Demokracija, sinodalnost in dan starejših
Slovenija | 12.07.2024, 15:12 Dr. Igor Bahovec
V prispevku se bom posvetil nekaterim temam, ki izhajajo iz treh dogajanj v Cerkvi v preteklem in prihodnjem tednu. V nedeljo je bil papež Frančišek v Trstu soudeleženec na zadnjem dnevu 50. italijanskega socialnega tedna, v torek je bilo objavljeno delovno gradivo (Instrumentum Laboris) za oktobrsko zasedanje škofovske sinode o sinodalnosti, prihodnjo nedeljo pa praznujemo svetovni dan starih staršev in starih. Na prvi pogled se zdi, da gre za precej ločene zadeve, vendar ni tako: nekatere teme, izzivi, spodbude in povabila se pojavljajo v vseh treh omenjenih dogajanjih; včasih so izražene podobno včasih dopolnjujoče.
Tema socialnega tedna je bila demokracija, točneje »V osrčju demokracije. Soudeležba med zgodovino in prihodnostjo«. Jasno je, da tema demokracija ni le vprašanje Italije in italijanskih katoličanov. V različnih delih zahodne civilizacije in v svetu je v območjih demokratičnih sistemov v zadnjem obdobju prišlo do povečevanja družbenih delitev in ločitev, ki se marsikje izražajo v naraščajoči polarizaciji. Med drugim se je to pokazalo tudi pri več volitvah v zadnjem obdobju, denimo v Veliki Britaniji in Franciji, pa v Indiji. Podobne delitve se kažejo v predvolilnem času v ZDA. Polarizacija v območju političnih strank in pogledov, ki jo doživljamo v naši državi torej ni osamljen primer.
Na podlagi teh in drugih dejstev mnogi govorijo o krizi demokracije. Kako se odzvati kot državljan in kot kristjan, sam in povezan z drugimi? Kako razumeti sporočilo družbenega nauka Cerkve, da politika ne zadeva le urejanja skupnih zadev ampak jo lahko razumemo kot delo za skupno dobro. K čemu smo poklicani kristjani?
Na srečanju z delegati socialnega tedna je papež Frančišek predlagal dva razmisleka, ki se navezujeta na besedo srce v naslovu srečanja. V prvem je krizo demokracije primerjal ranjenemu srcu. Po papežu »besede demokracija« ne gre razumeti predvsem skozi volitve, ampak kot »ustvarjanje pogojev za izražanje in dejavno soudeleženost«. Prepreke soudeleženosti v družbi so denimo korupcija, nepravnost, družbena izključenost in odrinjenost na rob družbe, kultura odmetavanja. To rani ljudstvo, toliko bolj kjer elita oblasti deluje samoreferenčno, kar pomeni, da »ni sposobna poslušati ljudi in jim služiti«. V tem pogledu je pomemben poudarek, da je potrebno kritično preverjati načine družbene pomoči ljudem v stiski. Papež je brezbrižnost imenoval rak demokracije, a istočasno je oblike pomoči, ki ne priznavajo dostojanstvo ljudi ali ki ljudem dajejo občutek, da so družbeno nekoristni, imenoval »družbena hinavščina«.
Drug razmislek je o načinih kako spodbuditi soudeležbo. Omenim naj par poudarkov v zaključku, ki sledijo podajanju primerov dobrega delovanja. Namesto da bi se pritoževali razvijajmo delo za skupno dobro. Ne moremo ostati pri zasebni veri ampak imeti pogum, da podamo »predloge za pravičnost in mir«, da smo glas teh, ki jim javnost ne priznava glasu. V homiliji je bil še bolj jasen: jasno je začrtal razliko med resnično vero in vprašljivo religioznostjo. Veri ni vseeno za stisko in trpljenje drugega človeka in drugih skupin, ampak sliši krik ubogih in krik stvarstva, in si dejavno prizadeva za dobro drugega, za skupno dobro in dostojanstvo slehernega človeka. Nasprotno je z
»religioznostjo, ki je zaprta sama vase, ki pogled dviguje v nebo ne da bi jo skrbelo kaj se dogaja na zemlji, in praznuje bogoslužje v cerkvah, medtem ko pozablja na prah na naših ulicah«. Take religioznosti in take religije ne potrebujemo.
Osrednje sporočilo je jasno razvidno: da bi lahko bili vsi vključeni v skupno življenje. Na drugih mestih, denimo v Evangelium Gaudium, Veselje evangelija in Fratelli tutti, Vsi bratje, papež poudarja, da model pastoralnega in političnega delovanja ni krogla, popoln lik kjer ni razlik, ampak nepravilni polieder. Lik z mnogimi različnimi ploskvami, kjer je prostor za vse, kjer so odnosi in povezave med ploskvami in kjer je vse prepleteno v en lik. Drugače rečeno, polieder govori o enkratnosti vsakega človeka, o medsebojnih odnosih in vezah in o tem, da smo vsi povezani kot eno človeštvo. V njem je prostor tudi za nepopolne, ranjene, nemočne.
Primerno se je vprašati, kako sami razumemo demokracijo in politično delovanje, koliko je v nas živo zavedanje razvijanja soudeleženosti in koliko smo zadovoljni z načinom, ki demokracijo reducira na vidik volitev med političnimi strankami. Enkrat si moramo odgovoriti – če politiko razumemo v smislu delo za skupno dobro, mnoga javna delovanja vsebujejo tudi elemente političnega delovanja v širšem smislu. V vsakdanjem življenju so to oblike pomoči potrebnim (npr. Karitas), vključenost v kulturna društva, delo z mladimi itd. Z drugimi besedami: soudeleženost kot delo za skupno dobro se kaže kot aktivno državljanstvo, sodelovanje v civilnih okoljih in/ali lokalni skupnosti itd. Vsaka udeleženost v teh območjih seveda ni delo za skupno dobro – lahko je delo zase ali za svoj zaprti krog. Toda krščanstvo ni enklava življenja zase.
