Neznosno trpljenje je nemogoče izmeriti

Spoznanje več | 04.06.2024, 11:47 Tanja Dominko

V oddaji Spoznanje več, predsodek manj smo govorili o referendumskem vprašanju o uzakonitvi samomora s pomočjo. Predstavnici politike, poslanka Gibanja Svobode Tereza Novak in kandidatka SDS Alenka Forte, zdravnik dr. Urh Grošelj in filozof dr. Borut Ošlaj so poudarili potrebo po boljši paliativni oskrbi, zakon sam pa je zagovarjala le Tereza Novak, ki meni, da so prisluhnili skupini ljudi, ki poudarja, da je takšna pomoč sočloveku, ki trpi, na mestu. Dr. Grošelj je pojasnil, zakaj zdravniške organizacije nasprotujejo zakonu, predstavil zlorabe, ki se pojavljajo v tujini, svoj kritičen pogled na zakon je dodala Fortejeva s skoraj 40-letno zdravniško prakso. Dr. Ošlaj pa je opozoril še na več drugih vidikov. V nadaljevanju si preberite nekaj odmevnejših izjav sogovornikov.

Alenka Forte, zdravnica, SDS:
»Mi smo za življenje. Torej, ko se pogovarjamo, kako ljudem pomagati, smo mi za to, da se ljudem pomaga v njihovem življenju, okolju, zato smo tudi sprejeli zakon o dolgotrajni oskrbi. ... Kot zdravnik pa moram reči, da je evtanazija skrajno sprevržena in v popolnem nasprotju z našo Hipokratovo prisego. Zdravnik je zato, da lajša, pomaga, da je zaupnik, ne more biti pa zdravnik rabelj. ... Iz prve roke kot zdravnik s skoraj 40 let delovnimi izkušnjami na različnih deloviščih, tudi dolgo v bolnišnici, moram reči, da poznam to trpljenje od blizu. In ko pacientu zagotoviš roko, ki ga bo spremljala, ko mu lajšaš bolečine, ko mu pomagaš urediti to socialno okolje, ko se pogovoriš z njegovimi bližnjimi sorodniki, ko narediš načrt, nihče več ne želi samomora oziroma nihče ne prosi pilule, da to končamo. Ampak zanima ga, ali bomo ob njem, ali bomo pomagali, kako bo pa s sorodniki, kako bo za otroke poskrbljeno ... Pomembna je ta celostna paliativna oskrba, ko poskrbiš za umirajočega in njegove bližnje, in to se v Sloveniji že dogaja in zmoremo. In ravno o tem smo govorili o predlogu zakona o paliativi. Ta zakon je naslovil vse te potrebe, kako zagotoviti na celotnem ozemlju Slovenije dostopnost do teh storitev. Vsak pacient, ki je v obravnavi zaradi kronične bolezni, rakave ali druge, njegov terapevt predvideva paliativne ukrepe. Kronične srčne bolnike na primer zdravimo s kisikom.«.«

Dr. Urh Grošelj, zdravnik:
»Zdravniške organizacije temu zakonu praktično enotno nasprotujejo. Svoje izjave so podale tako komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, ki ni samo zdravniška organizacija, ampak združuje različne profile tega področja, pa Slovensko zdravniško društvo, Zdravniška zbornica Slovenije, Slovenska medicinska akademija, Medicinska fakulteta v Ljubljani je dala izjavo. Temu predlogu nasprotuje tudi Društvo Hospic, se pravi vsi ti ključni strokovni deležniki so se jasno izrekli proti. To, da se ne upošteva stroke, je ena od pomembnih rdečih luči. Zakaj sam zakonu nasprotujem? Ker ima taka individualna odločitev posameznika posledice za družbo kot celoto. Vsak tak zakon, ki ureja neko izjemno situacijo, pomeni, da se bodo kar naenkrat znašli v teh situacijah ljudje, ki se sicer tam ne bi znašli. To videvamo v državah, ki imajo izkušnje. 45 odstotkov starostnikov v ameriški zvezni državi Oregon je izrazilo mnenje, da so se odločili za pomoč pri samomoru tudi zato, ker ne želijo biti v breme s svojcem. Gre za ogromna etična in družbena tveganja. Ta zakon po našem videnju bo najbolj ranljive skupine v populaciji izpostavil dodatnim tveganjem.«

