Koalicija z novim ideološkim predlogom

Besede Jožeta Tanka v DZ

Hvala lepa za besedo in vsem lep pozdrav!

Ko ni rezultatov ali ker ni rezultatov, se koalicija vsake toliko časa posluži ideološke teme, da premakne javno pozornost od stvarnih problemov. Enkrat se tega loti vlada, drugič kakšno ministrstvo, tretjič koalicijski poslanci. Tako smo v tem Golobovem mandatu že bili priča ukinitvi dneva spomina, ki ga je Janševa vlada določila kot spomin na deset tisoče žrtev medvojnega in povojnega nasilja, ki so jih brez sojenja likvidirale partizanske enote, večino po vojni po nalogu Titovega komunističnega režima. Ministrica za kulturo je nezakonito izplačala denarni del Prešernove nagrade, ki jo je Svetlana Makarovič davno pred tem zavrnila, iz muzeja v Pivki pa se vrača na Brdo Tito, medtem ko so povsod po vzhodni Evropi odstranjevali simbole komunizma. Sedaj pa so na sceno stopili še koalicijski poslanci z novelo Zakona o javnem redu in miru, s katerim hočejo preprečiti nošenje ali kakršnokoli drugo uporabo simbolov nekaterih formacij iz druge svetovne vojne, ki so nasprotovale in se zoperstavljale komunističnim, to se pravi partizanskim zločinom. Gre torej za formacije, ki so se uprle partizanskemu in komunističnemu terorju in ki jih predlagatelji te novele zakona poimenujejo kolaborantske organizacije, pogosto skrajšano domobranci.

Naj spomnim, da sta Svet Evrope in Evropski parlament sprejela več resolucij, povezanih z obsodbo nacizma, fašizma, komunizma in drugih totalitarnih režimov. V teh resolucijah je poudarjena posebna vloga in priznanje žrtvam teh režimov, ki jim, razen redkih izjem, ni bilo sojeno in so bile posamič ali skupinsko pomorjene, praviloma na zelo krute načine. Tudi naš parlament se je nekajkrat soočil z odločanjem o sprejemu teh resolucij, a jih ni sprejel, saj ni zmogel obsoditi našega komunizma in njegovih zločinov. Največ, kar je zmogel, so bili sprejemi deklaracije o seznanitvi z resolucijami. Naš komunistični režim naj bi bil po mnenju takratne večine slovenskih odločevalcev drugačen, imel naj bi bolj človeški obraz, čeprav je na slovenskih tleh v breznih, jarkih, ob zahodni in severni meji ter drugod za sabo pustil okrog 100 tisoč žrtev, približno desetkrat toliko kot fašizem in nacizem skupaj. Velika večina žrtev je izgubila življenje po 9. maju 1945, ko je nad Evropo in tudi nad slovenskim nebom že zasijalo svobodno sonce.
Toliko za uvod.

Ta novela Zakona o javnem redu in miru, ki so jo vložili poslanci koalicije s prvopodpisanim doktorjem Martinom Premkom, ima po našem mnenju velike vsebinske pomanjkljivosti, neskladnosti, tudi netočnosti, lahko rečemo kar lažne trditve in seveda tudi navedbe. Očitna je velika diskrepanca med naslovi členov in vsebino členov, med vsebino členov in obrazložitvami členov. Veliko je neskladnosti zapisov v oceni stanja, ciljih in prikazu ureditve v drugih pravnih sistemih, pravzaprav nikjer ni ustrezne podlage za rešitve, ki so jih predlagatelji zapisali v zakon.

Tako so predlagatelji te novele v 2. člen osnovnega zakona, ki se glasi takole citiram: "Posamezni izrazi uporabljeni v tem zakonu imajo naslednji pomen. Prvič, javni red in mir pomeni stanje, v katerem je zagotovljeno neovirano izvrševanje pravic in dolžnosti po ustavi in zakonih. Drugič, javni kraj je vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur. Tretjič, zasebni prostor je prostor, ki je v zasebni lasti ali pomeni, da je dostop vanj dovoljen le s soglasjem lastnika ali lastnice, posestnika ali posestnice ali druge upravičene osebe? Četrtič, pretep je medsebojno izmenjavanje udarcev, brc in podobna fizična uporaba sile med dvema ali več osebami. Petič, nedostojno vedenje je vedenje posameznika ali skupine, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali kadar z žaljivimi besedami in dejanji škoduje ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju.", konec citata.

