Življenje v Savinjski dolini (še) ni uspešna zgodba

Pogovor o 22. 08. 2024, 07:34 s. Meta Potočnik

V začetku avgusta sva se s kolegom Jonom Kanjirjem odpravila v Savinjsko dolino preverit, kako teče življenje ljudi leto dni po poplavah.

Tukaj lahko vidite, kaj smo radijci videli v lanski jeseni …. Mostovi solidarnosti

S ceste danes človek danes skoraj nima občutka, da je bila lanskega avgusta tukaj prava apokalipsa. A kaj je v dušah ljudi, lahko vidimo samo z obiskom. Po enem letu se še vedno ukvarjajo s posledicami poplav, medtem ko je za druge državljane to le še oddaljen spomin na lanski avgust.

Kako so se znašli ljudje, ki smo jih srečali lani?
Zakaj morajo ljudje s težavami v duševnem zdravju čakati pol leta na pregled psihiatrinje?
Zakaj se bo nujna preselitev Letuške gmajne tako zavlekla?

Z Jonom sva obiskala oz. poklicala štiri posameznike, ki so povedali svojo izkušnjo in opisali stanje danes. Daljši pogovor sva opravila tudi z tudi županom Braslovč Tomažem Žoharjem, ki mora streti trd oreh preselitve hiš v Letuški gmajni. Na koncu je svoje povedala še psihiatrinja Tatjana Sodja iz Velenja, ki po zdravniški plati pomaga tistim, ki so jih skrbi prignale do bolezni duše in telesa.

Obljube države so bile velike in jasno je, da se vsega ne bo dalo rešiti hitro in v celoti. Tu je še birokracija, ki marsikomu greni življenja. Nekateri so celo izpadli iz vsake pomoči države, ker na dan poplav še niso imeli urejenega stalnega bivališča. To so npr. mlade družine, ki so z gradnjo na polovici. Lastniki, ki so podedovali nepremičnino in jo urejali z namenom, da se tja preselijo.

Najprej sva obiskala gospo Andrejo Ropotar iz Mozirja, natančneje naselje Loke, ki nam je povedala: »Vlada je lani avgusta sprejela interventni zakon o pomoči, kjer pa ni bilo člena, da prejmejo pomoč tudi tisti, ki še nimajo stalnega prebivališča na dan nesreče. To se je izkazalo za zelo nepravično. Npr. mi smo hišo kupili, jo urejali, delno tukaj živeli … a si še nismo priskrbeli stalnega prebivališča. Potem so tukaj mlade družine, ki še nimajo niti hišne številke na novem domu ...«

Od gospe Andreje sva se odpeljal k gospe Tinki Savodnik, ki sem jo spoznala kmalu po poplavah. Ker je dva meseca prej izgubila dragega moža in zdaj živi sama, je bilo uničenje hiše in vrta le še pika na i na njeno žalost in drsenje v depresijo. A po enem letu pravi: »Ob sami poplavi sme prejela izjemno veliko pomoči: prostovoljci, Rdeči križ in Karitas, otroci ...Odneslo mi je plinsko cisterno in morala sem začeti razmišljati o novem načinu ogrevanja. Zdaj imam novo peč na drva v dnevni sobi in klimatsko napravo za hlajenje in ogrevanje. Zdaj si šele lahko prinašam drva, kaj bo, ko tega ne bom več zmogla? Ne vem, zaupam, da bo nekako že šlo.«

Zelo blizu nje živi tudi družina gospoda Marka, ki si je z ženo zgradil novo hišo tik pred poplavami in z ženo nista prejela od države nobene pomoči, saj si še niso uredili stalnega bivališča na tem naslovu: »Kljub temu je sanacija potekala gladko in prejeli smo res veliko pomoči od različnih organizacij, zato smo si hišo že uredili za prebivanje. V hišo smo se preselili nekaj mesecev pred poplavo, urejali smo okolico … in nismo še prijavili stalnega prebivališča. Upamo, da bo država to stanje popravila za nas in še za druge mlade družine.«

Po telefonu se nama je oglasil tudi gospod Jože Dermol iz Rečice ob Paki, ki komaj čaka, da se bosta z ženo lahko preselila na varno lokacijo: »Materialne posledice so seveda zelo težke, a še težje so psihične stiske, ki jih povzročata negotovost in birokracija. Po enem letu z ženo živiva v zgornjem nadstropju poškodovane hiše. Uredila sva si zasilno domovanje, a se želiva čim prej preseliti na varnejšo lokacijo. Skrbi pa naju, da se bodo postopki daljšali in daljšali ….«

Da bi dobili prave informacije, sva se odpeljala še v Braslovče in se pogovorila z županom Tomažem Žoharjem, ki nima lahke naloge, saj mora občina izpeljati selitev iz Letuške gmajne, ki je poplavna preprosto preveč ogrožena, da bi tam še bilo varno živeti. »Stroka je jasno povedala, da tu ni več mogoče zagotoviti varnosti, zato pripravljamo prostor v Rakovljah za novogradnje (hiše in večstanovanjske zgradbe). Manjša skupina ljudi se ne želi preseliti, in to bo postopke selitve zagotovo žal podaljšalo. A naša odgovornost je, da rešujemo življenja in ne posesti in zaslužkov.«

Poplave so prinesle skrbi in nemir, prav tako tudi nespečnost, anksioznost, psihosomatske bolečine. O tem nam bo več povedala psihiatrinja Tatjana Sodja, ki deluje znotraj tima Centra za duševno zdravje Velenje: »Naše ključno orodje je pogovor, po potrebi tudi zdravila za lajšanje duševnih stisk kot so nespečnost, depresivnost in tesnoba. V našem timu so poleg mene še klinična psihologinja, psihologinja, socialna delavka in dipl. medicinske sestre. Skušamo zagotavljati varen prostor za naše obiskovalce. Zaradi naraščajočih potreb in pomanjkanja psihiatrov pa je žal čakalna vrsta trenutno kar pol leta.«

K vsemu povedanemu ni več kaj dosti dodati. S kolegom Jonom Kanjirjem se zahvaljujeva najinim sogovornikom, ki so bili pripravljeni spregovoriti o tem, kako živijo eno leto po poplavah. Celotnemu pogovoru oddaje Pogovor o lahko prisluhnete tukaj.