Dr. Borut Ošlaj, filozof:
»V naši družbi dejansko obstaja določeno število ljudi, ki neznosno trpijo, ki so tik pred smrtjo in ki jim v danih socialnih, tudi demografskih, zdravstvenih situacijah, nismo zmožni zagotoviti dostojanstvenega umiranja. Zato je problem, s katerim se ukvarjamo, dejansko tak, da se mu moramo resno posvetiti. Vprašanje, ki ostaja v ozadju, je, kaj dejansko storiti za to, da bo v naši družbi ljudi, ki potrebujejo pomoč ob umiranju, čedalje manj, in jim bomo lahko na ustrezen način pomagali. Odgovor, ki ga ponujajo pobudniki in ki ga želi sprocesirati preko referenduma tudi vladajoča koalicija, je, da je potrebno problem trpečih urediti tako, da jim omogočimo predčasno smrt, to pomeni z usmrtitvijo na njihovo zahtevo po eni strani, kar pomeni evtanazijo, in z asistiranim samomorom na drugi strani. Če bi na ta način dejansko rešili problem trpečih, hkrati pa ne bi vplivali na nikogar drugega in ne bi spreminjali širših dimenzij življenja in naše družbe, potem bi bila taka rešitev zadovoljiva. Ker pa ni ... je tak odgovor, tovrstno reševanje problema umirajočih in trpečih, zelo, zelo nevarno. S humanostjo to nima dosti opraviti. Gre za obliko sprenevedanja. Humano ni to, da omogočimo peščici trpečih predčasno smrt, humano je to, da spravimo zdravstveni sistem na noge. Aktualna koalicija tukaj žal ni prispevala kaj dosti k temu, da bi se zadeva popravila, temveč se, kot vemo, iz dneva v dan slabša.«

Tereza Novak, poslanka Gibanja Svoboda:
»Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja nastopi takrat, kadar paliativna pomoč ni učinkovita. In v resnici strokovnjaki govorijo o tem, da pač paliativna pomoč ne more rešiti vsega. Tudi vsi ljudje nismo primerni za v hospic. Še prav so te ustanove zelo pomembne, tudi po mojem mnenju. In paliativna oskrba je izjemno pomembna, ampak ne more rešiti vseh. Ni res, da bomo prisilili kogarkoli. To gre zgolj za neko novo pravico, ki jo bo verjetno izkoristilo strašno malo ljudi. ... Lahko pogledamo, kaj se dogaja v tujini, čeprav jaz moram reči, da nimamo podatkov o zlorabah zabeleženih, v raziskavi jih ni. Pri nas govorimo o tej možnosti, kadar imaš terminalno bolezen, ki se izteka, ki nima več druge rešitve. Ne govorimo o mladih in njihovih nesrečnih boleznih. Sploh ne gre za to. Gre za to, da ko se ti življenje izteka, se ti lahko zgodi, da boš trpel in boš trpel mogoče par dni, ampak v tem primeru bi lahko zaprosil za pomoč, da tega trpljenja ne bo.«

Kaj sledi po referendumu?

Tereza Novak, Svoboda:
»Če bodo volivci rekli za, potem nekako štejemo, da je to naša obveza, da bomo šli na to pot uzakonitve, seveda z razpravo, z možnostjo izboljšav tega obstoječega zakona ali drugače. Če bodo rekli odločno ne, potem moramo ugotoviti, da kot družba nismo zreli, nismo sposobni tega zaupanja en drugemu in tudi institucijam, da bi lahko dopustili to možnost. Upam, da do tega ne bo prišlo. Ampak ljudje lahko vedno vložijo predlog zakona, tako kot ga je Srebrna nit.«