Težki časi - Bog je z nami!

Komentar tedna | 03.06.2024, 12:52 Peter Lah

Naj te najprej opozorim, spoštovani poslušalec in poslušalka, bralec in bralka, da bo današnji komentar precej črnogled. Upam, tako kot nekoč Cankar, da bo na črnem ozadju bolj prišla do izraza mavrica, ta starodavni simbol miru in upanja.

Ko poslušam sebe in ljudi, opažam, da se radi pritožujemo. Kot princesa smo, ki so ji mehko postlali, pa jo je kljub temu ožulilo zrno graha.

Opolnoči sem peš šel z glavne rimske železniške postaje proti domu. Pol ure hoda. Pri izhodu se na ograjo izzivalno naslanja skupinica napol golih deklet. Dvomim, da so polnoletne. Ulica utripa v soju modrih luči. Zaslišim vpitje golega možakarja, okrog njega so štirje patrulje, na začetku ulice se oglasi sirena rešilca. Popotniki naredimo krog in hitimo naprej, mimo natakarjev, ki uživajo ob zastonj spektaklu. V vhodnih nišah ždijo brezdomci. Nekateri so si iz kartona in polivinila naredili sobo za eno noč. Skozi smeti hodim proti centru Rima, previdno, da ne stopim v iztrebke.

Hudo mi je

Prevevajo me nasprotujoči si občutki. Najprej se oglasi slaba volja nad otipljivim propadom ene od imenitnih evropskih prestolnic. Hudo mi je za ljudi, ki so v tako bednem stanju. Žrtve krutih razmer so, nič slabši od mene. Pomislim tudi na policiste in reševalce. Zagotovo si poklica niso izbrali zato, da se bodo ukvarjali z ljudmi, ki jih je družba izvrgla. Bolne, begunce, brezposelne je ustvaril isti politični in gospodarski sistem, ki meni omogoča udobno in varno življenje. Vendar jih jaz ne želim videti. Niso moj problem. Z njimi naj se ukvarjajo policisti in socialni delavci. Meni se mudi na kavo in v trgovino, potem pa skočim v mehko posteljo.

Kdo se ne bi zjokal?

V Rim se vračam iz Palerma, kjer sem se kot predstavnik višarskega svetišča udeležil niza dogodkov v podporo Ukrajini. Tamkajšnji župnik, biseromašnik, z energijo mladostnika, osvešča župljane in vse mesto o škandalu, ki ga predstavlja vojna v Ukrajini. Ne pritožuje se, ne kaže s prstom na politike, na Zahod, na nadišavljene demone v zlikanih oblekah, ki ljudi ščuvajo in jim prodajajo orožje. Don Felice ne kritizira in ne obtožuje. Povabil je zbor iz Harkiva, da je imel koncert in pel pri maši, medtem ko so na njihovo mesto padale ruske bombe. Moški pevci so bili pravkar vpoklicani, čez nekaj tednov bodo na fronti. Gledam v mlade obraze, polne življenja. Nekateri ne bodo dočakali jeseni. Kdo se ne bi zjokal?!

Ni vse samoumevno

S televizijskega zaslona me prebodejo oči mame, ki v rokah drži mrtvega otroka: "Zakaj? Kaj smo naredili, da zaslužimo tako usodo?" Nič takega nisi naredila, ji potiho odgovorim. In se vprašam: Kaj sem pa jaz naredil za to, da udobno in varno živim? Da imam elektriko in vodo, zdravnike, kadar jih potrebujem in policiste, ki vzdržujejo red in me zaščitijo? Da živim v deželi s socialnim sistemom, da nesrečnežem ni treba spati na ulici? Kaj sem danes naredil za to, da bo tako tudi ostalo in da bo morda celo bolje? Ni dovolj kritizirati in se pritoževati: Vse te reči bomo izgubili, če jih ne bomo vsak dan gojili.

Tudi Ukrajincem je bilo vse to samoumevno. Do dneva, ko so začele padati bombe.

Na začetku sem obljubil, da po črnini pride tudi nekaj barve. Na Višarjah imamo sliko Toneta Kralja: Nad razvalinami cerkve, ki so jo uničile bombe, se boči mavrica, simbol upanja. Po vesoljnem potopu je Bog obljubil, da zemlje ne bo več uničil. Po nevihti se prikaže mavrica. Po katastrofi se porodi novo upanje in novo življenje. Bog jamči za to.

Bog jamči, da nam bo uspelo, če bomo nekaj storili za to.

Verjamem v resničnost nauka o Sodomi in Gomori

Petkove okrogle mize v Palermu se je udeležilo nekaj deset ljudi. Cerkev ima štiristo sedežev. Tisti večer je bila nogometna tekma domačega moštva.

Don Felice, mladostni bisernomašnik, ni mogel skriti razočaranja nad prazno cerkvijo. Potegnil sem ga za rokav in mu prišepnil na uho: »Spomni se na zgodbo o Sodomi in Gomori, don! Če bi Bog v mestu našel pet pravičnih ljudi, bi mu prizanesel. Ni jih našel pet. Lot z družino je zbežal in začel novo življenje, mesti pa sta bili uničeni. Don Felice, prijatelj, tukaj si zbral veliko več kot pet ljudi! Dokler nas je toliko, se nam ni treba bati!«

Kakor mi je hudo zaradi nezanimanja ljudi za usodo bližnjega, tako trdno verjamem v resničnost nauka o Sodomi in Gomori. Posameznik je dolžan poslušati Boga in delati to, kar je prav. Če to dela, ga bo Bog rešil, tako kot je rešil Lota in njegovo družino. Ne bom se ukvarjal s sosedom, ker se mi ne pridruži, ampak bom opravil svojo dolžnost. Upam, da se mi bo pridružil tudi sosed. In ko nas bo pet, bomo pred pogubo rešili ne le sebe, ampak tudi našo občino in našo državo.

Zares hudo bo takrat, ko nas bo manj kot pet.