So bile lisice res potrebne?
Naš pogled | 15.10.2024, 14:42 Tone Gorjup
Na celjsko sodišče so pred dnevi privedli z lisicami vklenjenega sodnika Zvjezdana Radonjića. Prisilno privedbo naj bi izvedli na podlagi zahteve sodnega senata, ki je ocenil, da se obdolženi izmika sojenju.
Radonjić je imel zdravniško potrdilo o bolniškem staležu in izvedensko mnenje, da iz zdravstvenih razlogov do začetka novembra ni sposoben sodelovati na sojenju. Oba dokumenta je predhodno dostavil sodnici in na začetku sojenja sodnico vprašal, ali je dobila zdravniško spričevalo in izvedensko mnenje. Sodnica naj bi mu odgovorila pritrdilno. Ozadja dogajanja niso povsem znane, zgovorne pa so slike, ki so prišle v javnost. Izvedenci opozarjajo na nezakonito ravnanje tako policistov, kot tistih, ki so zahtevali prisilno privedbo. Gre za sodnika, ki so ga postavili na cesto, ker je razsodil, da je Milko Novič, obtoženi za umor nekdanjega direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika, nedolžen. Čeprav trenutni postopek, ki poteka na celjskem sodišču, še ni končan in se bo Radonjić na obsodbo pritožil, se ustavimo le pri prisilni privedbi. Dr. Ernest Petrič, ki ni želel razpravljati o ozadju dogajanja, je na našem radiu opozoril, da s tem ni bil ponižan le on. Ponižano je bilo pravosodje kot tako. A take sodnike imamo, bo rekel kdo. Po njegovi oceni ni bil slab sodnik. Zadevo z omenjenim umorom in obsodbo je dostojno in dobro peljal. Tako Petrič. Zdaj pa nazaj k lisicam. To se v pravni državi na bi smelo zgoditi; za totalitarne režime pa je to povsem normalno.
Kako razumeti takšno ravnanja? V sodniških in tožilskih vrstah je veliko predanih ljudi, ki delajo v skladu z zakonodajo in svojo vestjo. Imamo pa tudi take, ki svojo pozicijo in moč po potrebi podrejajo ideologiji. Nam so najbolj domače fašistična, nacistična in komunistična ideologija. Morda ima pri nas fašizem ali nacizem še vedno v krvi. Predvsem pa je v našem sodnem sistemu še veliko ljudi, ki so izobrazbo in del poklicne kariere oddelali v sitemu, ki je razsojal v duhu revolucionarnega prava, ki ni bil naklonjen človekovim pravicam, ki je poznal razredne sovražnike, se boril proti izkoriščevalskim kapitalistom, bdel nad sovražno emigracijo, preganjal svobodo govora, znal poskrbeti za svoje in še bi lahko naštevali. Najbolj zvesti pa so bili običajno nagrajeni. V stilu ljudskega reka »Stara navada, železna srajca!« lahko nekaj od tega ostane v človeku.
Na Kemijskem inštitutu se je skozi desetletja nabralo več nepojasnjenih smrti. Nekateri namigujejo na trgovino z mamili. V Luko Koper večkrat zaide kakšna pošiljka mamil, kaj je javno znano; tako je bilo tudi v prejšnji skupni državi. Nekaj jih odkrijejo. Tak tovor dobri trgovci običajno oplemenitijo. Pri tem je kemijska stroka kot naročena, le prave ljudi je treba imeti na pravih mestih, ki imajo dostop do kemikalij, ovire pa se po potrebi odstrani. Ni nujno, da je treba tukaj iskati razloge za umor že omenjenega direktorja, a tudi to je eden od možnih vzrokov. Na spisku za odstranitev je bil v tistih letih na primer tudi Janez Plavec … Tudi v tem primeru je potekal sodni postopek, ki so ga nekateri povezovali s primerom umorjenega, drugi pa na vse možne načine trdili, da ni nikakršnih povezav. Odlična snov za kriminalko!
Dejstvo je, da je Radonjič prišel v nemilost pri predpostavljenih zaradi razsodbe v primeru Novič. S tem je povezana tudi trenutna obsodba na celjskem sodišču in verjetno prisilna privedba. Je pa pravnica Vera Mejak že pred petimi leti, ko so začeli Radonjića načrtno preganjati, v povezavi s tem povedala: »Naša napaka je bila, da ni bilo lustracije in nismo ravnali kot v Vzhodni Nemčiji, kjer sodniki, ki so sodili v socializmu, ne morejo soditi v demokraciji, ker ne poznajo demokratičnih standardov. V ustavi imamo določbo, ki zagotavlja svobodo govora. Tudi sodnik je oseba, ki ima zagotovljeno svobodo govora. V zadevi, ki jo pozna, ki jo preštudira in v kateri razsoja. Vsa čast gospodu Radonjiću! Naj se iz sodnije poberejo tisti, ki mu zdaj očitajo, da je kršil ne vem kateri kodeks in etiko.« Tako Vera Mejak.
Zanimivo je, da se v primeru Radjonića ni oglasil varuh človekovih pravic. Tudi predsednica države, pravnica po poklicu, ki je napovedala, da bo še kako glasna, ni zmogla besede. V tako imenovanih osvobojenih medijih o tem ne govorijo. Kdo bi se še lahko ali bi se moral oglasiti? Morda prva pravnica v državi, ki »eks katedra« razlaga, v katerih primerih poslovnik državnega zbora velja in kaj ne, kdaj se sme kdo oglasiti in kdaj ne, kakšne pravice ima pozicija in kaj ostane opoziciji …? So bile lisice res potrebne ali je šlo za kaj drugega?
