S. Damjana Pintarič: »Nedoumljiva je bila globina delovanja Svetega Duha.«

Oddaje | 28.04.2024, 09:54 Marjana Debevec

»Silna je moč ljubezni. Ko si žena želi otroka, je pripravljena, če je potrebno, devet (9) mesecev mirovati v postelji. Si predstavljate, kaj to pomeni? Zato, da bo omogočila razvoj in rojstvo svojemu otroku. To je človeška dimenzija, ki jo še nekako razumemo. Pri kontemplativnem življenju pa je dodana Božja dimenzija, ki jo težko sprejemamo in še manj razumemo,« o razumevanju in sprejemanju kontemplativnega načina življenja karmeličank pravi predstojnica Karmela v Sori, s. Damjana Pintarič.

Predstojnice in delegatke bosonogih karmeličank z vsega sveta so bile prejšnji teden zbrane v Nemiju blizu Rima, da bi skupaj naredile revizijo Konstitucij. Dogajanje nam je predstavila v pogovoru v drugem delu današnje oddaje Iz življenje vesoljne Cerkve. V prvem delu oddaje pa ste lahko slišali pogovor, ki smo ga posneli z znanim katoliškim vplivnežem Mattom Fraddom, ko se je pred dvema tednoma mudil v Sloveniji.

S. Damjana Pintarič, koliko se vas je zbralo, iz katerih držav ste prišle?

Naši samostani so avtonomni, nimajo piramidalne strukture, ki bi jih povezovala, nimamo na primer provincialne predstojnice ali generalne predstojnice, ampak je predstojnica vsakega samostana vrhovna predstojnica. Povezovalni element pa je potreben, v sedanjem individualističnem svetu še toliko bolj, zato so se že v 70-ih letih začeli povezovati v federacije samostani posameznih nacionalnih področij ali provinc. Po vsem svetu je skupno 60 federacij, najmanjše štejejo po 3 skupnosti, največje pa tudi po 30 skupnosti. Na srečanju v Nemiju pri Rimu nas je bilo 60 karmeličank z vsega sveta, med drugim tudi iz mest, kjer divja vojna: Aleph, Haifa, Jeruzalem, Betlehem.

Kaj ste v vaših pogovorih izpostavile kot pogled za nazaj?

Najprej želim povedati, da smo se po skupnostih in federacijah vnaprej pripravile na to srečanje, iz povzetkov je predsednica naredila povzetek razmišljanj in utemeljitev celotne federacije. Lahko si predstavljate raznovrstnost pogledov in potreb. V prvih dneh smo bile nežno in nenehno vabljene k sinodalnemu duhu poslušanja druga druge v svobodi srca, kar ni prirojeno človeški naravi, ampak je pridobljeno s trdo vajo, saj stari, neodrešeni človek v nas nenehno hlasta po tistem, kar je moje, naše in se ne želi odpreti tistemu, kar je tvoje, vaše. Učile smo se Božjega klica Mojzesu: »Sezuj si čevlje z nog, kajti zemlja, na kateri stojiš, je sveta.« Torej zemlja moje sosestre, mojega bližnjega je sveta zemlja, zato si sezujem čevlje z nog. Strah izpuhti, ko doživim, da tudi moja sosestra, moj bližnji do mene čuti enako, da sem tudi jaz zanjo/zanj sveta zemlja, pred katero si sezuje čevlje z nog. Nedoumljiva je bila globina delovanja Svetega Duha v tej naši skupni hoji skozi naporne delovne dni skupnega dela in dela po skupinah.

Na vaše vprašanje pa bi odgovorila z besedami papeža Frančiška iz nagovora, ki nam ga je podal. Pogled nazaj: naše korenine, spomin na preteklost z vsem, kar so desetletja, stoletja prinesla, je tu in vse sprejemamo s hvaležnostjo. Se učimo iz preteklosti, razločujemo, kaj je bilo dobro, kaj ni bilo dobro in zakaj. Brez sodb.

Dve drži do preteklosti imamo na voljo: nostalgična obrnjenost nazaj v preteklost, s hrbtom proti sedanjosti in prihodnosti, ki ne vodi nikamor, ki ne deluje; ter obrnjenost naprej proti sedanjosti in prihodnosti z močnim zavedanjem korenin, razločevano preteklostjo, življenjem karizme, ki ostaja ista, nespremenjena, pa vendar podana in živeta v svežini Svetega Duha, ki nam jo preko potreb današnjega časa prinaša pred notranje uho in oko. In to deluje, je potrdil papež Frančišek. In kadar Karmel deluje dobro, je rekel, priteguje, priteguje! Je kot luč za muhe, priteguje, priteguje!

Kakšne sadove prinaša vaš red v okolja, kjer živite?

