V vsem se zahvaljujte – v dobrem in slabem

Komentar tedna | 30.08.2024, 14:50 Alenka Brovč

Končuje se staro in spet začenja novo šolsko leto. Nikoli sklenjen krog.

Pa vendar se šolsko leto začenja in nam daje nove priložnosti, za katere smo lahko hvaležni. Brez hvaležnosti, ki rojeva ljubezen, ta pa v nas naseljuje veselje, ki ga širimo okrog sebe, smo dolgočasni, prazni in zamorjeni. Sveti Pavel nam naroča: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte. /…/« (1Tes 5,16-18)

Ne za vse, ampak v vsem se zahvaljujte – v dobrem in slabem. Iz tega izvira veselje, ki prinaša mir in upanje. Hvala torej za vse darove in lekcije tega poletja, za dobre in slabe dneve. Hvala za dobre in slabe sosede, znance, učitelje. V vsakem človeku lahko najdemo pot za rast. Slabši sosedje, znanci, učitelji nas silijo najti načine, kako slabo izkušnjo predelati, zaradi nje rasti in se ponovno postaviti na svoje noge. Iz slabega se lahko rojeva dobro. Krivice, razočaranja in neuspehi, ki jih znamo predelati, nas utrjujejo in delajo boljše. Poznate koga, ki bi uspel brez negativnih izkušenj? Vedno so potrebni trud, potrpljenje, osredotočenost, zaupanje in pri vseh se kdaj dogajajo tudi napake in zdrsi. A v sobivanju z drugimi je vse to lažje.

Zaradi dobrih in slabih učiteljev smo postali to, kar smo. Učitelji ne le izobražujemo, ampak tudi vzgajamo. A to je v teh časih lahko celo nevarno! Se ravno zaradi tega šolstvo tako očitno sesuva? Pravi učitelj ne posreduje zgolj znanja, ki ga bodo, ali pa tudi ne, učenci potrebovali za življenje, ampak skrbi, da bodo učenci postali odgovorni, prijazni, sočutni, hkrati pa tudi koristni znanju – da bo znanje preživelo. Le izobrazba ohranja znanje pri življenju. Poučevanje torej koristi kulturi. Medmrežje pa nam dokazuje, da je informacijska tehnologija velikokrat bolj učinkovita pri uveljavljanju ne-vednosti, ki je dobro prilagojena navadam vse bolj lenih možganov.

Nimam občutka, da bi bilo komu zelo mar, da učitelji skrbimo tudi za kulturo in njeno ohranjanje. Za mnoge je pomembneje, da spoštujemo zakone in pravilnike in imamo urejeno dokumentacijo, katere je vse več, časa pa vse manj … Vzgoja in vsebina sta velikokrat zanemarjeni, čeprav zelo pomembni. Ampak prek njiju se lahko manipulira – z mladimi in tudi učitelji.

Zakoni in pravilniki se spreminjajo čez noč. Ali ste vedeli, da bo letošnje Nacionalno preverjanje znanja, ki je bilo običajno v začetku maja, zdaj že marca, in da se bodo letošnji rezultati devetošolcev lahko šteli za vpis v srednjo šolo? V šole namesto nekdanjega podaljšanega bivanja prihajajo novi načini preživljanja usmerjenega časa. Zdi se, da bo vsaka minuta morala biti načrtovana in uokvirjena, predvsem pa dokumentirana. Naša avtonomija in avtoriteta kričita od bolečine … Vsako leto prileti kakšno super noro presenečenje – zakon ali pravilnik, ki nas še dodatno obremeni. Zaupanje v naše delo pa plahni. Imam občutek, da smo vse manj strokovnjaki in vse bolj servis, kjer bo vse OK, dokler bo po pričakovanjih bodisi države bodisi staršev. Kje so časi, ko so bili duhovnik, zdravnik in učitelj srce kraja, čislani in spoštovani?

