Jure SešekJure Sešek
Mark GazvodaMark Gazvoda
Petra StoparPetra Stopar
Sklenile smo, da bomo vsak dan našle vsaj en razlog za hvaležnost, ki ga bomo zapisale na listek ... (foto: s. Meta Potočnik)
Sklenile smo, da bomo vsak dan našle vsaj en razlog za hvaležnost, ki ga bomo zapisale na listek ... | (foto: s. Meta Potočnik)

Tiha revolucija hvaležnosti

Naš pogled | 23.04.2024, 14:25 s. Meta Potočnik

Vsi si želimo biti srečni. Dobra novica je, da je to mogoče. Druga dobra novica je, da je potrebno za to sprejeti vse, kar nam prinese življenje. Razen nasilja v vseh pojavnih oblikah. Dokler nam to seveda uspeva, saj vemo, da je Jezus v nekem trenutku življenja sprejel tudi nasilno smrt kot najvišjo obliko predanosti Bogu Očetu in iz ljubezni do človeka. Kdor more, naj razume.

Da bi dosegle več sreče, smo si v začetku postnega časa v naši skupnosti zadale, da se bomo vadile v hvaležnosti. Rečeno, storjeno. V kapelo smo postavile majhno darilno vrečko, ki je dobila ime »škatla hvaležnosti.« Sklenile smo, da bomo vsak dan našle vsaj en razlog za hvaležnost, ki ga bomo zapisale na listek in ga položile v to vrečko. Pri tem smo se držale besede apostola Pavla v 1. pismu Tesaloničanom: »V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.» V vsem pomeni v dobrem in težkem ali neprijetnem in bolečem.

Namreč, hvaležnost ni dolžnost ali vljudnost ali neka rutinska navada. Prava hvaležnost je duhovna disciplina...

Vaja je preprosta, a zahteva odločitev in duhovno disciplino, da lahko v globini ozdravi naše nerganje, godrnjanje, čemernost, nezadovoljstvo in kar je še takšnega, kar ne spada k osebi, ki jo je Jezus odrešil večne smrti in moči greha. Kupček listkov se je vztrajno večal in na velikonočni ponedeljek smo prebrale prvih nekaj listkov, ki so postali vzkliki nekakšnih Litanij hvaležnosti. Tako smo delale potem vsak dan pri skupni molitvi do 2. velikonočne nedelje. Moram reči, da so bili to sveti trenutki, ki jih je rodilo duhovno spominjanje. Med nami je stekel tok veselja in povezanosti, ki je prišla iz hvaležnosti.

Ko zdaj gledam nazaj na to preprosto skupno pot, prepoznavam nekaj spoznanj, ki jih želim z vami podeliti.

Zdravilo proti obupu

Lionel DALLE, avtor knjige Čudež hvaležnosti, omenja, da je že sv. Janez Pavel II. v posinodalni spodbudi Cerkev v Evropi zapisal, da je tisti pravi boj, ki ga Evropa bije, boj za upanje. Hvaležnost učinkuje kot protitelesa pri težki bolezni obupanosti. Simptomov obupa je veliko: prenizka rodnost in strah pred življenjem, splav, znotraj Cerkve kriza vere, upad duhovnih poklicev, zlorabe vseh vrst, nezadovoljstvo, pohlep po materialnih dobrinah. A hvaležnost nam pomaga sprevideti, da v življenju niso zgolj problemi in vsakodnevne težave, temveč je polno čudovitih darov. Zato, proč z obupom in strahom pred prihodnostjo. Saj veste, kaj je rekel Mark Twain: »V življenju sem imel veliko težav in skrbi. Večina od njih se ni uresničila.«


Izboljšuje zdravje

Raziskave kažejo, da ljudje, ki izražajo hvaležnost, poročajo o manj bolečinah in o splošnemu občutku, da so zdravi. Večkrat telovadijo in se gibajo, kar zboljšuje tudi žilno-srčni sistem in delovanje imunskega sistema. Poročajo o boljšem psihičnem zdravju. Hvaležni ljudje so bolj srečni in poročajo o višji ravni duševnega miru, manj so tesnobni in depresivni, kar izboljša tudi spanec. Sama sem z vajo hvaležnosti lažje sprejemala občasno slabo počutje, utrujenost in bolečine telesa. Bolje sem razumela sv. Frančiška, ki je govoril o sestri vodi in sestri smrti. Zato sem lahko tudi sama rekla: Hvala za sestro utrujenost ali nespečnost. Ugotovila sem, da sem lažje prenašala ta obdobja in se manj vznemirjala.

