Spoštovanje svetosti življenja in svetosti umiranja

Mladoskop | 05.06.2024, 13:45 Nataša Ličen

Jon Kanjir je med številnimi zanimanji, ki jim posveča svoj čas in talente, tudi prostovoljec pri Slovenskem društvu Hospic. Na vprašanje, od kod odločitev za vstop v svet, ko se ljudje poslavljajo od življenja, odgovori: »V prvi vrsti zaradi ljubezni do življenja. Čeprav se zdi, da sta to nasprotujoča si svetova, sta zelo povezana. Ker smrti brez življenja ni. Najprej je življenje, in prav življenje je tisto, ki lahko naredi smrt lepo in ki daje smrti občutek hvaležnosti.

Ker, ko človek umira in če ima lepo življenje, če ima življenje za katerega je hvaležen in z njim zadovoljen, lahko mirno, hvaležno in kolikor se le da tudi prijetno umre.

Prehod iz tega življenja v drugo

»Kaj odkrivam v tem prehodu?, ja, prav lepote življenja, lepote smisla. Kot večkrat reče predsednica Slovenskega društva Hospic Renata Roban: »Ko pogledamo na življenje z vidika umirajočega, s postelje umirajočega, vidimo kaj res šteje v življenju. Po domače rečeno, kaj ima na koncu smisel, kaj je v življenju sploh štelo? Zato uživam v prostovoljstvu in mi to prostovoljno delo z umirajočimi, žalujočimi in detabuizacijo smrti sploh, veliko daje, ker se zaradi tega bolj zavedam pomena in smisla življenja.«

Slikanice Jona Kanjirja

»Ko sem se odločal za eno od tematik pri svojih slikanicah sem imel ves čas v ozadju, v svoji glavi, da želim pomagati otrokom, ki se soočajo z izgubo, pa hkrati tudi njihovim staršem, strokovnim delavcem, ki si ne upajo odpreti te teme ali pa se le ne čutijo kompetentne. Slikanica je pripomoček in moj vstop v Slovensko društvo Hospic, ki jo je vzelo kot priporočeno gradivo. To je bil poglaviten pomen moje druge slikanice z naslovom »Luka premaga žalost«. Že prej sem se nekoliko spogledoval s prostovoljnim delom v društvu.

Spodbujam, da se že prej - preden pride čas umiranja, pogovarjamo o željah, kako želimo umreti, kje želimo biti pokopani in na kakšen način.

Veliko sem bral o njihovem poslanstvu, načinu dela, nisem se pa še odločil, potreboval sem spodbudo. Po vabilu lokalnega odbora na pogovor, pa sem se včlanil, se začel izobraževati in sedaj v društvu sodelujem že dve leti. Prav vsak prostovoljec lahko pri društvu najde svoje mesto, delo ki ga izpolnjuje, veseli ali bogati, kakor koli že temu rečemo.

Društvo je najbolj poznano po spremljanju umirajočih, oseb, ki se jim življenje izteka. Velikokrat imajo pred seboj le nekaj dni, tednov ali morda nekaj mesecev. Naloga prostovoljca je, da smo prisotni, smo tam z njimi, se jim posvetimo in se jim prilagodimo, njihovim željam, potrebam. To je zelo pomembno.«

Velikokrat gre za pogovor s to osebo, največkrat za poslušanje. Ne obremenjujmo se toliko s stvarmi tega sveta, ki minejo. Posvetimo se osebi.

»Veliko umirajočih rado govori svoje življenjske ali druge zgodbe. Mi smo ob njih, da jih poslušamo, spremljamo. Marsikdo ne more govoriti in si želi kaj poslušati, morda mu kaj zapojemo, skupaj prebiramo knjigo, velikokrat pa gre le za prisotnost – v tišini. Vsega tega se učimo, kako biti prisoten v tišini, da tišina ni nujno nekaj neprijetnega, ampak je lahko nekaj zelo, zelo lepega in doživetega.«

Skozi lastno minljivost se učimo dela z umirajočimi in žalujočimi.

Dotiki

»To je zelo pomembna lekcija, ki se je še vedno učim. Ljudje, ki oskrbujemo bolne in umirajoče, velikokrat izpolnjujemo svoje želje in je zato zelo pomembno prepoznati med svojimi in med potrebami umirajočega ali žalujočega. Da se jih ne dotikamo, če jim ni prijetno in obratno. Če si dotika želijo, pa je nam neprijetno, gremo preko sebe, ker smo tam zaradi njih in zanje. Prav to je čar prostovoljstva, mi se darujemo za te osebe in ravno to tudi nam toliko da. Izgube so mi dale priložnost za razmislek o minevanju, smrti, tudi o lastni.«

Zakaj smrt odrivamo, od kod zasvojenost z večno mladostjo?

»Naš namen je olajšati, osmisliti, polepšati - kakorkoli že, zadnje trenutke. Kaj bi si pa mi želeli ob umiranju? Jaz si želim, da bi imel ob sebi ljudi, ki jih imam najraje. Opažam predvsem pri mladih velik strah pred smrtjo. Zato je moja velika želja, da se o tem pogovarjamo in jo detabuiziramo. Na svoji koži vidim, kako veliko bolj polno lahko živim, uživam v življenju in sem hvaležen, ravno zaradi tega, ker se zavedam minljivosti in smrti.

Če dobro uredimo paliativno oskrbo, kar smo zmožni, bomo odstotek ljudi, ki si morda želi evtanazije, približali ničli. Velikokrat se mi zdi, da stiske - morda tudi fizične bolečine, izhajajo iz pomanjkanja ljubezni. Moramo spoštovati svetost življenja in svetost umiranja.

Življenje je lahko nekaj lepega in v tej bojazni pred smrtjo – skozi življenje, se zaklepamo v lastno kletko strahu, pred smrtjo, ki bo tako ali tako prišla. Ne moremo ostati večno mladi, enkrat bo konec. Če se zdaj bojimo smrti, si v bistvu samo kratimo lepoto življenja, ker razmišljamo o nečem, kar bo morda prišlo šele čez šestdeset let, pa se že danes obremenjujemo s tem, pa ne samo danes, morda se vse življenje bojimo smrti, namesto da bi jo skušali sprejeti in zaradi tega lažje in polneje živeli.«