In v to besedilo so stlačili novo 6. točko, ki se glasi, citiram: "Organizacije, ki so v času druge svetovne vojne z Nemčijo, Kraljevino Italijo, Kraljevino Madžarsko in Neodvisno državo Hrvaško sodelovale pri okupaciji območja današnje Republike Slovenije v Kraljevini Jugoslaviji so: prostovoljna komunistična milica, se pravi bela garda, vaške straže in legije smrti, slovensko domobranstvo, gorenjska samozaščita, slovenski narodni varnostni zbor, jugoslovanska vojna v domovini, to je plava garda in četniki, vermani, raztrganci, Črna roka, ustaši, se pravi Hrvaška revolucionarna organizacija, Hrvaško revolucionarno gibanje in hrvaške oborožene sile Neodvisne države Hrvaške.", konec citata.

Te informacije so po našem mnenju v ta člen uvrščene popolnoma nesistemsko in kar je še pomembnejše, pa so vsebinske oziroma dejanske netočnosti. V času napada na Kraljevino Jugoslavijo, to se pravi, 6. aprila 1941, je obstajala samo vojska Kraljevine Jugoslavije, ki se je borila proti agresorjem, torej proti silam osi, in ni sodelovala pri okupaciji in razdelitvi območja današnje Republike Slovenije. Ponavljamo, ni sodelovala pri okupaciji območja današnje Slovenije. Prav nasprotno, borila se je proti agresorskim silam. V tej noveli zakona so jo predlagatelji navedli pod točko, točko E, to se pravi Jugoslovanska vojska v domovini. To formacijo so partizani med 8. in 10. septembrom 1943 s pomočjo vojakov fašistične Italije, ki so par dni prej kapitulirali, premagali v bitki v Grčaricah pri Ribnici, kar pomeni, da ta trditev predlagateljev sploh ne drži. V tej bitki pri Grčaricah je šlo torej za kolaboracijo partizanov in fašistov, ki so s skupnimi močmi premagali jugoslovansko vojsko v domovini. To so dejstva. Da, mimogrede še spomnim. Tudi spopad tigrovcev z Italijani 13. maja 2041 na Mali gori nad Ribnico, je bil rezultat partizanske izdaje, tako je zatrdil Bruno Tekavec, sin partizana Filipa Tekavca Gašperja in Bruno Tekač tudi navedel, kaj je storil njegov oče, se pravi Filip Tekavec Gašper. Prav tako je bil v Ribnici 21. novembra 1943 ubit tigrovec in učitelj Anton Majnik. Pravijo, da od partizanskega metka. Zdaj pa naprej. Edini, ki so v času po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 sodelovali z okupatorjem, so bili komunisti. Poglejte si arhive, ki so nastali manj kot mesec dni po napadu na Kraljevino Jugoslavijo in v kateri boste našli posnetke vabil in praznovanj 1. maja v nekaterih slovenskih krajih, na katerih so sodelovali nacisti in komunisti. To sodelovanje med njima je trajalo še vsaj mesec in pol, do 22. junija 1941, do Barbarose, ko je Hitler napadel Stalinovo sovjetsko državo. Zagotovo ne drži, da so v tem členu navedene tako imenovane domobranske formacije sodelovale pri okupaciji območja današnje Slovenije. Saj so razen ostankov jugoslovanske vojske, to se pravi plave garde in četnikov, druge navedene formacije nastale precej kasneje, šele v letih poleti 1942, 1943 in nekatere, ki ste jih navedli v zakonu, celo leta 1944 in te formacije so nastale izključno zaradi posledic umorov in uničenja premoženja, kar so v skladu s komunistično doktrino povzročale partizanske enote. Ker so bile te formacije ustanovljene več kot leto po okupaciji, nikakor niso mogle sodelovati pri okupaciji območja današnje Republike