Meta PotočnikMeta Potočnik
Slovenska in evropska zastava (foto: Rok Mihevc)
Slovenska in evropska zastava | (foto: Rok Mihevc)

30 let opozoril

Komentar tedna | 07.06.2024, 14:30 Lenart Rihar

Na resna opozorila, zlasti ob vprašljivih korakih politike, smo navajeni, saj jih poslušamo že trideset let. Vprašanje pa je, kje je tista točka preloma, ko smo jih preslišali preveč. Je naposled prišel čas, ko gre kolikor toliko normalni Sloveniji za biti ali ne biti?

Ob različnih opozorilih, tudi drastičnih, kot jih je denimo prinesel Svet Evrope sredi devetdesetih s svojo resolucijo 1096, smo upali, da bo šlo nekako na bolje. Ob osamosvojitvi so bile nekatere stvari pro forma urejene in so s tem zunanjim okvirom ter z močjo takratnega pomladnega vzgona državo držale v pravi smeri. A tiste energije niso bile dovolj hranjene, fasada je začela razpadati in spodaj se kaže, kako trdovratni so nekdanja struktura, nekdanji vzorci, nekdanja mentaliteta. Tu in tam pa spet tam, vedno večkrat in na vse več mestih buta na dan nekaj, kar smo mislili, da smo pustili v svoji severnokorejski zgodovini.

Demokracija na ravni parlamentarnega delovanja je bila stvar, ki je doživela še največji prelom z bivšim režimom. Seveda je res, da zaradi radikalno neenake štartne pozicije, zaradi volilnega sistema in pristranskih medijev že takrat ni bilo fer volitev. Država je zaživela nekako hibridno, s socialistično skupščino, ki je bila sama po sebi anomalija in strašna zavora. Pa vendarle: parlament je, če odštejemo kolobocije z raznimi pucki (v osebnih in strankarskih različicah) zvečine odslikaval rezultate volitev. Na daljši rok pa so bile zlorabe in totalitarna poškodovanost tolikšne, da se je obrat v demokracijo izkazal za prešibkega. Pomladna opcija je začela ne samo izgubljati, pač pa je v skladu z nagibanjem celotnega prostora v levo začela »kasirati« tudi skrajno negativne atribute za najbolj normalna, stoletja veljavna stališča. Vse to se je skokovito stopnjevalo z zadnjimi volitvami. Običajna idejna sredina, torej politična pozicija brez skrajnosti, je bila z najvišjih vrhov proglašena za fašizem, torej skrajnost samo. Z vedno večjimi koraki nas vodijo stran od pravil, ki zagotavljajo nek osnovni red.

Z rezultati teh trendov nam je izdatno postregel pretekli teden. Če so pred časom v parlamentu ponavljali glasovanje, češ da jih je motil kozmični dež, so ta teden že povsem neposredno kršili poslovnik. Državni zbor je zakonodajno telo, torej telo, ki predpisuje, kakšna so pravila tako rekoč za vse plati skupnega življenja. In potem to telo krši pravila, ki si jih je samo postavilo za svoje lastno delovanje. To pomeni razpadanje samega jedra pravne države, tudi če odmislimo kontekst predvolilnih manipulacij in podporo skrajnemu islamizmu. Poleg tega so kar trije vidni novinarji, ki niso po dlaki vladajočim, imeli opraviti s pravosodnimi oz. represivnimi organi. Vključno z nekimi sumljivimi vožnjami po zasebnem dvorišču – v slogu režimskih milic.

Ne vemo, kako bo današnji čas videti čez leta, a če smo na poti radikalnega padca, bo ta teden eden od mejnikov. Doslej je situacija vseskozi ostajala v tistih mejah, znotraj katerih naraven, mehek obrat na bolje le ni bil iluzoren. Upajmo, da je mogoč tudi še po tem tednu. Ob tem živeti, kot da ni nič, kar vidimo, da premnogi ljudje počnejo, pa ni dobro. V tem smislu bodo veliko povedale nedeljske volitve ter referendumi o zakajanju, zastrupljanju in ubijanju. Pravzaprav bi težko bolj neposredno glasovali o svoji prihodnosti.

Pravkar sem prebral še neobjavljen članek o škofu Vovku in povojnem mesarjenju oblasti po Selški dolini. Avtorica je na podlagi pričevanj zapisala: »Kadar je hudo, ljudje veliko molijo, naredijo veliko dobrega. Molitev omili strah, jezo, pohlep, sebičnost, negotovost, strah pred smrtjo ...«

Nekaj sorodnega so vendarle prinesli tudi dnevi od prejšnjega petkovega komentarja. Ni bila ravno molitev, a spomnili smo se 170-letnice smrti Josipine Turnograjske, prve slovenske pesnice in skladateljice pa tudi navdušene Slovenke, ki je komaj dvajsetletna zapustila impresiven opus in prelep osebnostni zgled. V Crngrobu so bile Pasijonke, s katerimi so se spomnili duhovnika, pesnika in mučenca Lada Piščanca. In bil je Kočevski Rog – z vso svojo trpko lepoto, z vsem svojim nedosežnim smislom. Vse to bi morala biti in so še vedno lahko naša izhodišča, naša sidrišča, naše možnosti: da nas uberejo za prave stvari, da nam naravnajo kompas, da v nas natočijo zanosa in miru. Naj ne izzvenevajo v prazno, naj ne bo prepozno.

Komentar tedna
Fotografija je simbolična (photo: Rok Mihevc) Fotografija je simbolična (photo: Rok Mihevc)

Premestitve duhovnikov v škofiji Novo mesto

V Škofiji Novo mesto so zaključili z imenovanji in osebnimi spremembami škofijskih duhovnikov, podatke so javno objavili na spletni strani škofije. Tudi duhovniki so že dobili dekrete, v ...

Praznovanja so se udeležili številni verniki (photo: Picasa) Praznovanja so se udeležili številni verniki (photo: Picasa)

Samo svetnik lahko tako prebudi eno mesto!

V središču jubileja, ki ga koprska škofija obhaja ob 1500 letnici prihoda Sv. Nazarija v Koper, je današnji praznik, saj 19. junija obhajamo njegov god. Nanj so se v stolni župniji, koprski ...

Monika Brilly (photo: Maja Morela) Monika Brilly (photo: Maja Morela)

Meliso v vodo za osvežitev

V tokratnih minutah za svetovanje smo se osredotočili na osvežilne pijače, ki jih lahko pripravimo doma. S tovrstnimi napitki sel lahko hladimo v prihajajočih vročih dneh. Gostja je bila Monika ...