Konec šolskega leta in zakaj se mladi ne odločajo za duhovniški poklic

Pogovor o | 27.06.2024, 14:46 Tone Gorjup

Ob koncu šolskega leta so si oddahnili učenci in učenke, dijaki in dijakinje, učiteljice in učitelji pa tudi starši. Začele so se počitnice, ki prinašajo vrsto zanimivih vprašanj: Kako dejavno preživljati počitnice, kako je počitnikovanjem družin, kaj pa počitniško delo? Marsikaj zanimivega so nam povedali sogovorniki v oddaji Pogovor o, ki smo jo namenili koncu šolskega leta oziroma počitnicam in vprašanju zakaj se mladi ne odločajo za duhovniški poklic. Z nami so bili novi rektor semenišča Martin Zlobko ter člana Društva katoliških pedagogov socialna pedagoginja Darja Barborič Vesel in gozdarski inženir in glasbenik Leon Kernel.

Vzgojitelji in sopotniki mladih so najprej spomnili na svoje počitnice, ki so se jih neizmerno veselili. Leon Kernel je ob tem spomnil, da si je treba počitnice zaslužiti. »Konce koncev so počitnice res počitnice za tistega, ki je delal!« Čeprav se počitnic veseli vsak, v nekaterih ostane nekaj negotovosti; vezi, ki so jih spleti s sovrstniki in učitelji, se bodo razrahljale. To izkušnjo ima Darja Barborič Vesel. Kot je povedala o svojih učencih, so se zadnje dni pouka v glavnem veselili, da jim ne bo treba v šolo. Nekaterim je bilo tudi hudo: če ne greš v šolo, potem ostaneš brez prijateljev. Zavedli so se, da jih dva meseca ne bodo videli ... Podobno izkušnjo ima tudi Martin Zlobko, ki je vrsto let spremljal dijakinje in dijake škofijske gimnazije. »Počitnic se večina veseli; je pa še en vidik: Kaj bom, ko bom sam? Kaj bom počel, ko bom sam?«

So počitnice lahko tudi breme?

Čas počitnic je včasih precej obremenjujoč tudi za starše. Še zlasti v primerih oziroma takrat, ko družina ne funkcionira več tako kot je treba ... takrat si tako starši kot otroci ne želijo počitnic Vsi trije pa so se strinjali, da je najvažnejši tisti del počitnic oziroma tisti čas, ki ga družina lahko preživlja skupaj. Darja Barborič Vesel. »Glavno pri počitnicah je čas, ko imamo tudi starši dopust in smo lahko z mladimi... tisti teden, dva, tri. Mislim, da je glavni del počitnic, s katerim se je staršem vredno najbolj ukvarjati, čas, ko bomo dejansko vsi skupaj na dopustu.« Tudi za preostali čas počitnic, je pomembno, da se dogovorimo, kako jih razporediti; da poiščemo dejavnosti, ki nas bogatijo, da mladi vzamejo v roke zanimivo knjigo, prevzamejo del odgovornosti za gospodinjstvo, delajo tudi za plačilo, se veliko gibljejo in poskrbijo tudi za svojo duhovno rast, kar omogočajo različni oratoriji, morda duhovne vaje, pa tudi razne oblike pomoči bližnjim.

Se med počitniškim dogajanjem lahko prebudi tudi duhovni poklic?

Ker smo v času duhovniških posvečenj, novi maš, duhovniških jubilejev, smo del oddaje posvetili tudi vprašanju: Zakaj se mladi ne odločajo za duhovne poklice? Kaj storiti, da bi mladi ta poklic v sebi odkrili, ga gojili in v njem zoreli? Sogovorniki, ki so večji del svojega življenja posvetili mladim in njihovi vzgoji, so prepričani, da Bog še vedno kliče. Na odgovor s strani mladih pa pogosto vpliva okolje, v katerem živijo. Leon Kernel, oče duhovnika, je prepričan, da župnijsko občestvo mladim lahko marsikaj da. »V živi župniji naj bi mladi že od samega začetka sodelovali v raznih skupinah, dobili določne zadolžitve, prevzeli odgovornost. V takih primerih je bolj verjetno, da bodo ostali povezani s skupino tudi po birmi; začutili bodo, da so pripadniki določene skupine, določenega dela župnije in verjetno tudi ostali del občestva.« Kjer takega vzdušja ni, so po njegovih besedah težave. Vprašal se je: »Koliko mladih vidi med duhovniki sproščene, vesele duhovnike, ki so, bi človek rekel, v svojem poklicu res z navdušenjem!« Če tega ni, se mladi po njegovih besedah ne bodo odločali za ta poklic.

Tudi Darji Barborič Vesel se zdi za prebujanje duhovnih poklicev pomembno družinsko in župnijsko okolje. Pomemben je zgled posvečenih oseb. Če otroci vidijo posvečene nune, ki so zadovoljne s svojim življenjem, ki uživajo v Gospodu in to tudi pokažejo ali pa take duhovnike, bodo postali pozorni. »Spomnim se, kar nekaj duhovnikov mi je bilo v življenju navdih. To so bili v bistvu ljudje, ki so znali življenje, danes bi temu sodobno rekli menedžerirati.« Tudi to, da nastopijo težave, da ni vedno lahko, je del življenja. In mladi morajo videti oboje, tudi kako premagati težave.

Prav je, da se vprašamo, kaj mi lahko storimo za poklice? Najprej se je treba zavedati, da ni vse odvisno od človeka. Sledili naj bi temu, kar nam daje Sveti Duh in se mu pustili voditi. Pomembno mesto ima molitev. Martin Zlobko je predlagal: »Vsak lahko dejansko doma, z začetkom v družini ali pa potem kasneje v župniji ima enega mladega, ki v njem vidi nekoga, ki ga lahko spremlja. Ne, ki mu bo pokazal pot, ampak ki mu bo pomagal, da bo sam odkril to pot, da bo sam odkril poklicanost, kam ga življenje kliče, kam ga Gospod vabi. Ali ga vabi v posvečeno življenje, ali v duhovništvo, ali ga vabi po zakon.« Tako duhovno spremljanje mladih lahko veliko pripomore pri odkrivanju duhovnega poklica, pa tudi vseh drugih poklicev. Zlobko je prepričan je, da ima na tem področju Cerkve še veliko neizkoriščenih možnosti.

Več o tem v zadnji oddaji Pogovor o, ki ji lahko prisluhnete tukaj.