves teden. Menda, da ni mogel prehvaliti Slovenije in njenega prvega ministra.

 Z nasmehom nam zabrusijo, da jih bomo še dolgo gledali na položajih in, da se bomo morali pač kar navaditi na to. Pa čeprav se zdi, da se vse podira. 

In? Kaj smo naredili z vsemi pohvalami, so nam kaj pomagale? Ja, a niste opazili? Vse stavke so končane. Zdravniki so umaknili zahteve, zdravstveni domovi so začeli znova odpirati ambulante, večina je dobila osebnega zdravnika, plačna nesorazmerja so izginila, javni sektor – najbolj zaželene zaposlitve so zdaj v njem. Pedagoške fakultete so postale polne mladih, ki si želijo le učiti, po študiju nihče več noče na delo v tujino, božičnice bodo. Povsod. ... Ja, seveda! Sanjajmo naprej.

Ne vem, res ne vem, kdo živi v virtualnem svetu. Še vedno gledamo v celotne sisteme, ki se podirajo pred našimi očmi. Iz zdravstvenih ustanov dobivamo dopise, da so zaprli našo ambulanto, da ustanovi niso podaljšali dejavnosti. Iz šol odhajajo celo tisti, ki so mislili, da bodo eno šolsko leto pa le še zdržali. Ne gre.

Berem novice. Celo službeno. Gledam poročila. Ena blamaža za drugo, eni slabi novici sledi naslednja, eni kritiki nova ... Iz dneva v dan. Celo v medijih, ki so napihnjenim egom doslej krili hrbet. Se le meni zdi tako? Kajti vsem omenjenim težavam v prispevkih vedno sledi ciničen nasmeh gospoda premierja, posmehljiv ton ob pogledu na desno stran Državnega zbora. S tem pa ne le tja, zdaj lahko rečem: s ciničnim pogledom na več kot polovico državljanov. Ni mu nerodno.

Za takega radi rečemo, da je kot Fructalov sok! Saj veste, poln samega sebe. Vedno znova v lepem gvantu z zlikano kravato, nasmeškom, ki vpije in se norčuje iz kritikov. Nerodno mu pa ni. Tudi ob bolečih izidih anket ne. Osmoljenci za vse najdejo zmagovalno razlago. Ni jim nerodno.

Če bi plesali ... Pardon, saj plešejo. Če bi peli, kot rada zapoje predsednica parlamenta, bi z umetnim nasmehom prvega ministra ubrano zapeli tisto: "Kaj nam pa morejo, morejo, morejo ... " Intonacija morda ne bi bila najboljša, malo so že razglašeni, z interpretacijo in nasmehom pa ne bi imeli težav. Ne bi jim bilo nerodno.

Pa, saj je res. Kaj jim pa moremo? Ne veliko. Gospe in gospodje svobodno dvignejo lističe, pritisnejo na tipke, pa je! Rešeno. Rešena Svoboda! Zvečer še v Odmeve in na 24 ur odvržejo kup obljub, zmagoslavnih nasmehov, dozo posmehovanja ostalim, laž ali dve ... Pa je!

Ne, ni! Ni prav, da je tako, ni prav, da se posmehujejo, ni prav, da krivdo vedno znova valijo na drugega. Ni prav, da je vse, kar je narobe, pripisano tistim, ki so vladali pred njimi. Ni prav, da ne vidijo prave resničnosti. Tistim, ki ob pokončnih izjavah pred pultom Državnega zbora sedijo za premierjevim hrbtom, se smejijo z njim in kimajo ponosnim izjavam, je treba povedati, da verjetno ne bo šlo, da smo že slišali za pravljico in, da vemo, da je cesar nag. Lahko počasi nehajo kimati in navdušeno razlagati, da je vse v najlepšem redu, da gredo vsi kazalniki strmo navzgor. Ni vse v najlepšem redu. Res ne. Mislim, da vedo. Nerodno jim pa ni.

Tistim, ki ob pokončnih izjavah pred pultom Državnega zbora sedijo za premierjevim hrbtom, se smejijo z njim in kimajo ponosnim izjavam, je treba povedati, da verjetno ne bo šlo, da smo že slišali za pravljico in, da vemo, da je cesar nag.

Vem, da znajo politiki vsako reč obrniti v svoj prav, da iz dvomljivcev in kritikov hitro in brezsramno naredijo nevedneže in omejence. A prepričan sem tudi, da jim marsikaj resničnega daje misliti, da, četudi navzven kažejo obraz zmagovalcev, v skrbeh gledajo kako dolgo bo še odprt zastor nad njihovo predstavo.

Ob vseh težavah pa le še misel o morda izvirnem grehu težav in skrbi. Že zdavnaj nam je uspelo uničiti spoštovanje do zdravnikov, učiteljev, duhovnikov ... Če morda pri čem še nismo bili dovolj temeljiti, bo trenutna generacija dokončala delo. Vsak lahko na glas modruje o nedelu, nepoštenosti zdravnikov, starši se že dolgo pred šolarji pogovarjajo o tem, kako nemogoči so učitelji, kakšne grozne krivice jim povzročajo. Otrokom vedno dajejo prav, seznanjajo jih z njihovimi odvetniki. O duhovnikih se redko kje govori s spoštovanjem, politiki pa še sami skrbijo za to, da se bo vedno težje odločiti za ta odgovorni poklic.

Morda je slišati, kot da je tudi moj komentar dokaz, da nimam spoštovanja do izvoljenih vodij ljudstva. Imam ga, spoštujem jih, njihovega načina dela pač ne. Res, povedal sem naglas. Nerodno mi pa ni.

Sicer pa: takim ali drugačnim komentarjem navkljub: gremo naprej. Kam? Ne vem. Skrbi me pa! A kaj, ko v ozadju še vedno slišim besede, izrečene brez kančka nerodnosti: "Tu bomo še dolgo! Kar navadite se." Preveril sem: Fructalov sok ima rok trajanja in se lahko tudi pokvari. Nikjer pa ne piše, kaj se z njim dogaja, če je že pokvarjen, pa vendar "poln samega sebe". Verjetno ni prav okusen. Ampak: nerodno mu pa ni!