Sadovi so večinoma nevidni, skriti tudi našim očem. Če smo ljubezen v srcu Cerkve, naše matere, če smo srce, ki utripa za Cerkev in za svet in z molitvijo pošilja po žilah Cerkve in sveta upanje v vstalega Gospoda in v polnost nebeškega kraljestva, je sad nujno skrit človeškim očem, kot je bil skrit tistim, ki so stali pod križem Božjega Sina. Vsemogočni se naredi pred svobodno voljo človeka nemočnega. Do smrti na križu. Podobno je z molitvijo karmeličank. Skupaj z Gospodom čaka pred vrati človekovega srca in tiho prosi, naj odpre srce odrešenju. Tiho, potrpežljivo, obzirno, spoštljivo čaka in prosi. In če človek odpre vrata srca, Gospod vstopi in večerja z njim in polnost nebeškega kraljestva je dosežena, sad postane otipljivo viden. Gospodova pota zares niso naša, njegovi vatli so res povsem na drugi ravni kot naši človeški, posebno zato, ker še nismo uspeli sleči starega človeka in še nismo pustili Gospodu, da bi nas dokončno oblekel v novega človeka. Začel je s krstom ... od tu naprej pa upošteva naš ritem.

Nam približate kakšen primer iz kakšne druge države?

Globoko se nas je dotaknilo pričevanje dveh sester karmeličank, ena je bila z Nizozemske, druga pa iz Indonezije. En karmel, dve nasprotujoči si situaciji. Kakor eno življenje in dve nasprotujoči si situaciji: na eni strani rojstvo in cvetoča mladost, ki poka po šivih, na drugi strani pa usihanje, umiranje in gledanje smrti v oči. In kakor v življenju, ko otrok gleda umiranje staršev, tudi tu: nizozemski karmel, ki usiha, umira, ki se bojuje z zadnjimi močmi, da še nekako zmore odživeti en dan in še en dan in še ne dan, je ustanovil karmel v Indoneziji, ki poka po šivih od življenja in mladosti, v sicer nenaklonjenem okolju, kjer prevladuje islam (90%), v ostalih 10 odstotkov se »stiskajo« hindujci, budisti in kristjani, pa tudi še tradicionalne domorodske religije. Nizozemski karmel pa je odsev kulture smrti v Evropi, ki je podobna človeku v puščavi, ki iz oholosti in puhle samozadostnosti zapusti izvir žive vode in prodira vedno globlje v smrtonosnost razbeljenega peska, ki mu ni videti konca. Brez poti in smeri, kjer bi se mu vendarle zasvetila rešitev, brez vode ... in ko mu po mnogih lažnih fatamorganah oaz in odrešenja usahne upanje, vidi globok vodnjak in sliši odrešenje, pa ne iztegne roke, da bi vzel in pil. Zgrudi se poleg vodnjaka in umre z življenjem in odrešenjem na dosegu roke.

Rekli ste, da ste se ozrle tudi v prihodnost. Kje vidite vaše poslanstvo danes in kako vas k temu nagovarja vaša ustanoviteljica?

Papež Frančišek nas je nagovoril z močno besedo o pogledu v prihodnost, rekel je: »Glejte v prihodnost. To vam želim. Glejte v prihodnost z evangeljskim upanjem, z bosimi nogami, to je, s svobodo prepustitve v Bogu. Glejte v prihodnost s koreninami v preteklosti. In naj vam ta popolna potopljenost v Gospodovo prisotnost daje vedno znova veselje sestrinstva in medsebojne ljubezni. Naj vas spremlja devica Marija.«

Naše poslanstvo danes je enako kakor tisto včeraj in kakor bo tisto jutri. V tem se karizma ne spreminja, ostaja ista, in temelji na učlovečenem Božjem Sinu, Jezusu Kristusu, ki je bil poslušen Očetu do smrti, smrti na križu, ki je vstal od mrtvih in nam poslal Svetega Duha; na evangeliju; na učiteljstvu Cerkve; na našem prvotnem Pravilu, Konstitucijah ter delih sv. Terezije Jezusove in sv. Janeza od Križa ter delih drugih karmelskih svetnikov.

V urah tihe premišljevalne molitve zremo neskončno Božjo ljubezen do nas. Ne zato, da bi ostala zaklenjena v nas, ampak da bi nanjo odgovorile z ljubeznijo, ki je ena, a vedno trosmerna: ljubezen do Boga, do sebe in do bližnjega. Da bi torej čim močneje doživljale Božjo ljubezen in jo enako čim močneje podarjale naprej, na način, ki ga Cerkev in svet v tem trenutku najbolje razumeta in potrebujeta. Ena in ista karizma torej, izražena na vedno nov način. Materina ljubezen do novorojenčka se izraža na drugačen način kot njena ista ljubezen do enoletnega otroka, petletnega otroka, desetletnega otroka, najstnika, mladega odraslega, odraslega, ki ostaja njen otrok ... ena ljubezen, a vedno nova, prilegajoča se tistemu, ki jo potrebuje in mu je namenjena. Molitev za Cerkev in svet je srčika naše ljubezni, z ustvarjalno zvestobo iščemo pa tudi nove poti izražanja te ljubezni.

