Rebule več kot Cankarja

Via positiva | 20.08.2024, 10:46 Nataša Ličen

Alojz Rebula je že na piedestalu »tam gor« kot svetnik na področju pedagogike, s svojo dejavnostjo je, predvsem kot profesor latinščine in grščine, pridobival generacije dijakov za ljubezen do slovenščine. V prostem času, kar se danes zdi nenavadno, pa je pisal knjige.

Sveto pismo ni teološka razprava, je Božja beseda, prikazana resnica skozi lepoto. To je Alojz Rebula zelo dobro čutil. A njegovo prevajanje se je zdelo komu preveč literarno in premalo dobesedno. Zdi se mi zapravljena priložnost, da niso imeli Otmar Černilogar, Kajetan Gantar in Alojz Rebula odločilne besede za tista besedila, ki so prihajala iz grščine.

V spomin na Alojza Rebulo smo pripravili tudi oddajo »Via positiva«. 21 julija letos je minilo sto let od rojstva enega od pomembnejših povojnih literarnih ustvarjalcev in enega od največjih mislecev tega časa.
Pavle: »Božja pota niso naša. Vesel sem, ko vidim vero ljudstva, kljub temu, da živimo v časih, ko se nekako ciklično ponavljajo in je biti veren nekako v napoto in celo v javnem življenju večkrat nedovoljeno, se nam nagaja tako ali drugače. Sem pa vesel, ko se posebej ob Marijinem prazniku avgusta obudijo številna romanja na Božje poti, ki jih Slovenci imamo, in so del naše ne samo verske ampak tudi kulturne zgodovine.«
Jože: »Pri tem je treba upoštevati tudi eno zelo zahtevno misel Alojza Rebule, ki je rekel približno tako: »Ni lepo, če se ne veruje v Boga, ampak nevarno je, če se ne veruje v hudega duha.«

Igralec govori tuje besede skozi svoje misli

Jože Faganel, upokojeni profesor: »Če pogledam na svojo knjižno polico, na levi strani zbrana dela Ivana Cankarja v izdaji Izidorja Cankarja – dvajset knjig, na desni imam Rebulo in je Rebule več kot Cankarja. Ivan Cankar ni bil v službi, Alojz Rebula je bil, in je izvrševal izjemno poslanstvo. Rodil se je v majhni vasici Šempolaj v bližini Trsta in tam sploh ni premišljeval o kakšnem akademskem poklicu, ampak se je posvečal pastirjevanju in to je sčasoma postalo dejavnost z veliko začetnico.«

Pomemben dogodek bo tudi simpozij o Alojzu Rebuli konec letošnjega septembra na SAZU. Bil je akademik, njen član. Izdajal je predvsem pri Slovenski matici, in bil nato nekako hišni avtor Mohorjeve družbe.

»Ob obletnici se je v Šempolaju zbrala množica ljudi, ki so se najprej njegovemu rojstnemu dnevu poklonili s sveto mašo, ki jo je vodil goriški škof, ki ni Slovenec, a se je potrudil, da je bila celotna maša v slovenščini, sledil je kulturni program, ki je povezal številne njegove študente in mnoge kulturnike, ki so dajali izjave o njegovem delu. Prav to je pokazalo, kako je po smrti kulturno več kot živ.«

Pavle Ravnohrib, igralec: »S svojim profesorjem Faganelom, tako za širšo javnost, zame kar Jožetom, ki je zame vrhovna avtoriteta govora na Slovenskem, sva že dolga leta na ti. V kritičnih trenutkih ga pokličem in prosim za mnenje. Je budni spremljevalec moje recimo temu umetniške poti in me mnogokrat nagradi z nasveti. Želim si, da bi bil še bolj prisoten, vendar mu zdravje in čas ne dopuščata. Je izjemno strokovno podkovan in ima na govornem področju neverjetne izkušnje, zna logično in na zelo enostaven način razložiti, zakaj se nekatere stvari preberejo ali povedo tako kot se. Bil je tudi moj profesor pri branju Božje besede.«

To se pravi, pomoč drugim in ne »plasiranje« sebe, to nekako je bila ideja, s katero smo kot študentje spoznali Alojza Rebulo in sledili njegovemu zgledu, ne da bi nam kdo ukazal, ampak smo ga skušali nekako posnemati.

Jože Faganel: »Naj omenim spomin. Kot študentje smo kot ministranti in bralci pridobivali tudi prve veščine javnega nastopanja, ki ni bilo predstavljanje sebe, ampak predstavljanje Boga. Zanimiva je moja izkušnja, izhaja vsekakor iz šole v župniji Marijinega oznanjenja na Tromostovju, ko sem nekoč igralcu Poldetu Bibiču malo pred premiero dal nasvet in je rekel: »Kako pa ti to veš?, saj nisi igralec.«, sem mu rekel: »Sem pa bralec Božje besede.« In tu se poveže naša dejavnost tudi s pisateljem Alojzem Rebulo, ki ni bil propagandist krščanstva, večno dvomeči človek, ampak je združeval ideje različnih kultur in približeval ljudi k Bogu. Pri tem je imela veliko vlogo njegova žena Zora Tavčar, ki ga je približala krščanstvu in bila njegov »vele mentor«, tako da je žrtvovala svoj pisateljski poklic, zato da so izšla vsa ta njegova dela.«

Ko sivijo lasje vidimo, da je na delu Sveti Duh.

