Tisto, kar ni bilo res, je šlo dol s platna

Slovenija | 17.09.2024, 09:50 Rok Mihevc

Ob vstopu v novo šolsko leto je v Zavodu sv. Stanislava na ogled slikarska razstava akademskega slikarja Lojzeta Čemažarja »K luči«. Sinoči je bil predstavitveni večer, ki so ga z glasbo obogatili tudi družinski člani.

Gimnazijska kapela in svetopisemska razstava

Razstavo je predstavila profesorica umetnostne zgodovine Bernarda Stenovec, ki je pojasnila, da je razstava epilog oz. odzven jubilejnega leta ponovne ustanovitve gimnazije in dijaškega doma. V Kulturnih utrinkih je dejala, da je Lojze Čemažar na poseben način povezan z zavodom, saj je pred 30 leti, ko je spet odprl svoja vrata, likovno opremil gimnazijsko kapelo Žalostne Matere božje. Poleg tega je že več kot 14 let na ogled njegova svetopisemska razstava na hodniku med gimnazijo in dijaškim domom. Razstava z zgovornim naslovom K luči pa da je povabilo vsem, »da bi to luč, ki jo s tako vztrajnostjo in molitveno držo v svoja dela vključuje Čemažar, iskali tudi mi, saj je nobena temina tega sveta ne more zatemniti.«

Naslov je vabilo vsakemu

Zakaj torej k luči? Ker je to smisel našega življenja, odgovarja slikar Čemažar. »Ko se oziram nazaj na svoje podobe, čeprav so nastale tudi slike, ki so temne, npr. črne slike na začetku samostojnega dela, ali čisto močno rdeče in modre, ima vsaka izmed njih sled, utrinek svetlobe. Razlog za to luč, o kateri moremo premišljevati, je v nas samih. Kako bi bilo, če ne bi bilo luči, svetlobe, upanja, če si ne bi prizadevali, da bi bilo naše oko čisto, svetlo, jasno? Naslov je vabilo vsakemu.«

Kako bi bilo, če ne bi bilo luči, svetlobe, upanja, če si ne bi prizadevali, da bi bilo naše oko čisto, svetlo, jasno? Naslov je vabilo vsakemu.

Razpon slikarjevega razmišljanja

Čeprav je na ogled več različnih slikarskih ciklov, ne gre čisto za retrospektivo, pokaže pa razstava razpon slikarjevega razmišljanja. »Mojega odzivanja na to, kar čutim kot dolg pri svojem delu. Slike niso razglednice, niso velikonočne razglednice, čeprav, če na hitro pogledamo, bomo opazili, da je veliko velikonočne in pasijonske vsebine.«

Vsako delo skuša očistiti odvečnega

Lojze Čemažar skuša vsako delo očistiti. »V času študija sem se vedno spraševal, medtem, ko sem delal, ali je res ali ni res. In velikokrat tisto, kar ni bilo res, je šlo dol s platna, dol z nastajajočega dela. Samo preko tega iskanja, da bi dospel do tistega, kar približno razumem, da je resnično, toliko časa sem delal. Sem pa misli, da ko bom delal 10, 15 let kot slikar, da bo to šlo lažje, pa ni nič lažje. Morda je zdaj še malo težje, pa ne zaradi let, ampak, ker vidimo, da stvari niso preproste in da čisto vse, kar slikamo, nas vse presega. In to je smisel umetnosti, bolj napor kot nekaj lahkotnega.«

Ima smisel slikati ob toliki dediščini?

Dela na razstavi je slikal zelo osebno, brez naročila in nobeno od teh del nima izrazitega zunanjega povoda. Gre za njegovo intimno področje slikarstva, tisto, kar bi utegnilo gledalca spodbuditi, da tudi sam išče, je dejal v pogovoru. »Če grem na javno cerkveno slikarstvo, ali je danes po toliko stoletjih slikanja, po toliko stvareh, ki so jih ustvarili kiparji, slikarji, arhitekti, sploh še smiselno slikati? Saj so že vse povedali. Pa sem vedno znova rekel, da ne slikam zato, da bom ovekovečil in predstavil nek svetopisemski prizor, ampak gre bolj za to, da bo šel vsak lahko k izvoru. Slika ima priliko, da vzbudi zanimanje za tisto, kar je napisanega.«