Slovenije. Navajam podatke, kdaj so bile ustanovljene posamezne. Formacije vaške straže po leti 1942 Legije smrti, poleti 1942 Slovensko domobranstvo, september 1943 Gorenjska samozaščita, prve postojanke ustanovljene pozimi 1943, 1944. Slovenski narodni varnostni zbor je bil ustanovljen dva meseca po kapitulaciji Italije, torej 12. novembra 2043. Jugoslovanska vojska, kot smo rekli, plava garda in četniki so že tako ali tako bili na ozemlju naše države in tako naprej. Zloglasna Črna roka naj bi nastala februarja 1944. Navedba predlagateljev, da so te organizacije sodelovale pri okupaciji območja današnje Slovenije, je torej lažne. Te informacije, ki so bile ustanovljene leto, dve ali tri po okupaciji Slovenije, niso mogle sodelovati pri okupaciji. In domobranci niso bili okupatorji, bili so tu živeči prebivalci in državljani, ki so branili svoje družine in premoženje pred partizanskim uničenjem. Tudi obrazložitev dopolnitve tega člena, ki vsebuje šest odstavkov na eni tričetrtini strani je nikakršna. V petih odstavkih se ukvarjajo predlagatelji s svetovnim spletom in mediji, ki sploh niso predmet te novele. V šestem odstavku pa se obrazložitev sploh ne ujema z zapisom, saj sodelovanje pri okupaciji današnje SRS oziroma današnje Republike Slovenije ni isto kot mnogo kasnejše sodelovanje z okupatorjem. To je bistvena razlika. Naj še enkrat spomnim, da so pripadniki kapitulirane italijanske vojske, torej fašistične vojske, po kapitulaciji fašistične Italije sodelovali pri napadu partizanov na pravo gardo v Grčaricah, bitka je bila med 8. in 9. septembrom 1943, in na vaške straže na Turjaku je bila bitka je bila tam 13. septembra 1943. Preživeli pripadnike teh enot in ranjence, ki so se na obeh postojankah predali partizanom, ki so jim obljubljali amnestijo, so partizani pobili brez sojenja. Preživel ni skoraj nihče. Med umorjenimi iz postojanke na Turjaku je na primer tudi zdravnik doktor Ludvik Kožuh. Na konvencije glede ujetnikov se partizani niso prav nič ozirali. Pokola so izpeljali v parih dneh. Tole je skupna slika partizanov in fašistov iz 10. septembra 1943 v Ribnici. Deset ali pa sedem dni, teden dni po kapitulaciji Italije so se takole slikali. In tole je odhod partizanov iz teh pogovorov s kapituliranimi italijanskimi fašisti. Kot vidite, se na teh slikah fašisti in partizani dobro razumejo in vsi ti fašisti so se po bitkah, so se po bitki pri Grčaricah in na Turjaku brez težav vrnili v svoje domove v Italiji. Brez težav, tako kot tisti z vrha fašistične oblasti v Ljubljanski pokrajini. Partizani niso nobenega pridržali, celo več, prav lepo so jih pospremili in jim olajšali odhod domov. Sploh so se, so dali, ne vem, veliko pomoč kakšnemu generalu, ki bi moral biti najbrž obsojen, ampak pač tako je bilo. Še ena kurioziteta v Ribnici, v ribniškem gradu. Tu je spomenik padlim žrtvam fašizma v letih 1941 do 1945 in na njem je napisanih več kot 20 padlih, ki so bili ubiti leta 1944, in 1945. Vprašajte se kako je to mogoče, da so na tem spomeniku prvič, da je taka letnica gor do 1945 in da so v njem žrtve, če pa fašistov po letu septembru 1943 ni bilo več v naših krajih. Kako so bile padle te žrtve leta 1944 ali 1945? Spomenik sta postavili občinska organizacija Zveze borcev in krajevna skupnost Ribnica pred mnogimi leti.