Jože Faganel: »Prvo srečanje z Alojzem Rebulo pri meni sega v študentska leta, v leto 1970. Pri študentskem verouku pod vodstvom p. Hieronima Žvegliča smo izdali Rebulovo predavanje »Krščanska avantura«. Knjižico, ki je izšla v deset tisoč izvodih in bila takoj razprodana. To je njegovo lahko bi rekli temeljno delo, ki prikaže njegov svetovni nazor. On ni rasel - bil je seveda krščen in tako naprej, torej ni rasel s krščanstvom, ampak je krščanstvo poglabljal s civilizacijskimi pogledi antičnih civilizacij, bil ves čas borilec z Bogom. Postala sta si nekako eno.«
Ko je delo napisano, je na razpolago ljudem. Vsak po svoje ga doživlja. Ta, ki je pisal, popkovino prereže in pusti, da ljudje po svoje prebirajo. Težko razumem, ko kdaj kdo reče, tega pa tam ne bodo brali, ne bodo uprizarjali. Mislim, da je potem to lastnina vsega človeštva.

Pavle Ravnohrib: »Pri pisatelju Alojzu Rebuli občudujem predvsem to njegovo »zasajenost« v svet, iz katerega je izšel. Obrobje Krasa, kjer se spaja z Jadranskim morjem, bližina Nabrežine. To so meni prelepi kraji. Imam srečo, da je moj drugi dom tam blizu, pod Trsteljem. Mnogokrat grem do Devina, skozi njegov Šempolaj, skozi vse te vasice, ki jih opisuje. Dodatno spoznanje je, ko prebiramo njegova besedila, če stopimo tudi na to zemljo, takrat ga bolj doumemo. Je pa seveda tudi izjemen estet. Rebula je verjetno po Cankarju eden naših največjih pripovednikov. Občudujem tudi njegovo stališče, zavezanost njemu samemu, čeprav mu verjetno ni bilo enostavno v časih, ki smo jih preživeli. Bil je človek, ki je stal na svojem, izpričeval svojo krščansko vero, kakršna koli je že bila. Dvom je ligitimen, imamo starozaveznega Joba, ki se je z Bogom pogajal, kregal, se mu zoperstavljal, imamo tudi svetnike, ki so mnogokrat podvomili, a so svetniki.«

Naše spraševanje o Bogu je povsem legitimno. Tudi sebe bolj smatram - ne me narobe razumeti, kot nekega Bogoiskatelja, kot pa človeka, ki bi stal na mestu in se drži samo enih zapovedi. Je pa resnica tista, ki je najbolj na udaru, pa naj bo sistem takšen ali drugačen. Svet ne potrebuje Resnice, ampak živi na laži. Če hočemo pričevati za resnico potem nastajajo problemi, verjetno tako za Alojza Rebulo, kot zame in še za mnoge.

Jože Faganel: »Rebula je živel v okolju dveh neprijetnih sistemov. Z izkušnjo fašizma, stalno zaničevanje manjšine s strani Italijanov, ki je živo še danes. Delujem kot lektor tržaškega stalnega gledališča in so se Italijani zdaj zanimivo začeli spraševati, kaj pa dela lektor v gledališču, a slovenski igralci ne znajo govoriti? Italijanski nimajo lektorja in govori vsak po svoje. To sem čudil kot posebno zaničevanje slovenskih umetnikov, da si upajo besedo odgovorno spravljati v javnost. In tako se je preko ovinkov videlo, kako je širina Alojza Rebule delovala na vseh področjih. Gledališče je izvajalo tudi številne prevode Alojza Rebule, in najbolj mi je ostala v spominu njegova, ne samo skromnost, ampak odprtost.

Ko smo igrali »Vojaka bahača«, antično igro v režiji Mileta Koruna, je slednji želel, da prevod natančno popraviva in sva tako več popoldnevov popravljala Rebulo, kar je prišlo v javnost. Na premieri je na vprašanje: »Profesor, so vam zelo zmaličili prevod?«, odgovoril: »Niti besedice«. Ker je poslušal, kako je izpadlo v predstavi. Se pravi nekdo, ki ni ščitil svoje popolnosti, ampak je prisluhnil besedi, kako pride v širši prostor. V tem je veličina skromnega umetnika, ki se ne boji, kako nekdo na stranskem tiru omogoči, da pride beseda do srca.«