Na smrtni postelji mu je povedal zgodbo o tem, kako ni streljal …

Spoznanje več | 30.08.2024, 07:04 Rok Mihevc

Začetek oddaje Spoznanje več, predsodek manj z Brankom Cestnikom je vedno v znamenju dobre novice. Tokrat smo z veseljem naznanili, da ima naš redni sogovornik novo knjigo »Razmik med žerjavi«.

Prizor o žerjavih spodbuda za naslov knjige

A delovni naslov romana, v katerem beremo o junaku, ki vse do smrti drži obljubo, da v vojni ne bo streljal na nikogar, je bil sprva drugačen, je pojasnil Cestnik, bil je »Naj neha moč hudobnega sveta«. Gre za ljudsko pesem, ki jo je prepesnil Anton Martin Slomšek in gre za ljudskega godca, ki to pesem na fronti poje s posebno željo, da bi se hudobija prenehala. Naslov pa je bil predolg, zato so z uredništvom Celjske Mohorjeve družbe razmišljali, kako bi ga skrajšali. »Urednica Saša Ocvirk je spomnila na prizor o žerjavih. Zelo pomenljiv, globok prizor, opazovanje ptic in prerokovanje iz leta ptic.«

Podoba duše, ki preživi

Naslov prihaja iz ruske vojne balade, ki govori o tem, da so žerjavi, ki letijo, duše mrtvih soldatov, ki so padli na fronti in letijo proti nebu. »Že ta podoba žerjavov duš me je zelo pritegnila, ker so to pesem peli v Sovjetski zvezi na domovinskih proslavah. To je podoba večnosti, duše, ki preživi. Tudi v državnem ateizmu so vendarle v pesništvu in v petju uporabljali neko religiozno simboliko. Potem je tam še verz, ki govori, »in ti soldat, ki si še živ, glej žerjave, ki letijo, letijo v obliki črke V, ko se selijo, glej jih, če vidiš med njimi razmik še za enega, si to ti, kmalu boš tam, to so tovariši, ki te kličejo, pridi zdaj«. Ta razmik med žerjavi je presunljiva napoved smrti vojaka.«

Mobilizirani fantje najbolj zamolčane žrtve

Zgodba s srečnim koncem pripoveduje o mobilizirancu v nemško vojsko prav s ptujskega konca p. Branka Cestnika. »Veliko mobilizirancev se je, hvala Bogu, vrnilo domov, več tisoč pa jih je ostalo tam, nekateri so umrli tudi v ujetništvu. Največje število slovenskih fantov in mož, ki so bili v kakšni vojni udeleženi, je bilo v nemški vojski. In to so tudi tiste žrtve, ki so bile najbolj zamolčane, ker se jih je zaradi nošenja nemške uniforme družbeno zanemarjalo, odrivalo, celo maltretiralo, čeprav so bili na silo vpoklicani. Na silo mobilizirani tudi pod grožnjo nevarnosti za tvoje domače. Na Štajerskem so internirali domače, če je kdo dizartiral iz nemške vojske. In potem si vztrajal v uniformi, ki ni bila tvoja zato, da ne bi škodil domačim. To so bile zelo dramatične situacije s težkimi moralnimi premisleki, kako se znajti v tej vojni.«

Na smrtni postelji mu je povedal zgodbo o tem, kako ni streljal ...

Med mobiliziranci pa so bili tudi taki, ki niso streljali v ljudi, kar je bilo za p. Branka Cestnika veliko odkritje. Ta vidik vojne je izvedel leta 2007, ko je obiskal svojega farana Ivana Čretnika na njegovi smrtni postelji v celjski bolnišnici. Povedal mu je zgodbo o tem, kako ni streljal. »Natančno mi je opisal prizor, ko je bil poslan v izvidnico. Trčil je v Rusa, ki je bil na tej nikogaršnji zemlji. Srečala sta se na vzpetinici in to zaobljubo, da ne bo streljal, se je tako držal, da je puško vrgel dol. Potem sta se slovansko nagovorila in tudi ruski vojak je povesil puško. Sedla sta, si izmenjala fotografije, povedala, kdo sta in se pogovarjala, kolikor sta se Slovenec in Rus lahko. In potem sta šla vsak nazaj v svojo enoto ...«

Srečala sta se na vzpetinici in to zaobljubo, da ne bo streljal, se je tako držal, da je puško vrgel dol. Potem sta se slovansko nagovorila in tudi ruski vojak je povesil puško. Sedla sta, si izmenjala fotografije, povedala, kdo sta in se pogovarjala, kolikor sta se Slovenec in Rus lahko.

Pogovori z njo in Razmik med žerjavi

Ta zgodba je Cestnika tako nagovorila, da je o njej in o mobilizirancih sedaj napisal knjigo. Tudi zato, ker svojih zgodb niso smeli javno povedati. »Potem so na stara leta govorili svojim vnukom, včasih tudi malce okajeni, da so se opogumili povedati.« Najprej je Cestnik napisal roman »Pogovori z njo«, kjer opisuje zgodbo svojega starega očeta, zdaj je dokončal roman »Razmik med žerjavi«.

Pacifizem prednikov Ivana Štuheca, Christiana Gostečnika, Boža Rustje

Kar je še zanimivo je tudi to, da je vmes ugotovil, da kar precej Slovencev v vojni ni streljajo. V oddaji je navedel imena treh duhovnikov, ki so mu sami pripovedovali o svojih prednikih, ki niso streljali. Imena vsi poznamo, so velikokrat za mikrofonom Radia Ognjišče. »To so predniki Ivana Štuheca, Christiana Gostečnika, Boža Rustje. In če greste naokoli, boste našli še veliko takšnih imen.« Ta pojav mu je postal zanimiv, ne samo kot pisatelju, ampak tudi kot ljubiteljskemu zgodovinarju. »Od česa to prihaja, od kakšne vzgoje je prišel ta pacifizem? Gotovo od narodne zavesti in zavesti, zakaj bi streljal in se omadeževal s krvjo pod nemško uniformo, saj ne branim svoje domovine in to ni moja vojna ...«

Doprinos verske vzgoje za pacifistično držo mnogih fantov

Cestnik je pripovedoval še o upokojenemu sodniku, ki ga je opozoril, da te zavesti niso dobili toliko od družin, ampak od župnikov. »Ko sem brskal, sem ugotovil, da je bil v prvi svetovni vojni v slovenski Cerkvi odpor do vojaštva. V romanu sem uporabil ta namig, da je vendarle cerkvena vzgoja dala svoj doprinos, da so se nekateri fantje odločali za pacifistično držo med svetovno vojno. To je moja teza in bi rad, da bi jo zgodovinarji raziskali.«