PRIČEVANJE: Vsaka ura, minuta bližine z umirajočim možem je bila dragocena

Družinska kateheza | 03.06.2024, 07:10 Marjana Debevec

V času, ko se v družbi veliko pogovarjamo o pomenu zadnjega obdobja življenja in dragocenosti tistih trenutkov, je za naš radio svojo zgodbo podelila Marjana Bric s Prekmurja. S hvaležnostjo, da je odprla svoje srce, objavljamo njeno pričevanje. Prisluhnili mu boste lahko jutri, v torek zvečer ob 20.00 v Družinski katehezi, v kateri pa bo svoje doživljanje tistih trenutkov odstrla še ena gostja.

»Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13) so Pavlove besede v pismu Filipljanom, katere je imel moj pokojni mož za vodilo v življenju.
V štirikratni borbi z rakom se je močno opiral na Boga. Z njegovo pomočjo je zmogel.

V mojem življenju je že kar nekaj meni dragih ljudi odšlo v večnost. Želela bi pa podeli življenjsko zgodbo hoje z možem in tudi spremljanja v zadnjem letu, mesecih, dneh, urah.

V bolezni in zdravju ... do konca

Na sredini srednje šole ga je rak prvič zaustavil za eno leto in tudi za pol leta prikoval na invalidski voziček. Le ta ga je pripeljal med ljudi – v Prijateljstvo bolnikov in invalidov, kjer sta se najini poti tudi srečali in po treh letih hoje sva si obljubila zvestobo ..... v bolezni in zdravju...do konca.

Po letu in pol zakona, namesto, da bi se razveselila otroka, sva se spopadla s ponovitvijo raka pri možu. Vso kemoterapijo, obsevanja, vse poti na OI je mož jemal z velikim optimizmom, zaupanjem, da bo vse v redu.

Enkrat je že prehodil to pot. Meni je bilo od začetka zelo hudo, toda potem sem tudi sama vse poti, moči usmerila v željo po moževi ozdravitvi .To leto naju je povezalo, združilo, okrepilo najin zakon.

Brez otrok?

V tem času so malenkosti zaradi katerih sva se kaj sporekla odpadle. V taki preizkušnji lestvica vrednot dobi pravi vrstni red. In življenje gre naprej. Spoznaš pa, da tudi prihod otrok v zakon ni samo po sebi umeven, da lahko zdravljenje raka prepreči tudi to.

V iskanju smisla najinega zakona sva se vključila v delo v župniji, toda manko otrok je ostajal nekje globoko skrit v srcu. Dolgo je zorela odločitev za pot rejništva oziroma posvojitve. Tako sta po 10 in 12 letih prišle v najin zakon sestrici, dojenčici. Zaživeli smo kot družina, najprej rejniška, pozneje pa tudi posvojiteljska.

Koliko solz je bilo prelitih

Brez raka nam je lepo, v sreči, veselju življenje teklo osem let. Potem se je mož ponovno soočil z rakom, tokrat debelega črevesja. Sledila je operacija, bolečine, trpljenje,....pa tudi znamenja. V noči ponovne operacije, ko je mož zrl že v onostranstvo, sem doma trepetala, se kregala z Bogom, ga prosila, rotila...... molitvena podpora mnogih je krepila, dajala moči.

Mož je ponovno z zaupanjem, vero, optimizmom sprejel vse tegobe polletnega zdravljenja. Spet postaviš življenje na prave tirnice in greš naprej.

Po petih letih od raka na debelem črevesju so se pa pojavile metastaze na pljučih. Sum, strah, negotovost o najhujšem je bila med nama. Po potrditev diagnoze, sva šla, ko smo bili na DIŽ-evih počitnicah v Veržeju. Koliko solz je bilo takrat prelitih, pa tudi koliko molitev prepletenih, koliki zakonci so se zahvalili za zdravje v družini,...

Ko ti zdravniki rečejo, da ti nimajo več kaj dati

Do takrat je šlo še kar ves lepo, mož je vedno zaupal medicini, dokler mi lahko pomagajo.....Tukaj se je pa že skoraj in to pri 50 letih ustavilo. Ko ti zdravniki rečejo, le še eno leto življenja imaš, ko ti rečejo, nimamo vam več kaj dati, ne kemoterapija, ne obsevanja, ne operacija, ne pridejo v pošev.

Ja, takrat se ti pa sesuje svet. Izgubljaš moža, človeka, ki ti v življenju pomeni vse, človeka, ki ga imaš neizmerno rad, ... Brez vere, brez molitve, brez prijateljske podpore bi na tej točki verjetno odpovedala, toda nisva, nisem.

Z možem sva iskala naprej, še v večji navezi, z večjo ljubeznijo, s tistim, kar ostane, kot je mož neštetokat ponavljal NAŠI ODNOSI IN LJUBEZEN drugo vse mine. Ni se vdal, prišel je v paliativno ambulanto na OI in smo eno leto z biološkimi zdravili, sicer tudi z nekaj stranskih učinkov, živeli naprej.

V tem letu sva dočakala srebrno poroko, birmo hčerke, mojo okroglo obletnico,.... Po letu dni so pa tudi tukaj povedali, da telo več ne odreagira in da pride v poštev še samo protibolečinska terapija.

Dolgo, dolgo, dolgo ga nisem spustila

Takrat se je pa začelo moje petmesečno spremljanje, hoja skupaj z možem, ki odhaja. Ne nisem ga spustila dolgo, dolgo, dolgo. Nisem bila sposobna se sama soočiti s skrbmi za družino, dom ... Ostani še z nami, so bili moji nešteti notranji kriki. Zakaj mi, zakaj nam ga jemlješ pri teh letih, je bilo nešteto kreganj z Bogom.

