Poletna depresija

Svetovalnica | 05.07.2024, 12:56 Nataša Ličen

Obstaja poletna depresija? Če, kako to, saj se dopusta in počitniškega oddiha veselimo skozi celotno delovno oziroma izobraževalno obdobje?, smo vprašali Tineta Papiča, jungovskega psihoanalitika, soustanovitelja Odprtega inštituta za psihoterapijo v Ljubljani, tudi člana upravnega odbora mednarodnega gibanja »Analysis and Activism«, ki je odgovoril: »Žal obstaja, ali pa k sreči, saj nas depresija obvešča o trpljenju duše.«

»Odvisno kako pogledamo, ker ima vsak simptom, tudi depresija, svoj smisel. Bolečina opozarja, da je nekaj narobe v telesu. Depresija opozarja, da nekaj ni v redu v načinu, kako živimo svoje življenje, nekaj ni v redu z našim psihičnim delom življenja, ali z dušo, morda je depresija klic, da se ji moremo posvetiti.«

Kako prepoznamo poletno depresijo?

»Dostikrat gre za umanjkanje psihične energije. Do ničesar nam ni, nič se nam ne da. Ljudje pogosto ponoči ne morejo spati, se zbujajo, ni pravega veselja do življenja, ni polnosti energije ob vstopu v nov dan recimo, ampak sta prisotni melanholija, otožnost. Vidimo vse bolj črno kot je v resnici, in vsega tega se je dobro zavedati.

Ob depresiji izgubimo objektivnost, kot bi nas nekaj vleklo k dnu. Jung je rekel, da gre psihična energija v nezavedno, se pravi, kot da nas nekaj vleče v globine. Zakaj se to pojavi? Energija je šla v nezavedno, v notranje psihične procese, ker se očitno tam nekaj dogaja kar jemlje energijo, lahko so tudi stare travme, ki jih nismo nikoli uspeli predelati.

Delo je lahko na nek način kot droga, z njim se zamotimo, in se nam tako ni treba ukvarjati s svojimi težavami. Vprašajmo se, kako živimo, kako in kaj bi bilo morda za nas bolje? Ena izmed Jungovih idej je, da se rodimo z določenimi potenciali, ne vsi z istimi, hvala Bogu.

    Podobe, ki jih vsakodnevno dobivamo od medijev, preko filmov, družbenih omrežij, so pogosto le miti. 

Vprašanje, koliko jih uspemo živeti. Nihče ne uspe živeti vseh svojih potencialov. To bi bila že skoraj narcistična misel. Vsem nekaj spodleti, koliko potencialov pa zmoremo uresničevati? Več, manj, ali zelo malo?

Idealno je, če uspemo harmonično živeti s čim več teh delov, ki nas sestavljajo. Če pa določenega dela ne živimo, postanemo nevrotični in če je teh neuresničenih delov preveč, tudi depresivni. Tudi duhovnost, vera sta lahko del nas. In tu se kaže problem modernega človeka, ki je ta del izgubil. Jung je v eno svojih knjig napisal, da moderni človek išče dušo, ker smo izgubili duhovnost. Skratka, tisto nekaj, kar smo izgubili, pozroča lahko depresijo in nevroze.

Depresija obvešča o trpljenju duše. 

Nekateri se zmorejo ozreti vase, se poglabljajo, so jim v pomoč pogovori, delo na duši. Če pa je preveč hudo, ko ne funkcioniramo več, takrat pomaga farmakologija. Tablete pomagajo, problem je, če jih jemljemo prehitro. Tablete zakrijejo simptome, da lahko spet začnemo delovati, kar je v redu. Problem je, če ne odstranimo vzroka, če nič zares ne naredimo. Če ne poiščemo vzroka, zakaj se mi je pa to zgodilo. Pozdraviti je treba vzrok, tablete samo zgladijo simptome.

Kaj se dogaja v družbi, da je toliko težav in vse več depresivnih?

»Psihoanalitiki naj bi vplivali tudi na družbena dogajanja. Psihoanaliza je v jedru na nek način tudi politična, ker osvobodi človeka, da najde sebe. Dostikrat sebe ne najdemo, ker smo vpeti v neke družbene spone. Kaj se danes dogaja, je dobro vprašanje. Na nek način smo kot družba vse bolj bogati, dogaja se sicer razslojevanje, ampak tudi vse več delamo. Zaradi preveč dela, ne skrbimo dovolj za svojo dušo, psiho. Izgubljamo stik s seboj. Ogromno podob dobivamo od zunaj, preko medijev, interneta, preko filmov, ... kako bi morali živeti, vendar so vse to le miti.

Problem je, ker ob množici podob, ki jih včasih skozi zgodovino ni bilo, zgubljamo stik z lastno domišljijo, z lastno dušo, s seboj. To, kako bi morali živeti, kaj si sploh želimo, ne prihaja več iz nas, ampak od zunaj. In potem živimo življenje nekoga drugega, ne svoje in tu (lahko) pride do (hude) izčrpanosti. Če delamo to, za kar smo bili ustvarjeni, rojeni, se ne izčrpamo. Ne pregorimo, ne pridemo v depresijo. Če nas pa večina živi zgodbe, ki mogoče niso naše, pod vplivom zunanjih podob, potem pa pride do težav, ker smo izgubili stik s seboj.«

V pogovoru smo se dotaknili tudi pomena sanj, kaj pa, če imamo more, kako si lahko pomagamo in klic česa so. Prisluhnite celotnemu pogovoru.

Izhod iz depresije, anksioznosti, tesnobe ne pomeni vedno radikalne spremembe, zagotovo pa kličejo po poglobitvi vase, v svoje potenciale in sposobnosti, s katerimi smo bili ustvarjeni in nas obenem osrečujejo, osmišljajo, z njimi bogatimo tudi ostale.
Zato je vredno, da se vrnemo nazaj k naravi; hoja je dokazano priporočljiva, ker ob telesni dejavnosti le-ta omogoča tudi posebno meditativno stanje, ko lahko odpotujemo z mislimi (še kam) drugam.