Gradi mir

V hvaležnem človeku rasteta empatija in sočutje, oboje pa zmanjšuje napadalnost, zavist in sovražnost. Ko bi vsak član človeške skupnosti postal izveden v hvaležnosti, bi se zelo veliko stvari v našem družbenem življenju spremenilo na bolje. Zame je to zdravilo proti strahu, ki ga večkrat občutim, ko prebiram novice o razmerah v svetu, v Gazi, Ukrajini, o konfliktih med velesilami. To je moj prispevek k miru, ki sem ga dolžna dati.

Osebna rast

Za lepe stvari se je dokaj lahko zahvaliti, precej manj pa za prejeto kritiko, krivico, storjeno lastno napako, nerazumevanje najbližjih, nesprejetost v službi ali doma, lastno nesposobnost ali nepopolnost. A prav v teh nevralgičnih točkah postajam boljši človek, saj se manjkrat ujamem v obrambo, krivdo in žalost, ampak se skušam sprejeti ali poboljšati. Občutek svobode ob tem je čudovit!

Vaja čuječnosti in duhovnega spomina

Zmotno je prepričanje, da je čuječnost doma v budizmu ali zenu. To nikakor ne drži, saj je čuječnost toliko last budizma, kot je gravitacija last Alfreda Newtona. Jezus sam nam je večkrat dejal: Čujte! In kaj ima to opraviti s hvaležnostjo? Skoraj vse. Namreč, hvaležnost ni dolžnost ali vljudnost ali neka rutinska navada. Prava hvaležnost je duhovna disciplina, za katero si moram v dnevu vzeti nekaj časa, da prejeti dar v polnosti občutim.

Primer: S prijatelji smo imeli odličen pogovor ob torti. Čuječnost mi pomaga, da se tega trenutka sploh zavem. Ko zvečer pregledam dan, pa je dobro, da še enkrat okusim minuli pogovor in okus torte, da ga v polnosti doživim in se zanj Bogu zahvalim. Morda mi bo sporočil, kakšen dar so moji prijatelji, ali kakšen dar je to, da nimam sladkorne bolezni in lahko uživam v slaščicah. Zahvala je namreč nujna, da se Božja dobrina, ki nam je bila podarjena, do konca uresniči.

Ko bi vsak član človeške skupnosti postal izveden v hvaležnosti, bi se zelo veliko stvari v našem družbenem življenju spremenilo na bolje.

Dejstvo je, da prejmemo od Boga ogromno, a smo večkrat nehvaležni kakor tistih devet gobavcev, ki so bili očitno navajeni na Božje dobrote. Prepričani so bili, da imajo do njih pravico in se jim ni zdelo potrebno zahvaliti. Le deseti, ki je bil tujec, se je prišel zahvalit. Bil je daleč od Jezusa, in se je čudil njegovi dobroti. Morda pa smo mi včasih preveč navajeni na božje darove, da se nanje več ne iz srca zahvalimo. In tako se oddaljujemo od Boga.

V spominu mi ostaja resnična zgodba iz časa po koncu 2. svetovne vojne, ki je pustila veliko otrok sirot. Ker so bili med vojno velikokrat lačni in jih je bilo strah nočnih napadov, niso mogli spati. Po vojni so zanje skrbeli člani humanitarnih organizacij, ki so opazili, da otroci kljub večerji niso mogli zaspati. Nekdo je prišel na misel, da vsakemu otroku dajo v posteljo hlebček kruha. In otroci so začeli spati, kajti zavest, da bodo hrano imeli tudi jutri, jih je pomirila.

Podobno velja za nas: ko zvečer stisnemo v srce vsaj en hlebček dobrote minulega dneva, nam to daje gotovost, da bo tudi jutri vse dobro. Pa čeprav ne čisto po planu.

Naš pogled
Carlo Acutis (photo: ) Carlo Acutis (photo: )

Carlo Acutis bo razglašen za svetnika

Papež Frančišek je odobril čudež po blaženem Carlu Acutisu in s tem odprl pot njegovi kanonizaciji, so spočili iz Vatikana. Datum kanonizacije še ni znan.