Glede civilnega delovanja mislim, da se je primerno spomniti na Janeza Evangelista Kreka. Čas se je spremenil, vendar mislim, da nas lahko navdih, ki je njega vodil, in pogum za delovanja spodbudijo k bolj dejavnemu vključevanju za skupno dobro danes. V filmu o Kreku, ki smo ga pred leti naredili v okviru študijskega krožka socialne akademije, smo skušali pokazati prav to: kaj lahko njegova vizija, navdih, pogum in pričevanje spregovori sodobni družbi. Z drugimi besedami: kako poživiti živ spomin, ki bo lahko rodil sadove danes. Film z naslovom »Samo začeti je treba« je dostopen na internetu in povabim k gledanju.
* * *
Ali imajo te besede kaj skupnega z dnevom starih staršev in starejših? Mislim da: eden ključnih ključni vidikov je vprašanje kako razumeti soudeležbo starejših v življenju družbe.
Nedvomno je velika prepreka soudeleženosti osamljenost in odrinjenost na rob (kar ni omejeno na starejše!) in kultura pretiranega individualizma, zaradi katere so v preveliki meri razpadle družbene vezi razširjene družine, sorodstva, lokalnega in interesnega povezovanja.
Vendar se mi zdi večji problem nerazumevanje medgeneracijskih odnosov. Celoto življenja družbe lahko zaživimo samo, če k njej prispeva vsaka generacija njej lasten delež in če med generacijami obstaja ploden medsebojni odnos. Specifičnost doprinosa starejše generacije so denimo izkustvo, spomin, izročilo, modrost. Mimogrede, brez
spomina, plodnega izročila in modrosti se izgubi ukoreninjenost neke skupnosti, pa naj bo to družina, narod, cerkev ali drugo. Skupnosti, kjer ni zdrave refleksije preteklosti ne more razviti stvarne vizije prihodnosti, zato tudi težko prepoznava k čemu konkretno je poklicana v sedanjosti. Osnovni pogoj za celovito skupnost je medsebojno dopolnjevanje, sinergija različnih delov.
Toda, ali so vsi stari modri – seveda ne. Zdi se, da je danes modrih starejših ljudi malo: za precej več starejših sta značilna drugi tipični drži: ali trdota, npr. nezaupanja do mlajših, ali razpršenost, izgubljenost. Zdi se, da samo tisti starejši, ki so odprti drži modrosti, lahko prisluhnejo konkretnosti življenja drugih, tako mladih kot srednje generacije, jim ne vsiljujejo svojih rešitev, in so sogovornik na skupni poti. Čeprav mislim, da so samo nekateri odprti takemu odnosa med generacijami, menim, da je to eden ključnih dejavnikov dobre prihodnosti. Spodbujanje procesa in razvijamo takega načina medgeneracijskega srečanja prepoznavam kot upanje za rast nove kulture, v kateri bo več bratstva, kulture srečanja in bližine.
In sinoda? Poslušanje, srečanje, soudeleženost, ustvarjalnost, ki se rojeva v procesu skupne hoje – to so le nekatere poteze sinodalne poti. Zato morda le par točk. Prvič, razvijanje soudeleženosti v javnem prostoru in v cerkvenem prostoru sta dva vidika iste drže: drže kulture srečanja, etike odnosa ljubezni – tako znotraj krščanskih skupnosti kot v iskrenem dialogu v javnem prostoru. Mislim da enega brez drugega ni mogoče razvijati. Drugič, med pomembnimi temami sinodalnega srečanja v oktobru je vprašanje spremljanja. Gre za poslušanje in spremljanje s strani ljudi, ki imajo življenjsko izkušnjo, ki so z življenjem izpričali zaupanje. Strokovno znanje je v veliko pomoč vendar samo po sebi ne zadošča. Tretjič, oktobrsko sinodalno zasedanje ni konec procesa, je pomemben korak na poti za katero so značilne tri dinamike: 1. videti, tako da se srečamo, slišimo, razvijamo kulturo bližine; 2. presoditi na način duhovnega razločevanja in odločitev; 3. delovanje.
Naj sklenem: Temeljni klic sinode je evangelizacija oziroma način življenja Cerkve danes in jutri. Če Cerkev dejansko razumemo kot občestvo, ki jo sestavljajo osebe verujoče v Sveto Trojico, je sinodalnost priložnost, da razvijemo način, ki omogoča, da so različni ljudje dejavno soudeleženi v skupnem življenju malih in večjih skupnosti. Koliko bomo to razvijali in živeli, je odprto vprašanje. Treba pa je priznati, da sinodalna dinamika Pogovora v Duhu omogoča, da se srečamo tako, da bolj prisluhnemo drug drugemu in skupaj Svetemu Duhu. Povabim, da to dinamiko vnesemo na naša srečanja. Ko tako srečamo drugega, prek drugih srečamo tudi uboge, vprašanje stvarstva in mnoga vprašanja družbe in kulture. Način sinodalne dinamike tako ni le prostor življenja znotraj Cerkve ampak naše poklicanosti živeti sredi sveta.
Krekove bede »Samo začeti je treba« nas lahko spodbudijo, da tudi sami generiramo nove procese. Srečanje in povezanost tako postaja prostor upanja, ustvarjalnosti in poguma v konkretnem življenju.
