Do kam sežejo okoljska vprašanja v dobi "Kruha in iger"?

Komentarji | 16.07.2024, 15:29 Blaž Lesnik

Znašli smo se v vročici dolgega, morda celo rekordno trajajočega vročinskega vala. Še mesec dni nazaj smo se v mokrem juniju spraševali, ali sploh kaj bo iz letošnjega poletja. Potem je čez noč prišel prvi val, po kratki ohladitvi z neurji in točo temperature iz dneva v dan vztrajno rastejo nad 30, 35 stopinj, na Balkanu in v južni Italiji celo nad 40 stopinj C. Razmeroma hladen uvod v poletje je pozabljen (tako pač deluje človeški spomin), zdaj je naša glavna skrb izogibanje vročini in hlajenje. S pivom ob spremljanju nogometne tekme ali v ohlajeni dnevni sobi ob navijanju za "Pogija", ki se mu nasmiha tretja zmaga na najprestižnejši kolesarski dirki na svetu.

Ko bo konec tedna v Nici francoska pentlja »zvezana«, bodo naši pogledi že segli proti Parizu, kjer se bodo 26. julija začele olimpijske igre. Najbrž marsikdo ob vseh tegobah in izzivih, ki nas obkrožajo, zamahne z roko, rekoč: Svet živi v duhu rimskega slogana Panem et circenses - Kruha in iger. Še večja verjetnost za tak komentar je v naši plešoči Sloveniji, kjer je bila ena glavnih novic v preteklih tednih, katero od naslednjih tekem si bo ogledal naš premier.

Seveda nisem na strani zagrenjencev, ki vidijo v vsem, kar navdihuje ljudske množice, slabo, nepotrebno ali nekoristno. Šport navdihuje in nas, maloštevilčne, a hkrati tako razdeljene prebivalce na sončni strani Alp, ob vrhunskih dosežkih slovenskih asov tudi povezuje. To je izjemno pomembno in mislim, da je prav pokazati strast, navijati za »naše« in se skupaj veseliti ob njihovih trdo zasluženih uspehih. Ker je čas dopustov, počitnic in je v takšni vročini res težko razmišljati, bi lahko tu postavil piko in - končal. A svet se je spremenil: obdobja »kislih kumaric« ni več, odkar imamo internet, oziroma smo, če sem malo ciničen, kar ves čas potopljeni v kisle kumarice, ki nam jih ponujajo družbena omrežja.

Politika je že od nekdaj preusmerjala jezo državljanov zaradi takšnih ali drugačnih problemov na jedačo, pijačo in zabavo. Zadeva deluje. A izkušnje učijo, da težave znajo plavati in jih ni moč utopiti. Med glavna globalna vprašanja, kjer odgovori na kratki rok ne delujejo, sodi naš odnos do okolja. Bodisi gre za podnebno krizo, onesnaževanje zraka in vode, uničevanje ekosistemov ali izgubo biotske raznovrstnosti: izzivi so zahtevni, kompleksni in terjajo odločne odgovore, ki ne morejo biti kratko ali srednje ročni. Žal je politika pogosto prepletena z različnimi interesi, kjer so v igri ekonomski pritiski in različne lobistične skupine. Tako se zdi, da ima tudi veliki paradni konj Evropske unije - zeleni prehod vse manj privržencev. Sredi junija je okoljskim ministrom unije vendarle uspelo potrditi zakonodajo o obnovi narave. Gre za ključni del paketa zelene zakonodaje EU, ki pa so ga močno kritizirale kmetijske in nekatere druge skupine ob že omenjenem širšem upadu podpore podnebnim politikam. Zato je bila po petih letih pogajanj to velika zmaga za takrat predsedujočo povezavi Belgijo. A šlo je na tesno, saj so proti glasovale Italija, Madžarska, Nizozemska, Poljska, Finska in Švedska, zaradi tradicionalno različnih pogledov med Flandrijo in Valonijo pa se je morala vzdržati celo Belgija. Uredba je bila sprejeta po zaslugi Avstrije oziroma njene okoljske ministrice Leonore Gewessler iz stranke Zelenih, ki je s tem povzročila globoko razpoko v koaliciji pred septembrskimi državnimi volitvami. Pogum zagovarjati načela in stopiti na stran zaščite narave ali (kot trdijo nasprotniki) podleganje evropski ideologiji zelenega prehoda?