Kritik na račun učiteljev je tudi v medijih veliko, agresivnih staršev vse več, posploševanja glede našega poklica tudi. In tako sčasoma lahko učitelji spoznamo, da za boj nimamo več energije. Pomembno je le, da bodo papirji urejeni. Mi pa se bomo zaprli vase, se jezili sebi v brk in predvsem pazili, da ne bomo naredili napake. In kakšen bo učitelj, ki ne naredi nobene napake? Dober zagotovo ne. Bo pa nemotiviran, lahko vodljiv, neiskren in prestrašen. Pohlevne pa je lahko voditi in z njimi manipulirati. Menim, da vsak, ki ima zdravo kmečko pamet, ve, da tako v zdravstvu kot šolstvu nekaj ne štima. Da je nekaj hudo narobe.
Verjamem, da kljub vsemu tudi učitelji upoštevamo delček iz Hipokratove prisege in v sebi nosimo obljubo, da bomo etična – in dodajam pedagoška – načela uporabljali po svoji vesti in vednosti v prid naših učencev ter odvračali od njih vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno. Če nam bodo le dovolili. Najbolj učinkoviti smo, ko pred svoje učence pridemo samozavestni, strokovno in pedagoško opolnomočeni, a tudi s svojimi pomanjkljivostmi in omejitvami ter v vsej svoji ranljivosti – ko smo ljudje, ne le učitelji.

Potrebujemo pa več zaupanja, tako s strani države kot staršev, da bomo v polnosti živeli in opravljali svoje poslanstvo. Ne morem mimo dejstva, da nam nekateri starši (namerno pravim nekateri, saj so ti v manjšini) ne zaupajo. Vtikajo se v delo šole, delo posameznega učitelja. Mnogokrat tudi izsiljujejo in grozijo, da bi dosegli svoj prav. Nekateri so res neverjetni: vrednotijo zapiske in teste otrok, nadzorujejo učno snov in študirajo učne načrte, preverjajo delež domačih nalog, celo merijo čas učenja. In kar je najbolj absurdno – zakone in pravilnike imajo naštudirane bolj kot učitelji (zato mimogrede – učitelji, bolj suvereni in opolnomočeni bomo, če bomo tudi mi res dobro poznali zakone in pravilnike).

Nezaupanje in agresija staršev postajata kar velik problem, ki jemlje veliko časa, energije in predvsem kali pedagoški mir. A sprašujem se, komu v resnici ti starši ne zaupajo? Čeprav je za vse slabo na zunaj kriv sistem, država, šola, učitelji, morda celo sosedje, so največkrat problem oni sami, ki v prvi vrsti ne zaupajo sebi in sposobnostim svojega otroka. Svoje otroke bi radi obvarovali pred vsemi krivicami, razočaranji in neuspehi, a ne vedo, da jim s tem tudi sporočajo, da otroci v njihovih očeh ne zmorejo in ne znajo živeti svojega življenja in se spopadati s težavami.

Zato starši in učitelji, bolj zaupajmo otrokom, bodimo sopotniki. Pustimo jim svobodo, da delajo napake in se iz njih učijo. Naj se učijo reševati svoje male težave, da bodo kot odrasli znali reševati velike. Naj se urijo v vztrajnosti, srčnosti, sodelovanju … mi pa bodimo ob njih. Starši, zaupajte sebi in svoji vzgoji. Ne delajte namesto njih, čeprav bi se ob tem lahko počutili kot veliki rešitelji, ki izkazujete svojo silno ljubezen s tem, da jih servisirate.

Zahvaljujmo za vse ljudi, ki nam bodo v tem šolskem letu poslani, da bomo hodili skupaj po poti, ki je že zarisana. Bolj zaupajmo tudi vsem strokovnjakom okoli sebe (google te ne naredi strokovnjaka, za to je potrebna izobrazba in veliko izkušenj) in upoštevajmo Pavlov nasvet glede veselja, molitve in zahvaljevanja.

Izročimo vse naše otroke in sebe angelom varuhom, da bodo bdeli nad nami. In kaj pravi Tone Pavček v pesmi Šolski angel?

A šoli je zvest prijatelj.
Dan in noč pazi,
da kdo, recimo ravnatelj, (in dodajam, da lahko tudi sošolec, učitelj, hišnik)
kje kaj ne zamrazi.
Z njim šola je šala.
Z njim se pouk omili.
Naj bo graja ali pa hvala,
on vse s krili nadkrili.

Naj bo leto 2024/2025 blagoslovljeno in naj nam blaženi Anton Martin Slomšek izprosi potrebnih milosti.