Kaj bi odgovorili nekomu, ki pravi, da je kontemplativen način življenja v današnjih časih zastarel? Kako vi takšno življenje doživljate?

Najprej bi to osebo vprašala, kaj pomeni zanjo izraz kontemplativno življenje. In kaj pomeni zanjo zastarelost v današnjih časih.
Je človekova hoja po dveh nogah zastarela, ker človek hodi že od vsega začetka? Je zastarela v današnjih časih zato, ker se lahko danes vozimo z vsem mogočim in nam ni treba uporabljati nog?

Enako bi lahko rekla o zastarelosti glede človekovega dihanja, prehranjevanja, delovanja notranjih organov itd.
Bolj razumljivo bi bilo vprašanje, zakaj je za kontemplativen način življenja potrebna na primer klavzura. In kako jo razumeti v današnjem času, ko si človek samovoljno vse vzame, se vsega objestno polasti, ko ni več občutka obdarovanosti, ko ni več občutka razmerja med nujno vloženim trudom in sadom dela lastnih rok, ko je zastarelo vse, kar je temeljno človeškega: njegovo dostojanstvo, nedotakljivost osebe v luči Božjega pogleda, ki ga je človeštvo odrezalo. Res, če sodobni človek nima več Boga, mu je vse najlepše tuje in je s tem zanj vse to zastarelo. Tudi obljuba odrešenja in nebeškega kraljestva, tudi večno življenje.

Ko si želimo v določenem športu, glasbi, poklicu doseči dobre rezultate, smo pripravljeni vaditi, študirati neskončne ure, vlagati vse svoje moči v to, se odpovedovati vsem drugim vabljivim ponudbam. Silna je moč ljubezni.

Ko si žena res iskreno želi otroka, je pripravljena, če je potrebno, devet (9) mesecev trdo ležati v postelji. Si predstavljate, kaj to pomeni? Zato, da bo omogočila razvoj in rojstvo otroku. Silna je moč ljubezni.

To je človeška dimenzija, ki jo nekako razumemo. Pri kontemplativnem življenju pa je dodana Božja dimenzija, ki jo težko sprejemamo in še manj razumemo. Če se ustavimo samo pri človeški dimenziji: ko oseba doživi in prepozna v svojem življenju moč Božje ljubezni do nje same, do sveta, do človeštva, do Cerkve in želi stopiti v srce, v srčiko te ljubezni in utripati z njo v molitvi za življenje Cerkve in sveta kakor utripa tiho in zvesto v notranjosti našega telesa srce (kdo se mu zahvali, kdo ga opazi, dokler dela brez težav, kdo ga razume, to staromodno mišico, brez katere ni življenja?), je to silna moč ljubezni kakor pri športniku, glasbeniku, znanstveniku, noseči mamici, le da se ji pridruži še silna moč Božje ljubezni, ki jo težko prepoznamo in brez katere je vse brez pomena.
Te besede se lahko zdijo kot sajenje lepih rožic, a za njimi stoji trda resničnost našega vsakdanjega življenja, ki mu v ničemer ni odvzeta teža in problematika sedanjega časa, enaki boji, enaki dvomi ... edina luč, ki jo ohranjamo v srcu in jo zato lahko damo svetu je upanje evangelija in vera v vstalega Gospoda Jezusa Kristusa prav znotraj teh okoliščin danes in tukaj, ki so na zunaj drugačne kot tiste izpred 100, 500, 1000 let.

V četrtek vas je sprejel tudi papež Frančišek. Kaj je vas osebno najbolj nagovorilo iz njegovega nagovora?

Ja, papež Frančišek nas je v četrtek zjutraj sprejel v zasebno avdienco. Večkrat v najinem pogovoru sem že izpostavila njegove besede, saj se nas je vseh njegovo preprosto sporočilo globoko dotaknilo. Naj najin pogovor zaokroži še ena njegova misel iz nagovora: »Ve, klavzurne sestre, na poseben način in v polnosti izkušate napetost med ločenostjo od sveta in potopitvijo v svet. Jasno je, da ne iščete zatočišča v intimistični duhovni tolažbi ali v molitvi, oddaljeni od stvarnosti – nasprotno, vaša pot je pot, na kateri se morate pustiti Kristusovi ljubezni, da vas gane, se vas dotakne, dokler se ne združite z Njim, tako da ta ljubezen prepoji vse bivanje in se izrazi v vsaki gesti in v vsakem vsakdanjem dejanju. Dinamika kontemplacije je vedno dinamika ljubezni, je vedno stopnica, ki nas dviga k Bogu, pa ne zato, da bi nas ločila od zemlje, ampak da bi nam omogočila, da jo živimo v globino – kot priče prejete ljubezni.«