Za kaj pri uredbi o obnovi narave pravzaprav gre? Zakon predpisuje državam članicam sprejetje ukrepov za obnovo vsaj 30 odstotkov kopenskih, obalnih, sladkovodnih in morskih habitatov, ki niso v dobrem stanju. Do leta 2040 naj bi znašal delež obnove 60, leta 2050 pa vsaj 90 odstotkov. Sprejeti je potrebno tudi ukrepe za zaustavitev upadanja populacij opraševalcev. Večina pogajanj se je vrtela okrog kmetijskih ekosistemov in kmetov. Seveda so prav kmetje tisti, ki najprej na lastni koži izkusijo posledice podnebne krize in upadanja biotske raznovrstnosti. Zato bi bilo po svoje logično, da bi jo podpisali pravi. A zaradi slabih izkušenj iz preteklosti in podpihovanja ideološke vojne, so se razplamteli dvomi in strahovi.

Medtem je v Sloveniji oziroma največjem parku naše prestolnice vse bolj vroče vprašanje Magnificovega koncerta. Potem ko je zavod za varstvo narave še drugič zavrnil soglasje za izvedbo dogodka v Tivoliju, so mestni svetniki 1. julija po hitrem postopku izglasovali spremembe in dopolnitve odloka o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. S tem je ljubljanska občina zaobšla dosedanjo ureditev, ki je predvidevala soglasje omenjenega zavoda glede organizacije prireditev. Tudi javni poziv več kot petdesetih strokovnjakov s področja arhitekture, biologije, ekologije in drugih ved naj mestni svetniki zaustavijo »nesmiselno vztrajanje občine pri izvedbi koncerta pevca Magnifica v parku Tivoli« ni pomagal. Pogum zagovarjati pravico glasbenika, da tako kot nekateri drugi organizatorji izpelje svoj dogodek ali podleganje volji župana, ki je Magnificov dober prijatelj in ima (mimogrede) odprt še en zelo odmeven in pomemben okoljski dosje: kanal C0?

Vprašanja, ki jih odpiram, niso enoznačna, še manj enostavna. Naj za konec kot primer navedem dilemo, ki smo jo spoznali ob snemanju oddaje Doživetja narave v novomeškem mestnem gozdu. Kettejev drevored, ki poteka čez grič Marof, že od leta 1891 velja za eno najlepših novomeških sprehajališč. Uvrščen je v inventar najpomembnejše naravne in kulturne dediščine v Sloveniji in je kot spomenik oblikovane narave tudi zaščiten. Na določenih mestih ga obdaja gozd s posebnim namenom, katerega stari in mogočni hrasti ogrožajo kostanj v drevoredu. Čemu bi kot skrbniki dali prednost? Težko vprašanje... 

Ko se bomo med poletnim oddihom sprehajali v naravi ob kakšnem obrečnem gozdu, pašniku ali travniku, morda v gorskem iglastem gozdu, ali kje drugje, lahko o takšnih vprašanjih razmišljamo. Lahko si predstavljamo, kako bi območje našega oddiha izgledalo, če bi ga pozidali ali kako drugače prepustili uničenju. In seveda se je prav vprašati tudi, koliko je pri nas neodvisnih strokovnjakov, ki so s svojim stališčem pripravljeni stopiti na stran narave in v dobro človeka, ter kako jih podpreti. Le tako bi smeli upati, da se zavajanje politike »kruhu in igrah« izjalovi preden bo prepozno.