Vera je ostala, saj sem tako imela se s kom kregati. In vera je rasla, zorela tudi v večno življenje.

Zdravje moža je pa bilo iz meseca v mesec slabše, toda do konca, prav do zadnjega dne je upal, verjel v čudež ozdravitve. Vsak dan življenja, ki nam je bil podarjen, je zapisan z zlatimi črkami.

Še v teh zadnjih mesecih življenja, pa tudi trpljenja, je bil moj mož zgled pokončnega, vernega, ljubečega moža in očeta, marsikomu za zgled in opomin, zgled potrpežljivosti prenašanja tegob bolezni, zgled vsak trenutek narediti kaj dobrega za druge, zgled sodelovanja, pomoči v župniji ...

Čudež sprave in odpuščanja v luči povojnih pobojev

V teh mesecih so se dogajale izredne stvari, pravim jim kar čudeži. Le tri mesece pred smrtjo je bil priča sprave, odpuščanja med in povojnih pobojev v slovenskem narodu. Bog naju je kljub tegobam bolezni pripeljal na DIŽ-ev seminar z naslovom "Ko pridejo preizkušnje".

Seminar je bil kakor naročen tudi za najine preizkušnje. Kalili, bodrili, molili, izjokali smo tam svoje bolečine in tudi bolečine drugih. Izjokali smo tudi življenjsko bolečino človeka – sina, kateri še takrat, ko se je to zgodilo, sploh ni bil rojen, pa je nosil v sebi očetovo dejanje naročenega uboja moževega starega očeta.

Ta mož je prosil v sobotnem večeru, ko smo vsi govorili o svojih preizkušnjah, mojega moža za spravo in odpuščanje. Odpustil mu je, objela sta se in tekle so solze. Ta dogodek je mož opisal vsem sorodnikom, da je skoraj po osemdesetih leti dobil noto odpuščanja.

Majhne pozornosti, ki bodo za vedno ostale zapisane

Sama sem pa dozorela v predajanju moža v božje roke šele tri tedne pred smrtjo. Ob hudi nesreči hčerkine sošolke, bila je kar nekaj časa v komi, sem obsedela po maši v cerkvi in prvič začutila, da sem pripravljena na smrt moža. "Bog ozdravi to desetletno deklico in sprejmi k sebi mojega moža."

S solzami, a mirnostjo v srcu sem začutila, da bo življenje z njegovo pomočjo, pa četudi iz večnosti, šlo naprej.

Prišli so božično novoletni prazniki. Ker je bil moj mož zelo povezan s Cerkvijo, globoko veren, so mu zakramenti, še posebej zadnji mesec, ko ni več mogel k maši, veliko pomenili, ga krepili, dajali moč, upanje ...

Imeli smo mašo doma, duhovni vodja in zakonci iz zakonske skupine. Prinašanje obhajila na nedeljo, najine skupne molitve, križ na čelo, objem, poljub, te majhne pozornost ljubezni, so velika dejanja zapisana za vedno.

Na obisk so prihajali sorodniki. Vsi smo slutili, da se njegova življenjska pot izteka, toda o tem se nismo kaj dosti pogovarjali. Niti midva sama ne. V tistih zadnjih dneh ni bilo velikih besed med nama, pogledi, dejanja in z mirnostjo v srcu sem vedela, kaj si želi, tudi kakšen pogreb si želi.

Ta sveti čas odhoda sva bila sama – jaz in moj ljubljeni

Dnevi spremljanja moža so močno klesali, utrjevali, kazali smisel življenja in mi utrdili vero v večno življenje. Dragocenih izkušenj zadnjih dni življenja z možem ne bi želela izpustiti.

Vsem tistim, ki to zgodbo življenja berete, še posebej vsem tistim, ki sedaj spremljate hudo bolne, bi želela položiti na srce, vztrajajte, bodite močni, ne obupajte! Ni lahko, je pa odrešujoče. In ko je čas, dovolite oditi v drugačen odnos.

Vsaka ura, minuta, bližine z umirajočim je dragocena, je velik zaklad, velika naložba, pridobitev v življenju. Težko je v takih trenutkih, blagodejna je podpora, pogovor, bližina, molk, molitev, ljudi, ki te skušajo razumeti, ki ti ne govorijo klišejev, saj bo vse dobro.

Zadnje ure življenja moža pa nisem želela nikogar ob sebi. Ta sveti čas po odhodu duhovnika sva bila le jaz in moj ljubljeni. Brez strahu v molku in tišini, v molitvi, v solzah, v držanju za roko, hlajenju čela in prsnega koša, v bližini. Le to je potrebno nič drugega.

Ostaja močna vera v večno življenje

Potem zmanjka objem, stisk, manjka nasvet, križ na čelo, manjka fizična prisotnost, je pa zelo močna duhovna prisotnost. Ta se pozna tudi pri dekletih – tata bi pa to tako naredil, svetoval. Ostaja za vedno močna vera v večno življenje.

Morda se včasih pritihotapi grenak priokus, zakaj nisem v zadnjih tednih več časa preživela z možem, zakaj se nisva več pogovarjala, zakaj v teh tednih nikoli o smrti. Z mirnostjo v srcu si pa rečem, toliko sem takrat zmogla.

Z veliko hvaležnostjo v srcu zrem na to najino prehojeno pot, na zadnje ure zemeljske prisotnosti.

Bogu sem hvaležna za to pot.