Med ogledom mesta Brašov | (foto: Rok Mihevc)
Čez Karpate do Črnega morja
Radijske počitnice Alen Salihović Marjan Bunič
Drugi dan 22. radijskih počitnic je bil v znamenju vožnje mimo mesteca Sibiu čez gričevnato pokrajino Transilvanije v Brašov, ki ga imenujejo tudi vrata Transilvanije. Z bleščečo arhitekturo gotike, baroka in renesanse velja za eno najbolj privlačnih in najbolj obiskanih mest Romunije. Najprej je sledil sprehod skozi zanimivo staro mestno jedro, ki se ponaša s črno cerkvijo, citadelo in mestno hišo iz 18. stoletja, nato pa smo se v cerkvi sv. Petra in Pavla zbrali pri sveti maši.
Po maši smo vožnjo nadaljevali čez gorstvo Karpati v nižinsko Mutenijo in naprej preko reke Donave proti Črnemu morju. V večernih urah smo po 600 kilometrih pripotovali v Venus do našega hotela oz. naših dveh hotelov.
Misel, ki nas je nagovorila pri sveti maši:
Kličemo te Oče, a se ne obnašamo kot otroci.
Kličemo te Oče naš, a ne živimo kot bratje.
Govorimo, da si v nebesih in te puščamo tam, da te ne bi srečali tu na zemlji.
Pravimo, naj bo posvečeno tvoje ime, potem pa povzdigujemo svoje, tvoje pa preklinjamo.
Prosimo, pridi tvoje kraljestvo, a vsak dan hočemo zgraditi svoje.
Prosimo, zgodi se tvoja volja, a izpolnjujemo svojo.
Prosimo te, daj nam danes naš vsakdanji kruh, a vsakdo misli le na svojega.
Molimo, odpusti nam naše dolge, a nismo sposobni odpustiti napak drugih.
Molimo, ne vpelji nas v skušnjavo, a nič ne storimo, da bi ji ubežali. Prosimo, reši nas hudega, toda prav slabo nas tako privlači.
Ne imej drugih bogov poleg mene... Vi ste tempelj Svetega Duha. Ne delajte iz svojega življenja razbojniške jame. Odprite mi vrata, dovolite, da vstopim k vam. V vašo temo prižgite mojo Luč ljubezni. Saj vendar hočete raj - ne pa razbojniške jame!
Kako je drugi dan doživel sodelavec Marjan Bunič?
Navdušen sem. Bil sem pač predvidljivo skeptičen ob omembi Romunije, zato sem res prijetno presenečen. Prvi obisk v tej deželi mi razbija predsodke. Seveda - srečevanje temnih čokatih možakarjev s prežečimi pogledi v belih kombijih z zakritimi okni, ki prevažajo bogvekaj med prečkanjem Slovenije, pač ni prava slika Romunije in še manj Romunov. Prej omenjene podobe se ob vsakem novem koraku na letošnjih radijskih počitnicah dobesedno topijo pred mojimi očmi in nadomeščajo jih prizori prostranih gozdov, neskončnih obdelanih polj, slikovitih skromnih vasic, v katerih sicer rastejo mali razkošni dvorci novopečenih bogatašev, urejenih parkov v gorskih smučarskih središčih, občutka divjosti in neokrnjene narave, ko dobiš sredi vožnje skozi gozdove nujno sms sporočilo, da se v bližini po cesti sprehaja medved, pa prizori iskrive živosti mesta, v katerem se staro prepleta s sodobnim, mestni avtobus pa za seboj vozi prikolico, na katero navdušena mladina nalaga treking kolesa in čelade po adrenalinskem spustu z bližnjega hriba ...
Nasmejani in prijazni ljudje, ki v mestih iščejo svoj trenutek, podeželje pa se prazni, stara in ponekod sameva. Starejše in srednje generacije, ki so preživele marsikaj. Tudi svojega vodjo Nikolaja Ceausescuja, ki jih je ljubil z ljubeznijo severnokorejskega vzornika. Generacije, ki so zmogle lustracijo in obsodbo vseh totalitarizmov, tudi komunističnega. Generacije, v katerih ni niti slučajno nobene nostalgije po polpretekli zgodovini. Generacije, ki si želijo živeti s polnimi pljuči in potrpežljivo gradijo deželo iz ruševin zavožene komunistične ekonomije. Generacije, ja, ki se pač znajdejo na mnoge načine, pa jim tega niti ne gre zameriti, saj je bil to nekdaj pogoj za preživetje. Žilav narod. In generacije, ki imajo na svojih hladilnikih zataknjenih vedno več fotografij svojih mladih, ki niso zmogli več čakati, ampak so se izšolali in odšli v svet. Beg možganov in mlade krvi. Nepovratni, pravijo.
Pa se sprašujem: Dragi prijatelji Romuni, bo še enkrat zaplapolala vaša kri starih Rimljanov in boste zmogli kljubovati neoliberalističnim norostim zahodnega sveta ter grabežljivim krempljem kapitala ali boste tudi vi počasi prodali svojo dušo in deželo?
Cerkvice, majhne in velike, v ravnicah in na planotah, ki so videle marsikaj, doživele marsikaj, me navdajajo z optimizmom.Romuni, prevzeli ste me, zato navijam za vas.
