PRIČEVANJE: Po hudem trpljenju ni več verjel v vesolje, ampak v Boga

Družinska kateheza | 04.06.2024, 17:55 Marjana Debevec

V času, ko se veliko pogovarjamo o smislu življenja, pomenu trpljenja in zadnjega obdobja življenja, smo v nocojšnjo oddajo Družinska kateheza povabili tudi Romano Slemenšek. Zaupala nam je, kaj se je dogajalo v zadnjem obdobju življenja njenega moža in pričevala o doživljanju bolečine, strahu in tudi upanja, predvsem pa moči molitve rožnega venca.

Današnji človek želi tudi umreti sam

V postnem času zelo veliko razmišljam o človeškem trpljenju, minljivosti, »odhajanju« naših ljubljenih, na drugi strani pa razmišljam o Jezusu, ki je sam izbral trpljenje, da bi rešil mene, tebe in vse ljudi vseh naših grehov. Želi nas v večnosti. Vse nas!

Nepredstavljivo je, kako velika je Njegova ljubezen do nas, kako velik je naš Bog! In kako zelo majhen in krhek je človek, da se tako boji trpljenja v lastnem življenju in si celo želi sam določiti in izbrati tisti »tapravi« čas svoje smrti, prekiniti svoje lastno življenje in svoje trpljenje (beri evtanazija).

Današnji človek želi o sebi odločati sam, živeti sam, trpeti sam in tudi umreti sam. Tak je današnji človek...

Verjel je v "nekaj"

Spomin mi zdrsi kako leto nazaj, ko smo izvedeli za moževo težko diagnozo - rak grla, 4. stadij. Večkrat razmišljam o njegovem hudem trpljenju, o njegovem spreobrnjenju in o njegovih zadnjih dneh življenja in se vedno bolj zavedam, da je bilo to trpljenje moža in naše družine potrebno; za njegovo, morda pa tudi za moje zveličanje in odrešenje najinih otrok.

Mož je vedno rekel, da je veren »na svoj način«. Da veruje »v nekaj«, morda v vesolje. Bil je dober mož in oče, imeli smo se radi, imeli smo vse, vendar se takrat tega nismo zavedali. Najin skupni čas je tekel mimo Boga. Manjkal nama je »tisti skupni Božji steber«, ob katerem bi se skupaj družila, skupaj molila, se skupaj smejala in jokala, se pogovorila in predvsem, oba imela Boga na prvem mestu.

Sledili sta dve leti moževega res težkega telesnega trpljenja, hkrati pa tudi trpljenja mene in najinih treh otrok, ki so mi bili v veliko pomoč pri 24-urni negi. Skupaj smo doživljali in spremljali možev boj za vsak dan življenja posebej.

Bilo je vsak dan težje

Po preštevilnih obsevanjih, kemoterapijah in operacijah, smo vedno znova in znova upali. Po zadnji osem-urni operaciji so možu »odstranili grlo«in nikoli več ni jedel skozi usta, nikoli več nismo slišali njegovega glasu, dihal je lahko le skozi malo luknjico.

Cevka za dihanje, cevka za hranjenje, gnojne rane, nepokreten, nemočen, nebogljen, popolnoma odvisen od pomoči. Lahko je le občutil in sprejemal našo pomoč, nego in ljubezen...in sprejemal čas, ko smo bili ob njem in skrbeli zanj, jaz in otroci.

Bilo je hudo, vsak dan, vsak teden in mesec težje. Bolezen se je širila, tumorji so razžirali telo in se odpirali v gnojne rane. Vsak trenutek bi lahko sam prekinil svoje trpljenje. Preprosto bi zaprl tisto malo luknjico, skozi katero je dihal, pa je ni...

Noč za nočjo sva molila rožni venec

Bogu hvala za Njegovo bližino v tem času. Ponoči, ko ni mogel spati, sem ga prijela za roko in mu dejala: «Če že spati ne moreva, bova pa skupaj molila rožni venec...«. Jaz sem molila na glas, mož pa je stiskal mojo roko in se počasi umiril.

Tako je bilo noč za nočjo. Ne vem, če je kdaj prej v življenju zmolil kak rožni venec? Ko ni pomagal več noben morfinski obliž, je poslušal molitev rožnega venca, ki so ga po TV Exodus molile predrage sestre Klarise, s katerimi smo tako tesno povezani.