Ta spomenik v Ribnici in ta zakon kažeta vzorec kako se je obdelovalo in kako se obdeluje dejstva iz medvojnega in povojnega obdobja. Množične zgodovinske priredbe dogodkov za to tako glasno nasprotovanje dejstvom in resnici ter vztrajanje na dogmi, da se ne bo dopustilo revizija zgodovine. A to se dogaja, saj kljub oviranju dejstva vrejo na dan.
Pa še nekaj je zelo pomembno v tem 1. členu, in sicer, kaj se bo razumelo in interpretiralo kot javni kraj ali pod javni kraj. Predlagatelji tega ne povedo. Po dikciji te novele bodo prepovedane tudi spominske oziroma žalne slovesnosti v Kočevskem Rogu, na Teharjah, Hudi jami in drugod. Ali je to v skladu z resolucijami evropskega parlamenta in Sveta Evrope, ki govori o pravicah žrtev fašizma, nacizma in komunizma in drugih totalitarnih režimov, zagotovo ne.

Prav tako je nedosleden 2. člen, s katerim predlagatelji v naslovu prepovedujejo uporabo nacistične in fašistične ideologije, tekstu pa dodajajo členu še kolaborantske organizacije. In v 3. členu predlagatelj uvaja še pooblastilo prekrškovnim organom, da v hitrem prekrškovnem postopku izrečejo globo, ki je višja od najnižje predpisane.

Nedosledni in po našem mnenju zgodovinsko netočni so tudi zapisi v obveznih sestavinah zakona. Tako že v uvodu zakona v tretjem odstavku generično ime domobranci uporabijo za vse slovenske formacije, ki so predmet tega zakona in jih uvrščajo k okupatorjem druge svetovne vojne, kar ne drži. Ker te formacije pri okupaciji niso sodelovale in niso okupirale Slovenije. So se pa organizirali kasneje zaradi obrambe pred komunističnim terorjem nad civilnim prebivalstvom. V tem poglavju je v tretjem odstavku zanimivo tudi razpredanje predlagateljev glede svobode govora in demokracije, zapisali so, citiram: "Svoboda govora je eden od konstitutivnih gradnikov moderne pravne države, ki zagotavlja pluralno, odprto in solidarno družbo. Svoboda govora spada med temeljne človekove pravice". Konec citata. Nekoliko naprej so zapisali, citiram: "Demokracija namreč učinkovito deluje le takrat, ko so odprte možnosti za kroženje informacij in mnenj o javno pomembnih zadevah", konec citata. In potem sledi tole, citiram: "Več svobode in več demokracije pomeni žal tudi več diskriminacije, rasizma, antisemitizma", konec citata. Kaj pomeni ta stavek, kako se ga razume? So za predlagatelje totalitarizmi pravi odgovor? Ti, ki kraljujejo, recimo, na vrhu vseh negativnih lestvic, od kršenja človekovih pravic, svobode govora, so gospodarsko neučinkoviti, razvojno zastal in tako naprej, je uvedba totalitarnega režima prikriti cilj in ta zakon, prvi korak k temu, predlagatelji tudi navajajo, da je Slovenija ena redkih držav, ki nima zakonodaje, ki bi opredelila odnos do nacizma, fašizma in domobranstva ter drugih okupatorskih organizacij iz druge svetovne vojne. A če pogledate priloženo mednarodno primerjavo v točki 3.2, v uvodnem odstavku piše naslednje: Primerjalno pravno države ne poznajo enotne ureditve prepovedi javnega poveličevanja nacizma, fašizma in drugih okupatorskih gibanj. Nekatere to materijo urejajo znotraj kazenskih zakonov, druge v specialnih zakonih. Slovenija je tudi tu posebna. Tega ne ureja v kazenskem zakonu in ne v posebnem specialnem zakonu, ampak v Zakonu o javnem redu in miru.

