Za prvi album je vse leto »šparal« in jedel konzerve

Oddaje | 14.05.2024, 09:03 Marjan Bunič

Eden najbolj priljubljenih in uspešnih mladih slovenskih pevcev in avtorjev, multiinštrumentalist Žan Serčič je bil gost oddaje Petkov večer. Za njim je turneja koncertov po Sloveniji, pred njim veliki koncert v Križankah 18. junija, spet je nominiran za Zlato piščal za izvajalca leta, pripravlja pa že svoj peti album ...

V našem program največkrat zavrtimo Žanovo pesem 'Čudeži', v kateri se dotakne tistih stvari, ki jih najbolj ceni: »Vesel sem za ljubezen, družino, prijat'le – lepo je rad imet' ...«

»Na besedilo pesmi Čudeži sem najbolj ponosen. Spomnim se, da sem bil ob ustvarjanju te pesmi na prelomnem trenutku: Ko sem bil mlajši, mi je kariera pomenila vse, a takrat me je spreletelo. Kaj mi bo vse to, če nimam okoli sebe ljudi! Ob meni so ljudje, ki me imajo radi, moja družina, moji prijatelji, jaz pa sem vse potiskal stran, da bi zadovoljil neko svojo fikcijo. In ko sem se tega začel zavedati, me je objela moč hvaležnosti, spoznal sem, kako smo ljudje lahko včasih slepi; vse dragoceno imamo pred nosom, pa jemljemo za samoumevno. Tako so se zgodili 'Čudeži' in ne vem, če mi bo še kdaj uspela taka skladba. Pa si želim.«

V tej pesmi poje tudi o veselju »... da to, kar rad imam, sem odkril ...« Zdi se, da je največja sreča v življenju odkriti nekaj, kar imaš res rad.

»Pri meni je to nedvomno glasba in v zvezi s tem morda nasvet vsem tistim, ki razmišljajo o tem, da bi stopili na podobno pot: To, kar imaš rad, vsak od nas relativno hitro odkrije, potem pa se zgodijo strahovi ali predsodki ljudi, ki so nam blizu, pa se sploh ne zavedajo, da to počnejo, da se začnemo spraševati in dvomiti, ali je res pametno slediti sanjam. Zato, odkriti, kaj imaš rad, ni tako težko, težje je slediti cilju in vztrajati; tudi takrat, ko je najtežje in ko vsi dvomijo. To je ključ do resnične notranje sreče in prislužene samozavesti, ki tudi mene dolgo let ni spremljala, pa sem jo zdaj uspel na podlagi tega zgraditi.«

Žan se je za glasbeno pot odločil zelo zgodaj. Komaj 16 let je imel, ko se je s kitaro pojavil na šovu Slovenija ima talent, navdušil komisijo in prišel do finala.

»Izhajam iz delavske družine; oba, mama in oče, sta bila tovarniška delavca in ko sem se odločil za glasbeno pot, jima je bilo to srhljivo. Kako to misliš? Vse boš postavil na nitko, zato da bo mogoče nekoč uspelo? Bilo ju je strah. Prvi album sem snemal tako, da sem vse leto res 'šparal', jedel konzerve in vse svoje prihranke nesel v studio brez zagotovila, da bo sploh kaj iz tega. A vendar se je ravno iz tega koraka rodilo vse to danes. Sploh mama je imela kljub strahu zaupanje vame in je rekla: Žan, ti že veš; za karkoli se boš odločil, sem tu in te podpiram.«

Kaj je v Lenartu v Slovenskih goricah tako lepega, da se v njem lahko razvije tak talent?

»To je najlepše mesto na svetu, to bom trdil do konca življenja! (smeh) Pa ne le zato, ker me nanj veže kup lepih spominov in ker se tam počutim domače, samo Žan in ne Žan Serčič – neka ideja o nekem glasbeniku, ampak ker me tam ljudje res poznajo in so me videli odraščati. Lenart je ravno prav odročno mesto, da nismo toliko obremenjeni s tekmovalnostjo, ki sem jo začutil, ko sem se preselil v Ljubljano, hkrati pa smo dovolj blizu na primer Mariboru, da nismo povsem odročni. Bilo je obdobje, v katerem, če ne bi živel tam, ne bi tako napredoval kot avtor in producent, saj sem se lahko povsem posvečal delu. V Ljubljani je toliko motečih faktorjev, ki bi mi takrat odvzemali pozornost. Pa vendar, Sting je nekoč dejal: 'Prva stvar, ki jo moraš narediti, če hočeš postati umetnik, je – odseli se 500 kilometrov stran od svojega domačega kraja.' Ko sem prišel v Ljubljano, je bil nek nov začetek, tu sem lahko, kar si želim in kar hočem. Če ne bi naredil tega koraka, ki sem se ga zelo bal, najbrž ne bi tako hitro odrasel. Sem se pa v Ljubljani na neki točki počutil zelo osamljenega. Greš po ulici in srečaš deset tisoč ljudi, pa te nihče ne pozdravi, nikogar ne poznaš, kar je čisto nasprotje mojega Lenarta, kjer grem po ulici in se z vsakim pozdravim ter spregovorim, imamo neko skupno zgodovino. Pa še nekaj je – Ljubljana ti lahko zelo hitro 'ubije fokus', saj se veliko dogaja. Sam sem se na srečo zelo hitro spoznal z disciplino in se vanjo zaljubil. Nekoč sem prebral misel, ki jo je izrekel Mike Tyson (boksar, op. p.): 'Delaj stvari, ki jih sovražiš, ampak delaj jih tako, kot da jih imaš zelo rad.'«

Disciplino v svojem glasbenem delu Žan postavlja na prvo mesto in ob rednem treningu skrbi tudi za mentalno in duhovno higieno, kot pravi.

O čarobnosti koncertov, o poklicu glasbenika, o mami, ki mu je vzgojila spoštovanje do žensk in še o marsičem prisluhnite v posnetku Petkovega večera v našem avdio arhivu.