Naenkrat sem začutila, da negujem Jezusa

Ko sem ponoči vstala vsaj že dvajsetič in nisem več vedela, kako naj možu še olajšam bolečine, sem kar naenkrat, ko sem mu previjala gnojne rane začutila, da pred mano ne leži več moj mož, ampak da se dotikam Jezusa, da čistim rane Njemu, ki tako močno trpi z nami in bil je tukaj, bil je čisto zraven!

Imela sem občutek, da ne negujem več moža, ampak ubogega, nemočnega, trpečega Jezusa. Kar ležal je na postelji. Nebogljen in tako potreben moje pomoči. Tako močno sem čutila Božjo bližino, v svojem srcu pa neskončni mir, toplino in veliko Ljubezen.

Z besedami tega preprosto ne norem opisati. Bilo mi je dano v možu videti in prepoznati trpečega Jezusa. Kljub neskončni utrujenosti, sem se zmogla možu nasmejati, zmogla sem ga objeti, pobožati in pokazati neskončno hvaležnost, da sem lahko zraven njega in hkrati z Njim. Vem, da je bil to Božji dotik meni in tudi možu.

Tako nam je Jezus dan za dnem dajal novih potrebnih moči. Mož mi žal ni mogel z besedami povedati, kako je v svoji bolezni čutil Božjo bližino, ampak sem prepričana, da mu je On dajal potrebno voljo in moč, da je zmogel trpeti.

Ljubim te

Malo pred smrtjo, ko je bil že zelo šibak in je v roki komaj še držal svinčnik, je otrokom vsakemu posebej napisal na list papirja: »Rad te imam«, meni pa »Ljubim te«. Kako zelo ganljivo.

Dan pred svojo smrtjo je mene celo pokrižal na čelo. Kak blagoslov je bil to zame. Ko je bil še zdrav, nikoli ni pokazal svoje šibkosti in nemoči. Z boleznijo in trpljenjem je počasi sprejemal svojo šibkost, popolno nemoč, svoj križ in na koncu tudi Boga.

Prejel je zakramente po več kot štiridesetih letih

Bog mu je dal veliko časa v tišini, da je zmogel sprejeti Njega, da se je lahko skozi svoje trpljenje zbližal z Njim. Sprejel je Njegov križ, ki mu ga je Gospod pomagal nositi vse do konca. Po več kot štiridesetih letih je prejel sv. spoved, sv. bolniško maziljenje in ob svojem koncu še zadnjo popotnico za pot, ne v vesolje, ampak k Njemu.

Vem, da je bil pripravljen za Večnost. Veliko ljudi, duhovnikov in molitvenih skupin je skozi čas bolezni molilo zanj, trpelo z nami in nas krepilo v molitvi. Sedaj vem, da je lahko moj mož le ob tako hudem trpljenju zmogel sprejeti Gospoda.

V zadnjih dneh moževega življenja, smo se jaz in otroci vsak posebej poslovili od njega. Mu še enkrat povedali, kako dragoceno nam je bilo življenje z njim, kako ga imamo radi, mu vse oprostili in ga prosili za njegovo odpuščanje.

Vse to meni in mojim otrokom zdaj daje prepotrebni mir in hvaležnost za vse, kar nam je bilo danega, tudi hvaležnost za trpljenje. Šele po vsem tem je mož odšel tiho, mirno, spokojno,...preprosto je zaspal in odšel k Njemu v Večnost. Zdaj vem, da ima Gospod za vsakega od nas pripravljeno svojo pot, po kateri nas bo vodil in na koncu pripeljal do srečanja z Njim.

Gospod je izbral to pot za njegovo spreobrnjenje

Minilo je dobri dve leti od moževe smrti. Seveda ga še vedno vsi zelo pogrešamo. A moje srce je ob spominu nanj mirno. Vem, kje nas čaka! Velikokrat mi kdo reče, zakaj je moral tako hitro oditi in tako zelo trpeti in da si tega ni zaslužil.

A jaz vem, da je bilo njegovo dolgo trpljenje potrebno za njegovo zveličanje, za njegovo odrešenje. Zdaj se ne sprašujem več, zakaj je bilo potrebno vse to, zdaj vem, da nam je Gospod izbral to pot, nujno za moževo spreobrnenje. Nekoč je verjel v »nekaj v vesolju«, ob smrti je verjel v vstajenje in večno življenje!

Tudi Jezus je vedel, da je je Njegova pot trpljenja in smrti nujno potrebna. Pa ne Zanj, ampak zame, tebe in za vse nas!