V nadaljevanju so predlagatelji naredili primerjavo z Italijo, Nemčijo, Avstrijo in Poljsko. Iz priloženega je razvidno, da se Italija osredotoča le na prepoved reorganizacije razpuščene fašistične stranke. Nemčija se osredotoča izključno na prepoved nacizma in njegovih simbolov. V Avstriji je vlada pripravila zakon, ki zaostruje uporabo nacističnih simbolov. Poljska pa ima v drugem odstavku 256.(?) člena Kazenskega zakona, zakonika, izrecno zapisano naslednje, citiram: "Enako se kaznuje, kdor z namenom razširjanja proizvaja ali uvaža, pridobiva, hrani, poseduje, daruje, prevaža ali prenaša tiskovino, posnetek ali predmet, ki vsebuje vsebino iz prvega odstavka ali je nosilec fašistične, komunistične ali druge totalitarne simbolike."
To je prepisano iz primerjalne analize, ki ste jo podpisniki vložili pri zakonu in je obvezna sestavina zakona. Poljaki so torej dodali komunizem, mi ne. Prepoved poveličevanja komunizma imajo tudi ostale evropske države, članice Evropske unije, ki so se izvlekle iz vzhodnega bloka, recimo Češka, Litva, Latvija, Bolgarija, Madžarska, pa še kakšna. Ampak ker te države ne gredo v kontekst zakona, ker so v njih prepovedani komunistični simboli, jih v teh primerjavah predlagateljev ni. Členi zakona torej nimajo nobene podlage v analizi, primerjalni analizi, ki so jo k zakonu spisali predlagatelji, z zgodovinarjem doktor Premkom na čelu.

Kar je še izstopajoče, o domobranstvu ni v teh mednarodnih primerjavah prav nič napisanega, tudi o kolaboraciji ne. Niti besedice, kar pomeni, da so vse te obrazložitve, ki ste jih dali pri zakonu, privlečene za lase. Ne drži, da je Slovenija ena redkih držav, ki nima zakonodaje, ki bi opredelil odnos do domobranstva, tako kot ste zapisali v zakon. Nobena od držav, navedenih v primerjalni analizi, tega nima, nobena od držav tega v primerjalni analizi, ki ste jo priložili zakonu, tega nima.
Ob tem je zanimivo, da službe Državnega zbora zavrnejo zakon že, če manjka kakšen stavek o posledicah, finančnih posledicah zakona ali po njihovem mnenju ni ustrezno zapisan. V tem zakonu pa je polno preverljivih laži že v uvodnih poglavjih zakona pa tega niso storile.

Da strnem. Predlog zakona ne upošteva resolucij in deklaracij Sveta Evrope in Evropskega parlamenta, ki narekuje prepoved totalitarnih simbolov in ukrepe za razgradnjo dediščine totalitarnih režimov, tudi komunizma. Zakon je pristranski in diskriminatoren, saj zavestno izpušča prepoved komunistične ideologije in simbolov. Zakon v celoti izpušča grozodejstva partizanske strani, ki so v letih 1942 in 1943 povzročile nastanek obrambnih formacij prebivalstva za obrambo njihovih, svojih življenj in premoženja. Zakon v celoti izpušča grozodejstva, ki so jih, ki jih je komunistični režim storil po drugi svetovni vojni. Iz primerjalne analize so izpuščene relevantne države s komunistično dediščino, ki so jo po demokratizaciji obsodile in prepovedale. Zakon torej ne temelji na dokumentiranih zgodovinskih dejstvih, temveč jih poneverja. Zakon je pojmovno zmeden in zakon je dejansko namenjen poveličevanju komunizma, saj vse formacije, ki so nasprotovale komunizmu, razglasi za kolaborantske organizacije, s čimer predlagatelji kriminalizirajo upravičen odpor proti revoluciji, kar pravzaprav pomeni, da vsi pomorjeni nasprotniki revolucije ne bodo imeli več statusa žrtve vojnega nasilja. Zaradi navedenega poslanska skupina pri obravnavi tega zakona ne bo sodelovala.

Predlagam pa prvopodpisanemu doktor Martinu Premku, zgodovinarju, da se malo bolj poglobi v novejšo zgodovino, da ne bi vse spisal drugače, kot je dejansko bilo, da ne bi bil ta zakon tako potvorjen kot tisti spomenik v ribniškem gradu.
Hvala lepa.

Besede dr. Vide Čadonič Špelič v DZ

Poslanke in poslanci, slovenska javnost!

Koalicija je v parlamentarni postopek vložila novelo Zakona o varstvu javnega reda in miru, s katero želi prepovedati poveličevanje fašizma, nacizma in domobranstva. V novem 20.a členu opredeljuje prepovedana ravnanja poveličevanja, odobravanja, opravičevanja, zagovarjanja ali spodbujanja nacizma ali fašizma z nošenjem ali drugo uporabo nacističnih, fašističnih simbolov okupatorskih organizacij ter z njimi povezanimi, s slikovnim oziroma avdiovizualnim gradivom in, seveda, za takšna dejanja tudi predvideva izrek glob. Nikjer, res nikjer pa ne omenja komunizma, torej tretjega totalitarnega režima. Prvo vprašanje, smo v Evropi? Namreč veliko gorja in trpljenja ljudi nista povzročila le fašizem in nacizem, ampak tudi včasih še bolj na naših tleh komunizem, sploh ob dejstvu, da je slednji v nasprotju s prvima dvema povzročil ogromno gorja ne le med vojno, ampak tudi kasneje, pri prevzemu oblasti, torej, ko je izvršil komunistično revolucijo. Dovolj se je spomniti na povojne poboje, ki so se zgodili na slovenskih tleh oziroma na tisoče izvensodno umorjenih Slovencev, ki še danes, ki še danes nimajo groba in tudi ne mrliškega lista, pa je povsem jasno, da je bil komunizem torej zločinska ideologija, ki je ni možno z ničemer opravičevati in jo je treba, tako kot ostala dva obsoditi. Dejansko obsojamo, potrebno bi bilo, da obsodimo vse tri totalitarne režime, kot je to naredila Evropa. Če ob sprejemu te novele zakona ne bo prišlo do prepovedi poveličevanja in čaščenja komunizma, bo žal ta novela zakona še en ideološki, da ne rečem populistični zakon, žal. Kaže pa tudi na to, da sedanja koalicija ni zmožna ali pa ne razume evropskih standardov. Kajti, pred desetletjem je že Evropski parlament izglasoval resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in 23. avgust razglasil za vseevropski dan spominjanja na njihove žrtve, torej žrtve vseh treh režimov. Na ta dan se spominjamo milijonov ljudi, ki so v Evropi in po svetu trpeli ali pa so bili žrtve krutih totalitarnih režimov prejšnjega stoletja. Evropa tako nacizma, fašizma in komunizma. Boj zoper ponovni vzpon totalitarnih režimov. Je treba seveda nadaljevati in se vsak dan spominjati žrtev teh treh režimov. V Sloveniji pa se nam zdi, da spravo dojemamo počasi ali jo pa razumemo vsak po svoje. Teža grozot zgodovine je namreč res izjemno velika.

Nova Slovenija je z vložitvijo Zakona o dostojnem pokopu v preteklosti dosegla, da vsem mrtvim priznavamo osnovno civilizacijsko pravico, pravico do dostojnega pokopa, groba in spomina. Zdi se, da v Sloveniji nimamo problemov z obsodbo nacističnih in fašističnih režimov, več težav pa imamo žal za priznavanje grozot in trpljenja, ki jih je povzročil komunizem. Še več, režime, ki so bili znani po sistematičnem kršenju človekovih pravic in so se na koncu sesuli sami vase, ker so temeljili na zgrešenih ekonomskih in gospodarskih konceptih, danes nekateri sredi Evrope postavljajo za zgled. To je nevarno dejanje, njihove nedelujoče, nedelujoče rešitve, to se pravi rešitve komunizma, pa bi nekateri ponovno radi uvajali celo v slovensko politiko in javni prostor demokratične države z delujočimi institucijami, ki varujejo človekove pravice in temeljijo na svobodnem socialno-tržnem gospodarstvu, so garant, da se grozote totalitarnih režimov v Evropi ne bodo ponovile nikoli več. Omogočiti moramo, da se zgodovina osvetli z vseh zornih kotov, kolegice in kolegi, z vseh zornih kotov. Zaradi zamer iz preteklosti in drugačnih pogledov na zgodovino pa ne smemo skupaj ogroziti naše prihodnosti. Ustavimo se, dokler je še čas. Razdeljeni smo vedno izgubljali, povezani pa zmagujemo v Novi Sloveniji razumemo ta zakon kot nekaj, kar nas razdvaja, namesto, da bi nas združevalo, zato tega zakona seveda ne bomo podprli.

Hvala lepa.